Jedro

Dohodki iz kapitala (tudi obresti od denarnih depozitov) se ne vštevajo v letno davčno osnovo. Zato sodišče soglaša z utemeljitvijo tožene stranke, da se splošna davčna olajšava ne priznava davčnemu zavezancu, ki se mu odmerja dohodnina od denarnih depozitov, kot to velja za tožnika. Z drugimi besedami, ureditev obračuna dohodnine od obresti je drugačna od ureditve odmere dohodnine od letne davčne osnove po 109. členu ZDoh-2. Ustavno načelo enakosti od zakonodajalca zahteva, da se dvoje življenjskih področij, dejanskih stanov ali oseb, ki so med seboj v pretežni meri enake, tudi ureja enako in če so različne, ureja različno. Tožnik meni, da je bilo to načelo kršeno s tem, da zakonodajalec pri odmeri dohodnine od obresti ni predvidel upoštevanja splošne davčne olajšave, da pa jo je predvidel pri odmeri dohodnine od letne davčne osnove. Sodišče meni, da taka (različna) ureditev ne pomeni, da bi bil tožnik diskriminiran, pač pa da je zakonodajalec dva različna položaja uredil različno, kar je ustavno dopustno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila dohodnino od obresti na denarne depozite pri bankah in hranilnicah, ustanovljenih v skladu s predpisi v Republiki Sloveniji ter bankah in hranilnicah v drugih državah EU, ki jih je dosegel v letu 2015, in sicer od davčne osnove 1.628,87 EUR po stopnji 25 % v višini 407,21 EUR. Določila je, da mora tako odmerjeno dohodnino poravnati v roku 30 dni, sicer se mu bodo po poteku tega roka obračunale zamudne obresti in bo začet postopek davčne izvršbe.

2. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil, da je tožnik v skladu s 326. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) vložil napoved za odmero dohodnine od obresti, ki jih je prejel v letu 2015 v skupnem znesku 2.628,87 EUR. Dosežene obresti je prvostopenjski organ upošteval kot davčno osnovo, ki jo je na podlagi 133. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) zmanjšal za 1.000,00 EUR. Davčna osnova tako znaša 1.628,87 EUR, od katere je prvostopenjski organ tožniku odmeril dohodnino po stopnji 25 %, to je v višini 407,21 EUR. Pojasnil je še, da se dohodnina od obresti na denarne depozite, ki jih doseže rezident, izračuna in plača na letni ravni ter šteje kot dokončen davek.

3. Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo kot neutemeljeno. Drugostopenjski organ pojasnjuje, da je v skladu s 4. in 5. členom ZDoh-2 rezident zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir tako v Republiki Sloveniji kot tudi izven nje. Z dohodnino so obdavčeni vsi dohodki fizične osebe, to je vsi dohodki in dobički, ne glede na vrsto, če ni z zakonom določeno drugače. Dohodki po tem zakonu so, med drugim, dohodki od kapitala, med katere spadajo tudi obresti od denarnih depozitov. Tožniku je bila dohodnina od obresti za leto 2015 odmerjena na podlagi njegove napovedi, prvostopenjski organ pa je upošteval tudi določbo 133. člena ZDoh-2, po kateri se v davčnem letu seštevek davčnih osnov od obresti na denarne depozite zmanjša za 1.000,00 EUR, dohodnino pa odmeril po stopnji 25 %. Drugostopenjski organ, glede na tožnikovo pritožbeno navedbo, da bi moral biti upravičen so splošne olajšave, pojasnjuje, da so pogoji za priznanje olajšav zavezancem določeni v ZDoh-2. Ta zakon loči dohodnino od dohodkov, ki se vštevajo v letno davčno osnovo in dohodnino od dohodkov iz kapitala, med katere se uvrščajo tudi obresti od denarnih depozitov. Splošna olajšava po 111. členu ZDoh-2 se priznava le zavezancem, ki se jim odmerja dohodnina od dohodkov, ki se vštevajo v letno davčno osnovo, med katerimi pa ni dohodkov iz kapitala. To pa pomeni, da pri odmeri dohodnine od teh dohodkov ni mogoče priznati splošne olajšave in zato tožnikova pritožba ni utemeljena. Enako to velja tudi za tožnikove navedbe, da pri izračunu niso bile upoštevane plačane akontacije dohodnine. Drugostopenjski organ še pojasnjuje, da na odmero dohodnine od obresti tudi ne vpliva tožnikova navedba, da odmerjena dohodnina presega njegove mesečne dohodke, ima pa možnost, da vloži predlog za obročno plačilo, kolikor meni, da bi bilo s plačilom celotnega davčnega dolga v enem znesku ogroženo njegovo preživljanje.

4. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi. Tožbo vlaga iz razloga napačne uporabe materialnega prava ter kršitve ustavnega načela enakosti pred zakonom. 2. člen Ustave RS (v nadaljevanju URS) določa, da je Slovenija pravna in socialna država. Meni, da navedba, da je Slovenja socialna država pomeni, da revnim ljudem ni treba plačevati davkov in da je nasilna izterjava teh davkov namerno povzročanje škode državljanom, kar je prepovedano po zakonu. To zagotavlja tudi 111. člen ZDoh-2, ki govori o splošni davčni olajšavi za dohodnino. Tožena stranka sicer trdi, da mora upoštevati le določbo 83. člena ZDoh-2, kar šteje za napačno uporabo materialnega prava. S tem, ko se mu ne priznava splošna davčna olajšava na prihranke, se krši ustavno načelo enakosti pred zakonom in gre za diskriminacijo po viru premoženja, kar je protiustavno. Od oktobra 2012 dalje prejema 220,00 EUR mesečnih obresti od vezane vloge, kar je njegov edini vir dohodkov za preživljanje. Njegov letni dohodek tako znaša približno 2.630,00 EUR. Meni, da ima pravico do splošne olajšave v skladu z 2. členom URS. Če pa je v ZDoh-2 to določeno drugače, pa je treba upoštevati URS, saj se sicer krši načelo enakosti pred zakonom. Tožena stranka na njegove pritožbe vedno odgovarja enako in mu vsako leto zarubi odmerjeno dohodnino, poleg tega še zamudne obresti in kazen v višini 25,00 EUR. Naslednje leto rubež šteje kot njegov prihodek in mu od tega znova odmeri dohodnino, torej nekako obresti na obresti. S tem mu tožena stranka onemogoča preživetje in poplačilo stroškov bivanja, kar zanj pomeni veliko škodo, saj mora plačevati stroške izvršb, kar pa ne presega škode, ki bi jo utrpel, če bi moral za plačilo toženi strani razvezati vezano vlogo na banki. Ker ima prihranke, ni upravičen do socialne pomoči, prav tako tudi ne do brezplačne pravne pomoči. 5. Tožena stranka, ki je sodišču predložila spise zadeve, na tožbo po vsebini ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh tožnikovih pritožbenih navedb. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi ugovori pa še dodaja:

8. Po določbi 5. člena ZDoh-2 je rezident zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Republiki Sloveniji in tudi od vseh dohodkov, ki imajo vir izven Slovenije. Z dohodnino so obdavčeni dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu, ki je enako koledarskemu letu (prvi odstavek 15. člena ZDoh-2), pri čemer so dohodki vsi dohodki in dobički, ne glede na vrsto, če ni s tem zakonom določeno drugače (drugi odstavek 15. člena ZDoh-2). Za dohodek se šteje vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko, v kateri je izplačan oziroma prejet (tretji odstavek 15. člena ZDoh-2). ZDoh-2 v 5. točki 18. člena določa, da je dohodek, od katerega se odmeri dohodnina, tudi dohodek iz kapitala, to pa so tudi obresti (1. točka prvega odstavka 80. člena ZDoh-2), med drugim obresti od denarnih depozitov pri bankah in hranilnicah (prvi odstavek 81. člena ZDoh-2). Po določbi 83. člena ZDoh-2 se pri odmeri dohodnine od obresti kot davčna osnova upoštevajo dosežene obresti v posameznem koledarskem letu. Od dohodka iz kapitala, torej tudi od obresti na denarne depozite, se dohodnina izračuna in plača od davčne osnove po stopnji 25% in se šteje kot dokončen davek (prvi odstavek 132. člena ZDoh-2). Davčna osnova za izračun te dohodnine se določi tako, da se seštevek davčnih osnov, torej seštevek obresti na denarne depozite pri bankah in hranilnicah, ustanovljenih v skladu s predpisi v Sloveniji ter pri bankah in hranilnicah drugih držav članic EU, ki jih doseže zavezanec, zmanjša za 1.000,00 EUR (133. člen ZDoh-2).

9. Med strankama ni sporno, da je tožnik v letu 2015 prejel obresti od denarnih depozitov v višini 2.628,87 EUR (in ne 3.280,29 EUR, kot je to napačno navedeno v drugostopenjski odločbi), prav tako tudi ni sporno, da je tožena stranka davčno osnovo za odmero dohodnine od tega zneska določila tako, da je ta znesek zmanjšala za 1.000,00 EUR in niti ni sporno, da je od te davčne osnove tožena stranka tožniku odmerila dohodnino po stopnji 25 %, to je v višini 407,21 EUR (in ne v višini 645,07 EUR, kot je napačno navedeno v drugostopenjski odločbi). Sporno pa je ali bi morala tožena stranka pri izračunu dohodnine upoštevati splošno davčno olajšavo po 111. členu ZDoh-2, kot to meni tožnik.

10. Sodišče ugotavlja, da se splošna olajšava po 111. členu ZDoh-2 pri odmeri dohodnine priznava zavezancem, ki se jim odmerja dohodnina od dohodkov, ki se vštevajo v davčno osnovo. Letna davčna osnova od dohodkov rezidenta, pridobljenih v davčnem letu, je vsota davčnih osnov od dohodka iz zaposlitve, dohodka iz dejavnosti, razen dohodka iz dejavnosti, če se davčna osnova od tega dohodka v davčnem letu ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov, dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti in iz prenosa premoženjske pravice ter drugih dohodkov, vključno s povečanji in zmanjšanji, določenimi pri posamezni vrsti dohodka (prvi odstavek 109. člena ZDoh-2). Iz te zakonske določbe torej izhaja, da se dohodki iz kapitala (tudi obresti od denarnih depozitov) ne vštevajo v letno davčno osnovo. Skladno s tako zakonsko ureditvijo zato sodišče soglaša z utemeljitvijo tožene stranke, da se splošna davčna olajšava ne priznava davčnemu zavezancu, ki se mu odmerja dohodnina od denarnih depozitov, kot to velja za tožnika. Z drugimi besedami, ureditev obračuna dohodnine od obresti je drugačna od ureditve odmere dohodnine od letne davčne osnove po 109. členu ZDoh-2. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na relevantne določbe ZDoh-2, vse to tudi ustrezno utemeljila in zato zavrača tožnikov očitek o zmotni uporabi materialnega prava.

11. Tožnik meni, da odločitev tožene stranke krši 2. člen URS, ki določa, da je Slovenija pravna in socialna država, kot tudi da krši načelo enakosti pred zakonom. Meni, da opredelitev Republike Slovenije kot socialne države pomeni, da revnim ljudem ni treba plačevati davkov in da je njihova prisilna izterjava namerno povzročanje škode, s čimer pa sodišče ne soglaša. To, da je Slovenija pravna in socialna država, je splošno ustavno načelo, ki pomeni, da je zakonodajalec pri sprejemanju zakonov vezan tako na ustavo kot tudi na temeljne vrednote svobodne demokratične ustavne ureditve kot vrednostne kategorije. Gre torej za načelo, ki je podlaga interpretaciji drugih ustavnih in zakonskih določb. Načela socialne države ni mogoče uveljavljati neposredno, pač pa ga je treba utemeljevati s kakšno od temeljih socialnih pravic, ki jih URS zagotavlja kot človekove pravice ali temeljne svoboščine.1 Prav tako sodišče ne sledi tožniku, ki zatrjuje, da je tožena stranka kršila načelo enakosti pred zakonom in da je bil diskriminiran glede na vir premoženja. Načelo enakosti pred zakonom opredeljuje 14. člen URS, in sicer določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. To ustavno načelo od zakonodajalca zahteva, da se dvoje življenjskih področij, dejanskih stanov ali oseb, ki so med seboj v pretežni meri enake, tudi ureja enako in če so različne, ureja različno.2 Tožnik meni, da je bilo to načelo kršeno s tem, da zakonodajalec pri odmeri dohodnine od obresti ni predvidel upoštevanja splošne davčne olajšave, da pa jo je predvidel pri odmeri dohodnine od letne davčne osnove. Sodišče meni, da taka (različna) ureditev ne pomeni, da bi bil tožnik diskriminiran, pač pa da je zakonodajalec dva različna položaja uredil različno, kar je ustavno dopustno. Trditve, da bi naj bil diskriminiran pa tudi sicer tožnik z ničemer ne konkretizira, zgolj trditev, da je zakonodajalec odmero dohodnine za različne dohodke uredil drugače pa še sama po sebi ne pomeni, da gre za kršitev načela enakosti pred zakonom. Sodišče ob tem pritrjuje mnenju tožene stranke, da finančni položaj davčnega zavezanca ne vpliva na odmero dohodnine, da pa je lahko podlaga, da davčni zavezanec pri davčnem organu zaprosi za obročno plačilo odmerjenega davčnega dolga, kolikor meni, da bi plačilo dohodnine v enkratnem znesku ogrozilo njegovo preživljanje. Neutemeljene in za obravnavano zadevo nerelevantne pa so tudi tožnikove navedbe o prisilni izterjavi dohodnine, saj to ni predmet tega postopka, nenazadnje pa je prisilna izterjava z zakonom predpisan postopek, ki se uvede, kolikor zavezanec za plačilo dohodnine te ne poravna na način, kot mu je določen z odločbo o odmeri dohodnine.

12. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.

1 Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za državne in evropske študije, 2010, str. 52 - 99 2 Enako kot pod 1. točko, str. 175 - 176