Jedro

Odmeno za izgubljeno korist na denacionaliziranem premoženju je dolžan plačati zavezanec za vračilo nepremičnine v naravi ne glede na to, da mu nepremičnine ni bilo treba vrniti tudi v posest.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da sta toženki dolžni plačati 9.802.668,27 EUR, in sicer prva toženka 8.841.280,25 EUR, druga toženka pa 961.388,02 EUR, obe tožnikom nerazdelno z zakonskimi obrestmi od vložitve tožbe dalje.

(2) Zoper sodbo se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (UR. L. RS, št. 26/99 in kasnejše spremembe; ZPP) pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje pa razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Povzema ugotovitve sodišča prve stopnje in meni, da sodba ne dosega standarda obrazloženosti sodbe. Zato je ni mogoče preizkusiti, podano pa je tudi nasprotje med obrazložitvijo sodišča in listino, ki jo to povzema. Opozarja, da Zakon o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/1991 in kasnejše spremembe; ZDen) ločuje le vrnitev v naravi in odškodnino v več oblikah. Vrnitev v naravi pa je vrnitev last in posest, vrnitev lastninske pravice in vrnitev lastninskega deleža. Če odločba o denacionalizaciji nima izreka o tem, da sta toženi stranki dolžni vrniti nepremičnino tudi v posest, to ne pomeni, da tožniki do posesti in do zakupnine sploh niso upravičeni. Če bi bila nepremičnina vrnjena pred 7. 12. 1998, bi za čas od vrnitve do tega datuma nastalo najemno razmerja. Torej sta lahko le toženi stranki dolžni plačati zakupnino, in ne morebiti G., d. o. o.. Koncesionar, ki je neposredni posestnik, svojo posest izvaja na podlagi javnega razpisa prve tožene stranke. Če toženki zakupnine nista prejemali, to na pravico tožnikov ne vpliva. Opozarja na odločbo VS RS II Ips 685/2003, da je Slovenski odškodninski sklad kot zavezanec za vračilo premoženja v naravi zavezanec tudi za plačilo odškodnine.

(3) Druga toženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške pritožbenega odgovora.

(4) Pritožba je utemeljena.

(5) Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da odškodninski zahtevki iz 2. odstavka 72. člena ZDen niso odškodninski zahtevki v klasičnem pomenu določb Obligacijskega zakonika oziroma prej Zakona o obligacijskih razmerjih. Gre za sui generis nadomestilo za izgubo tiste koristi, ki bi jo upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma z njo upravljal. Zmotno pa je prvo sodišče zaključilo, da toženki nista tisti, ki bi bili to nadomestilo dolžni plačati, ker naj ne bi bili zavezani za vračilo denacionaliziranih nepremičnin v posest, temveč samo v last. (6) V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da je zavezanec za plačilo po 2. odst. 72. čl. ZDen tisti, ki je zavezanec za vrnitev denacionaliziranega premoženja v naravi (primerjaj odločbo II Ips 592/2006, II Ips 501/2006, II Ips 685/2003 in mnoge druge). Kot utemeljeno opozarja pritožba, ZDen ne ločuje več načinov vračila v naravi. V sodni praksi se je resda uveljavilo stališče, da se nepremičnine vrnejo le v last, ne pa tudi v posest, v primeru t. i. posredne posesti – ko ima neposredno posest npr. najemnik nepremičnine. To pa posrednega posestnika še ne odvezuje plačila za izgubljeno korist. To je dolžan plačati že, če je zavezanec za vračilo nepremičnine v naravi, kar pa toženki sta.

(7) Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča sodišča prve stopnje je dejansko stanje v veliki meri ostalo nepopolno ugotovljeno. Toženki sta plačilu nasprotovali tudi iz drugih razlogov, do katerih se sodišče posledično ni opredelilo, kakor tudi ni ugotavljalo višine nadomestila. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP). Na ostale pritožbene navedbe zato ni bilo treba odgovarjati.

(8) V novem sojenju bo treba glede na zgoraj navedeno materialnopravno izhodišče najprej presoditi utemeljenost preostalih ugovorov toženk, nato pa morebiti tudi obstoj in višino izgubljene koristi tožnikov.

(9) Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.