Jedro

Prvi del določbe 3. odstavka 45. člena ZDR pomeni uvedbo znižanega dokaznega standarda (izkazanost domneve z navedbo ustreznih dejstev), drugi del pa uvaja pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu, ki sodi v sfero materialnega prava in ga že iz tega razloga ni mogoče uporabiti retroaktivno, medtem ko bi uporaba neustreznega dokaznega standarda sicer lahko imela za posledico procesno kršitev. Vendar je s prehodno določbo 223. člena ZDR določeno, da se postopki uveljavljanja in varstva pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, uvedeni pred dnem uveljavitve tega zakona, dokončajo po predpisih, ki so veljali in se uporabljali do uveljavitve tega zakona. Dejstvo, da v postopku odločanja na prvi in drugi stopnji niso bile upoštevane določbe 45. člena ZDR, ne more imeti torej nobenih pravno upoštevnih posledic - ne na procesnopravnem niti na materialnopravnem področju.

Obveznost povračila škode lahko zajema le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi s škodljivim dejstvom. Dokler pa zatrjevano škodljivo dejstvo sploh še ni ugotovljeno, tudi ni možno ugotavljanje obsega iz škodljivega dejstva izvirajoče škode, niti vzročne zveze med škodljivim dejstvom in škodo kot elementov, s katerimi je začrtan okvir odškodninske obveznosti. Vnaprejšnje omejevanje tožničinega upravičenja do odškodnine neodvisno od konkretnega škodljivega dejstva - torej tudi za primer, da to sploh ne bi bilo ugotovljeno - je materialnopravno zmotno, saj bi pomenilo upoštevnost neke "že obstoječe škode" kot izhodišča za zmanjšanje obsega njene odškodninske terjatve do vsakokratnega potencialnega odškodninskega zavezanca.

Razlogi iz izpodbijane sodbe, da tožnica ni upravičena do višje odškodnine, bi lahko bili podvrženi preizkusu glede na razmere in stanje ob sojenju na prvi stopnji, vendar imajo nujno za posledico odmik od tega načela za presojo ustreznosti pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo spričo ponovnega odločanja o višini na prvi stopnji v ponovljenem postopku, ki utegne biti časovno odmaknjeno v nepredvidljivo daljno prihodnost (če bi se izkazalo, da je zahtevek po podlagi utemeljen) in ko ne bi več bilo možno glede na razmere ob ponovnem sojenju razlogovati, da tožnica ob pravilni uporabi materialnega prava ne bi bila upravičena do višje odškodnine.

Izrek

1. Revizija se v delu zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe za znesek 480.000 SIT s pripadki terjane odškodnine za premoženjsko škodo zavrže. 2. V ostalem se reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se (tudi) v zavrnilnem delu glede odločitve o odškodnini za nepremoženjsko škodo razveljavita, ter se zadeva (tudi) v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. 3. Odločitev o stroških revizijskega postopka tožene stranke v zvezi z odgovorom na revizijo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

A) I.1. V tem postopku je tožnica v tožbi navedla, da je bila zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu hotelske gospodinje in nato premeščena na delovno mesto blagajne hotelske riviere, ob tem pa ves čas opravljala tudi dela tajnice direktorja enote Zdraviliški dom. Dne 14.10.1996 je bila tožnici dana v podpis izjava, da odpoveduje delovno razmerje pri toženi stranki, vendar je bila v podpis te izjave zavedena, saj je mislila, da je podpisala odobritev letnega dopusta. Zatrjuje, da ji je bil podpis odpovedi podtaknjen in da se ni zavedala pomena svojega dejanja. Zaradi ravnanja uslužbenke tožene stranke, ki je tožnico zavedla v podpis odpovedi, in posledic dveletnega spolnega nadlegovanja s strani direktorja, je tožnica duševno zbolela. Še istega dne je morala poiskati psihiatrično pomoč, bila je hospitalizirana (sprva za obdobje dveh mesecev in pozneje še večkrat), za seboj ima štiri poskuse samomora, 9.10.2000 ji je bil priznan status invalida I. kategorije in se je tega dne tudi invalidsko upokojila, še vedno pa tedensko obiskuje terapevtsko skupino. V postopku na prvi stopnji je bilo med drugim ugotovljeno, da je tožnica doživela izjemno intenziven stres z anksiozno depresivno simptomatiko in regresom, leta 2000 pa so pri tožnici ugotovoljeni znaki začetnega psihoorganskega sindroma, sicer pa se je že leta 1986 zdravila zaradi nevrotske motenosti in depresivnosti v osnovnih osebnostnih potezah, doživljala pa je še druge, zanjo bistveno manj pomembne prizadetosti (razveza, materin infarkt, sinove zdravstvene motnje). Tožnica je zahtevala odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 17,000.000 SIT (za telesne bolečine 4.000.000 SIT, za strah 2,000.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 11,000.000 SIT) ter za premoženjsko škodo v znesku 480.000 SIT.

2. Zaradi varstva tožničinih pravic iz delovnega razmerja je bil še pred sprožitvijo te pravde v teku postopek pred delovnim sodiščem. Po tem, ko je bila tožnici priznana pravica do invalidske upokojitve z 9.10.2000 in vzpostavljene pravice iz delovnega razmerja za čas od 1.1.1997 do 9.10.2000, je tožnica pred delovnim sodiščem umaknila tožbo za razveljavitev sporazuma o prenehanju delovnega razmerja in za njeno delovno reintegracijo pri toženi stranki.

3. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je podpis izjave o odpovedi delovnega razmerja posledica tožničine izbire med ponudenimi ji več možnostmi rešitve zapleta spričo suma kršitve tožničinih delovnih obveznosti (vključno s ponudeno ji možnostjo upoštevanja neizkoriščenja dopusta pri določitvi datuma prenehanja delovnega razmerja) in grozečega ji disciplinskega postopka, medtem ko je direktorju enote Zdraviliški dom namenjene očitke v smeri spolnega nadlegovanja tožnice tožena stranka zanikala, ugovarjala pa je tudi zastaranje vtoževane terjatve.

II. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožnici prisodilo 8,001.000 SIT s pripadki. Ta znesek je vsota tožnici po višini odmerjenih odškodnin za posamične od oblik ugotovljene nepremoženjske škode (za telesne bolečine 2,850.000 SIT, za strah 730.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 7,850.000 SIT), zmanjšane za 30% kot delež škode, ki "izhaja iz osebnostne strukture tožnice". V presežku je sodišče prve stopnje zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zavrnilo, v celoti pa je kot neizkazan zavrnilo tudi tožničin zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (v znesku 480.000 SIT s pp). Štelo je, da terjatev tožnice ni zastarana, odgovornost tožene stranke pa je utemeljilo s sklicevanjem na ugotovitve v postopku pred delovnim sodiščem, iz katerih izhaja, da tožena stranka ni tožnici nikoli izdala sklepa o prenehanju delovnega razmerja v pisni obliki, čeprav bi to bilo potrebno za zakonito prenehanje delovnega razmerja, ravnanje tožene stranke pa da tudi sicer ni bilo ustrezno glede na okoliščine, ki so se pojavile ob in po podpisu sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Glede spolnega nadlegovanja s strani direktorja je ugotovilo, da ga ni bilo oziroma da ga tožnica ni uspela dokazati. Vprašanje vzročne zveze je sodišče prve stopnje razrešilo z razlogovanjem, da so se vse tožničine težave začele prav po 14.10.1996 (podpis o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja), saj se je tožnica v zvezi s psihičnimi težavami iz leta 1986 uspešno pozdravila, do podpisa sporazuma pa je prišlo, ko tožnica zaradi zdravil ni mogla povsem razumeti svojega ravnanja in ko njena volja ni bila svobodna in resna.

III. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu (in glede stroškov postopka) razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožničino pritožbo pa je zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

1. Pritožbeno sodišče je pritrdilo toženi stranki, da je v zvezi z njenim ugovorom zastaranja sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je s tem v zvezi ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sicer pa je štelo, da v sodbi sodišča prve stopnje toženi stranki očitano ravnanje ni protipravno in da je sodišče prve stopnje v zvezi z odgovornostjo tožene stranke oprlo odločitev na dejstva, ki jih tožnica sploh ni zatrjevala, medtem ko se ni ukvarjalo s tožničinimi trditvami o protipravnosti ravnanja tožene stranke, ki bi ga bilo mogoče oceniti kot takega le v primeru, če je delavka tožene stranke tožnico zavedla k podpisu sporazuma o prenehanju delovnega razmerja ali če ji je takšen sporazum podtaknila v podpis - kot je to v postopku na prvi stopnji zatrjevala tožnica, vendar o tem v sodbi sodišča prve stopnje ni razlogov.

2. V oporo zavrnitvi tožničine pritožbe in potrditvi zavrnilnega dela prvostopenjske sodbe pa je sodišče druge stopnje pojasnilo, da sprejema kot pravilno dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da tožnica ni dokazala direktorjevega spolnega nadlegovanja, pritrdilo pa je tudi oceni sodišča prve stopnje o vsaj 30% - ni pogojenosti tožničinega zdravstvenega stanja z njeno osebnostno strukturo. Končno je zavrnilo še tožničin pritožbeni očitek o prenizko ji odmerjeni odškodnini za nepremoženjsko škodo.

IV. 1. Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe, izdane na drugi stopnji, je tožnica vložila revizijo "zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil pravdnega postopka" s predlogom za spremembo izpodbijane sodbe na način, da "se pritožbi tožeče stranke ugodi v celoti." Revizijo obrazlaga v treh vsebinskih sklopih:a) V zvezi z ugotovitvijo, da tožnica ni uspela dokazati, da je bila žrtev spolnega nadlegovanja, očita sodišču druge stopnje, da se ni opredelilo do psihiatričnega izvedenskega mnenja dr. J. R., iz katerega izhaja, da je opisala spolno nadlegovanje na enak način, kot ga je opisala v tem postopku, kar zanesljivo potrjuje tožničino verodostojnost. Izvedensko mnenje je pomemben dokaz, do katerega bi se moralo višje sodišče opredeliti, saj mora odgovoriti na vsa pravno odločilna zatrjevanja oziroma dejstva. V ostalem izpodbija dokazno oceno sodišč o tem vprašanju, končno pa očita sodišču druge stopnje, da ni upoštevalo oziroma odgovorilo na pritožbeno trditev, da je delodajalec tisti, ki je dolžan dokazati, da do spolnega nasilja ni prišlo v primeru, ko delavec navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 45. člena Zakona o delovnih razmerjih. Ker sodišče ni v skladu s to določbo presodilo, kdo nosi dokazno breme, je zmotno uporabilo materialno pravo. b) V zvezi s prispevkom tožeče stranke k nastali škodi tožnica očita sodiščema obeh stopenj, da sta napačno uporabili teorijo o adekvatni vzročnosti. V literaturi se poudarja, da za odškodninsko odgovornost ni nujno, da bi bila odgovorna oseba sposobna predvideti konkretne (sicer malo verjetne) posledice, ki se pozneje uresničijo. Pomembno je, da je odgovorna oseba (objektivno) sposobna predvideti, da njeno ravnanje lahko povzroči širok spekter različnih škodljivih posledic, četudi ni sposobna predvideti konkretnih značilnosti vsake mogoče (manj verjetne) škodljive posledice. Po tej doktrini je oškodovanec upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, ki mu je nastala zaradi škodnega dogodka, čeprav je celoten obseg škode nepredvidljiv, ker je škoda nastala zaradi posebne občutljivosti oškodovanca ali drugega posebnega stanja. c) Tožnica končno vztraja pri prepričanju, da ji je bila priznana prenizka odškodnina.

2. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l.RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

B)Revizija zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe za znesek 480.000 SIT s pripadki glede terjane odškodnine za premoženjsko škodo ni dovoljena, v ostalem pa je utemeljena.

1. Obrazložitev odločitve o reviziji v delu, v katerem ni dovoljena: Premoženjska in nepremoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago tudi v primeru, ko se odškodnini za njiju uveljavljata z eno tožbo. Zato se v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Vrednost tožničinega zahtevka za povrnitev njene premoženjske škode znaša 480.000 SIT in torej ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije. V premoženjskih sporih je namreč po določbi drugega odstavka 367. člena revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. V tem obsegu je torej revizija vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (nedovoljena revizija po določbi drugega odstavka 374. člena ZPP) in jo je zato bilo treba v tem delu na podlagi določbe 377. člena ZPP zavreči. 2. Obrazložitev odločitve o reviziji v preostalem delu, v katerem je dovoljena in utemeljena: Revizijskim očitkom, povzetim pod točko A IV/1.a) obrazložitve, ni mogoče pritrditi. Ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da tožnica ni bila žrtev spolnega nadlegovanja, je dejanska ugotovitev (tretji odstavek 370. člena ZPP). V zvezi z grajano metodo ugotavljanja tega dejstva pa velja pojasniti, da je bil psihiater dr. J. R. angažiran kot izvedenec le v postopku pred delovnim sodiščem. V tej pravdi je o vseh strokovnih vprašanjih podala mnenje sodno odrejena izvedenka dr. M. T., vključno z mnenjem, da "obstaja možnost, da je tožnica neko določeno vedenje doživela in pojmovala kot spolno nadlegovanje, kar samo po sebi še ne pomeni, da je bilo to realno." Predvsem pa je pomembno, da je tožnica v postopku na prvi stopnji ob zaključku tožbenih navedb pod točko II. sicer predlagala kot dokaz (tudi) "psihiatrično izvedensko mnenje dr. R.", vendar ta njen dokazni predlog ni bil substanciran - zlasti ne kot dokaz v oporo trditvi o spolnem nadlegovanju tožnice ali v oporo potrditvi njene verodostojnosti (temveč kvečjemu v oporo zatrjevanim zdravstvenim posledicam tožnice na psihičnem področju). Sicer pa tožnica očitka, da se niti sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do mnenja dr. R. (za kar glede na pravkar razloženo in spričo odsotnosti ugovorov strank na mnenje v tej pravdi angažirane izvedenke dr. T. tudi ni bilo nobene potrebe), v pritožbi sploh ni uveljavljala in z njim v nobenem primeru ne more uspeti v postopku z revizijo.

Neutemeljeno je tudi revizijsko zavzemanje za presojo vprašanja izkazanosti spolnega nadlegovanja tožnice po določbah 45. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l.RS, št. 42/2002), ki je stopil v veljavo s 1.1.2003. Po določbah prvega in drugega odstavka 45. člena tega zakona je delodajalec "dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen neželjenemu ravnanju spolne narave....", tretji odstavek istega člena pa določa: "če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prejšnjima odstavkoma, je dokazno breme na strani delodajalca." Prvi del te določbe pomeni uvedbo znižanega dokaznega standarda (izkazanost domneve z navedbo ustreznih dejstev), drugi del pa uvaja pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu, ki sodi v sfero materialnega prava in ga že iz tega razloga ni mogoče uporabiti retroaktivno, medtem ko bi uporaba neustreznega dokaznega standarda sicer lahko imela za posledico procesno kršitev. Vendar je s prehodno določbo 223. člena ZDR določeno, da se postopki uveljavljanja in varstva pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, uvedeni pred dnem uveljavitve tega zakona, dokončajo po predpisih, ki so veljali in se uporabljali do uveljavitve tega zakona. Dejstvo, da v postopku odločanja na prvi in drugi stopnji niso bile upoštevane določbe 45. člena ZDR, ne more imeti torej nobenih pravno upoštevnih posledic - ne na procesnopravnem niti na materialnopravnem področju.

Glede revizijskih navedb, povzetih pod točko A IV/1.b) in c) pa velja, da je izpodbijana odločitev - pravnomočna sodba o zavrnitvi dela zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v obstoječem stadiju postopka - materialnopravno zmotna in taka, ki je privedla do nesprejemljive situacije v procesu odločanja. Glede temelja je odločba sodišča druge stopnje po svoji naravi neke vrste "delna vmesna" sodba - z vnaprejšnjo in enostransko omejitvijo tožničinega upravičenja do maksimalno le 70% odškodnine, ob sočasno neopredeljenem deležu morebitne odgovornosti tožene stranke in z odprto tudi možnostjo, da odškodninska obveznost tožene stranke do tožnice sploh ne obstaja (in kar bo predmet presoje v nadaljnjem postopku spričo razveljavitve obsodilnega dela prvostopenjske sodbe na drugi stopnji). Obveznost povračila škode lahko zajema le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi s škodljivim dejstvom. Dokler pa zatrjevano škodljivo dejstvo sploh še ni ugotovljeno, tudi ni možno ugotavljanje obsega iz škodljivega dejstva izvirajoče škode, niti vzročne zveze med škodljivim dejstvom in škodo kot elementov, s katerimi je začrtan okvir odškodninske obveznosti. Slednja je po svoji vsebini obligacijskopravno razmerje, opredeljeno z obveznostjo odgovorne osebe povrniti škodo oškodovancu po eni strani, in s pravico oškodovanca zahtevati od odgovorne osebe povrnitev te škode po drugi strani. Vnaprejšnje omejevanje tožničinega upravičenja do odškodnine neodvisno od konkretnega škodljivega dejstva - torej tudi za primer, da to sploh ne bi bilo ugotovljeno - je materialnopravno zmotno, saj bi pomenilo upoštevnost neke "že obstoječe škode" kot izhodišča za zmanjšanje obsega njene odškodninske terjatve do vsakokratnega potencialnega odškodninskega zavezanca. Glede na obstoječe stanje stvari pa se po obrazloženem zasedaj (sploh še) niso stekli pogoji za presojo v reviziji načetih vprašanj ustreznosti razlage adekvatne vzročnosti ob odločanju na prvi in drugi stopnji ter o sprejemljivosti doktrine, da mora odgovorna oseba oškodovanca "sprejeti takšnega, kakršen je," za katero se smiselno zavzema tožnica.

V zvezi z višino odškodnine za nepremoženjsko škodo pa velja, da je z odločitvijo sodišča druge stopnje "plafonirana". Razlogi iz izpodbijane sodbe, da tožnica ni upravičena do višje odškodnine, bi lahko bili podvrženi preizkusu glede na razmere in stanje ob sojenju na prvi stopnji, vendar imajo nujno za posledico odmik od tega načela za presojo ustreznosti pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo spričo ponovnega odločanja o višini na prvi stopnji v ponovljenem postopku, ki utegne biti časovno odmaknjeno v nepredvidljivo daljno prihodnost (če bi se izkazalo, da je zahtevek po podlagi utemeljen) in ko ne bi več bilo možno glede na razmere ob ponovnem sojenju razlogovati, da tožnica ob pravilni uporabi materialnega prava ne bi bila upravičena do višje odškodnine.

Ker je izpodbijana pravnomočna odločitev v delu o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz navedenih razlogov materialnopravno zmotna in ker dejansko stanje o zatrjevanem škodljivem dejstvu v dosedanjem postopku, že glede na razloge iz razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje, doslej ni bilo ugotovljeno, je bilo treba na podlagi določbe drugega odstavka 380. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje v zavrnilnem delu glede odločitve o odškodnini za nepremoženjsko škodo razveljaviti in zadevo (tudi) v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer napotki za nadaljnji postopek glede na doslej obrazloženo niso potrebni.

Izrek o stroških revizijskega postopka tožene stranke v zvezi z odgovorom na revizijo temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP, tožnica pa stroškov revizijskega postopka ni priglasila.