Jedro

Dogovor o delitvi solastnine je pravni posel, s katerim se solastniki nepremičnine dogovorijo, katere parcele ali njihove dele pridobijo v izključno last vsak ali nekateri od njih. Posledica takšne pogodbe o delitvi solastnine v naravi je razdružitev solastnine in pridobitev izključne lastninske pravice posameznega solastnika na delu stvari. V obravnavanem primeru pravdni stranki nista sklenili takšnega dogovora o novi delitvi solastnine. Dogovor z dne 12.5.1995 je pravdni stranki namreč le zavezoval k sklenitvi bodočega pravno veljavnega dogovora o delitvi solastnine in tako po vsebini predstavlja le predpogodbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v roku 15 dni povrniti toženi stranki 740,78 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je toženka dolžna plačati 7.560,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, ki so razvidni iz izreka sodbe do plačila ter 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Zavrnilo je tožbeni zahtevek tudi v tistem delu, v katerem je tožnica zahtevala, da je toženka dolžna izprazniti garažo in neposredno ob njej zgrajeno drvarnico, obe na parc. št. 205/1 ob meji s parcelo 206/2 ter da je dolžna s parc. št. 205/2, k.o. X., odstraniti tlakovce v površini cca 6 m2. Tožnici je naložilo, da je dolžna toženki povrniti 76,48 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in zadevo vrne v ponovljen postopek. Navaja, da so razlogi sodbe nejasni ali med seboj v nasprotju ter da so o odločilnih dejstvih nasprotja med razlogi sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi listinami in zapisniki. Tožnica je ves čas trdila, da je toženka oba sporna objekta uporabljala na podlagi dogovora z dne 12.5.1995 in je imela od tega korist v brezplačni uporabi. Obveznost nadomestitve vrednosti koristi pa je nastala po tem, ko je toženka v letu 2010 odklonila sklenitev sporazuma o razdružitvi solastnih nepremičnin, za katerega sta se stranki dogovorili z dogovorom z dne 12.5.1995 in ga 15 let izvrševali. To predstavlja odpadlo pravno podlago oziroma podlago, ki se ni uresničila in je temelj za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve. Sodišče je zaslišalo številne priče, z njihovimi izpovedbami pa pometlo z oceno, da so bile pristranske in da so njihove izpovedi tudi nerelevantne. Bistvena kršitev je tudi v oceni sodišča, da gre v zvezi z odstranitvijo tlakovcev za neizvršljiv zahtevek. Dogovor z dne 12.5.1995 ni ničen v razmerju med pravdnima strankama. Predstavlja predpogodbo, sklenjeno z odložnim pogojem (pridobitev pooblastila tožnice), s predmetom predpogodbe, ki je postal mogoč, preden se je uresničil pogoj, kar so elementi veljavne pogodbe po 36. členu OZ oziroma 48. členu ZOR. Ni šlo za nedopusten poseg v lastninsko pravico drugega, ampak za sklenitev pravnega posla v soglasju s singularno pravno prednico tožene stranke. Predmet obveznosti iz dogovora je bil povsem določljiv in jasno zarisan v skici, ki je priloga dogovoru. Tožnici ni mogoče očitati, da od toženke ni nikoli zahtevala vzdrževanja objektov, saj takega ravnanja ob dejstvu, da sta pravdni stranki prehod lastninske pravice na spornih objektih s sklenitvijo dogovora uredili, od tožnice ni mogoče utemeljeno pričakovati. Prav tako ji ni mogoče očitati, da je kot solastnica zaradi svoje pasivnosti sama privolila v prikrajšanje, saj je dejansko le pošteno izvrševala med strankama sklenjen dogovor in ni posegala v lastninska upravičenja tožene stranke. Ker je sodišče materialno pravo zmotno uporabilo, je nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Izključno toženka je posredno in neposredno uporabljala sporna objekta, do teh je imela tudi dostop, ki ga je zaklepala z vrati v ograji. Če o tem vprašanju sodišče ni našlo dovolj prepričljive dokazne podlaga v spisu, bi se o tem lahko prepričalo z izvedbo dokaza z ogledom na kraju samem.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo, zavrača vse pritožbene trditve kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbeno sodišče ni ugotovilo. V sodbi so razlogi za odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke, ki so jasni in si ne nasprotujejo, prav tako v sodbi ni nasprotij o odločilnih dejstvih med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi temi listinami in zapisniki. Sodišče ni napačno povzelo in upoštevalo trditev tožeče stranke, kot trdi pritožba. V obrazložitvi sodbe je pravilno pojasnjeno tudi, zakaj se sodišče ni opredelilo do izpovedi prič, ki so izpovedovale o dejanski rabi spornih objektov. Četudi je sodišče ugotovilo, da je glede na izpoved zastopnika tožnice nepotrebno ocenjevati in dokazno vrednotiti izpovedi ostalih zaslišanih prič, v tem ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

6. Tožeča stranka tožbeni zahtevek temelji na več različnih pravnih podlagah: - plačilo uporabnine za garažo in drvarnico na parc. št. 205/1, k.o. X., za obdobje od junija 2005 do decembra 2010 zahteva, ker naj bi pravdni stranki 12.5.1995 sklenili pisni dogovor o novi delitvi zemljišča, pa zaradi ravnanja toženke do pravne realizacije tega dogovora ni prišlo, zaradi česar je odpadla pravna podlaga za toženkino uporabo garaže in drvarnice, - povrnitev škode za stroške sanacije objektov, ker jih toženka v tem obdobju ni vzdrževala, - izpraznitev drvarnice in garaže na parc. št. 205/1 in odstranitev tlakovcev na parc. št. 205/2 kot restitucijo zaradi neupravičenih posegov v solastninsko pravico tožnice.

7. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo uporabnine je materialnopravno pravilna. Iz zemljiškoknjižnih podatkov izhaja, da sta pravdni stranki solastnici parc. št. 205/1, k.o. X., vsaka do 1/3 (tretji solastnik je I. K., ki je hkrati tožničin skrbnik za poseben primer na podlagi odločbe CSD Ž. z dne 1.12.2010), na kateri sta oba sporna objekta, imenovana garaža in drvarnica. S sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani opr. št. N 81/79 z dne 8.11.1980 (priloga A 35) so tožnica in pravni predniki toženke in I. K. razdružili solastnino na takratni parc. št. 205 in 206, k.o. X., in sicer poleg stanovanjskega objekta in vrta tudi začasne objekte (več drvarnic in drvarnico, preurejeno v garažo). S tem sklepom je torej sodišče v nepravdnem postopku (112. člen Zakona o nepravdnem postopku) odločalo o načinu uporabe stvari v solastnini. Upravičenja solastnika v primeru nerazdeljene solastnine pa sicer določa 66. člen Stvarnopravnega zakonika (prej 14. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih), po katerem ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov.

8. V obravnavani zadevi tožeča stranka utemeljuje plačilo uporabnine za drvarnico in garažo s sklenitvijo dogovora 12.5.1995, s katerim naj bi pravdni stranki na novo delili sporni parceli in objekte na njih, pa toženka tega dogovora ni želela pravno realizirati. S tem naj bi odpadla pravna podlaga za njeno uporabo obeh spornih objektov. Sodišče prve stopnje je sicer zmotno opredelilo dogovor kot ničen, ker je bil sklenjen pred pridobitvijo pooblastila za zastopanje tožnice, ker je toženka šele 17.5.1995 sklenila kupoprodajno pogodbo z L. P. in ker bi morali dogovor skleniti vsi zemljiškoknjižni solastniki. Pravilno pa je opredelilo, da ima po vsebini dogovor pravno naravo predpogodbe, takrat urejene v 45. členu ZOR. V njem sta se pravdni stranki namreč dogovorili, da bosta na podlagi priložene skice izvršili zakoličbo in točno izmero zemljišča z delilnim načrtom in šele nato sklenili pogodbo in vpis dejanskega stanja v zemljiško knjigo. Dogovor o delitvi solastnine je pravni posel (prvi odstavek 70. člena SPZ), s katerim se solastniki nepremičnine dogovorijo, katere parcele ali njihove dele pridobijo v izključno last vsak ali nekateri od njih. Posledica takšne pogodbe o delitvi solastnine v naravi je razdružitev solastnine in pridobitev izključne lastninske pravice posameznega solastnika na delu stvari. V obravnavanem primeru pravdni stranki nista sklenili takšnega dogovora o novi delitvi solastnine. Dogovor z dne 12.5.1995 je pravdni stranki namreč le zavezoval k sklenitvi bodočega pravno veljavnega dogovora o delitvi solastnine, ki ga takrat še nista mogli skleniti, saj toženka še ni sklenila pogodbe o nakupu, I. K. še ni imel pooblastila za zastopanje tožnice, sam pa tudi še ni bil zemljiškoknjižni solastnik sporne nepremičnine.

9. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča torej izhaja: da pravdni stranki in I. K. niso realizirali dogovora z dne 12.5.1995 in niso sklenili pogodbe o drugačni uporabi in parcelaciji parc. št. 205/1, k.o. X.; da je tožena stranka sporna objekta na tej parceli uporabljala; da tožeči stranki tudi s postavitvijo žične ograje in vrat ni bil fizično onemogočen dostop do drvarnice in garaže in ji tožena stranka tega ni nikoli preprečevala; da je skrbnik tožnice toženki celotno sporno obdobje dopuščal uporabo drvarnice in garaže, ker je menil, da sta objekta na podlagi dogovora njena. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, navedeno ne zadošča za utemeljenost zahtevka iz neupravičene pridobitve (190. člen OZ). Tožnica se ne more sklicevati na odpadlo pravno podlago v zvezi z dogovorom z dne 12.5.1995, saj ta ne predstavlja upoštevnega dogovora o delitvi solastnine. Poleg tega je tožeča stranka uporabo spornih objektov toženki dovolila, kar pomeni, da tudi zato ne more zahtevati plačila uporabnine. Pritožbene trditve, v katerih se sklicuje na dolgoletno realizacijo dogovora med pravdnima strankama, zato na pravilnost odločitve ne vplivajo.

10. Pravilna in zakonita je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke za plačilo odškodnine za stroške sanacije objektov. Tožnica namreč ni dokazala predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke. Pritožba se do konkretnih razlogov prvostopenjskega sodišča o tem tudi ne opredeljuje. Enako pavšalna je pritožba proti odločitvi o izpraznitvi garaže in drvarnice. Glede odstranitve tlakovcev na parc. št. 205/2, k.o. X., pa ima pritožba sicer prav, da je tožbeni zahtevek dovolj določen in izvršljiv, vendar kljub temu neutemeljen. Sodišče je namreč pravilno povzelo navedbe tožeče stranke, da položitvi tlakovcev ni nasprotovala. Tožba v tem delu zato ni sklepčna in ni podlage za odstranitev tlakovcev.

11. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Toženki je priznalo priglašeno nagrado za postopek 587,20 EUR, materialne stroške 20,00 EUR ter DDV 133,58 EUR, skupaj 740,78 EUR, kar je v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi.