Jedro

Glede na določbo 92. člena ZUreP-1 ponudba za odkup lahko vsebuje ceno, po kateri je razlastitveni upravičenec pripravljen odkupiti nepremičnino, ali nadomestno nepremičnino, ali oboje. Z uveljavitvijo ZPNačrt dne 28.4.2007, ki je z določbo 103. člena posegel v veljavnost in uporabo določil ZUreP-1, je odpadla časovna omejitev za vložitev zahteve za razlastitev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Koper (prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijano odločbo ugotovila, da je javna korist za razlastitev nepremičnin, parc. št. 863/11, 863/3, 863/5, 863/4 in 863/6, vse k.o. ... v lasti tožnika izkazana z Uredbo o državnem lokacijskem načrtu za drugi tir železniške proge na odseku Divača - Koper (Ur.l.RS, št. 43/05, v nadaljevanju DLN) (1. točka izreka), odločila, da se v korist Republike Slovenije (v nadaljevanju razlastitvene upravičenke) dovoli uvedba razlastitvenega postopka za navedene nepremičnine, do celote (2. točka izreka), da se pri navedenih nepremičninah v zemljiški knjigi po dokončnosti te odločbe po uradni dolžnosti zaznamuje uvedba razlastitvenega postopka, prepoved prometa z nepremičnino oziroma njeno bistveno spreminjanje, razen prodaje razlastitveni upravičenki oziroma tretji osebi, če se razlastitvena upravičenka s tem strinja (3. točka izreka) in da bo o stroških postopka organ odločil s posebnim sklepom (4. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je razlastitvena upravičenka vložila zahtevo za razlastitev navedenih nepremičnin v lasti tožnika ter ji priložila listine in dokazila. Iz zahteve je razvidno, da je pooblaščenec razlastitvene upravičenke za posredovanje ponudbe, A. d.o.o., v skladu z določili 97. člena Zakona o urejanju prostora (Ur.l.RS, št. 110/02 in naslednji, v nadaljevanju ZUreP-1) tožniku posredoval ponudbo za odkup oziroma pridobitev nepremičnin v lasti tožnika, vendar do sporazuma oziroma sklenitve pogodbe ni prišlo. Tožnik je ponudbo sprejel dne 31. 3. 2009, kar izhaja iz vročilnice. Tako v odgovoru na ponudbo, kot na ustni obravnavi je navedel, da je razlastitvena upravičenka z zahtevo prekludirana v skladu z določbo 2. odstavka 95. člena ZUreP-1. Poleg tega mu ni bila ponujena nadomestna nepremičnina. Za zamenjavo je sam predlagal parceli št. 1370/1 in 1381, obe k.o. ..., ki ju ima že sedaj v zakupu, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju SKZG) pa je zavzel stališče, da se predmetni nepremičnini ne moreta dodeliti kot nadomestni. Ponudil mu je druge nepremičnine v k.o. ... ali k.o. ..., vendar je tožnik slednje odklonil. Svojo odločitev je prvostopenjski upravni organ oprl na določilo 100. člena ZUreP-1, ki v 1. odstavku določa, da v primerih iz 1. odstavka 93. člena tega zakona upravni organ izda o začetku razlastitvenega postopka odločbo, v kateri ugotovi, ali je javna korist izkazana in odloči o uvedbi postopka razlastitve. Med primeri javne koristi oziroma razlastitvenimi nameni je tudi gradnja ali prevzem objektov oziroma zemljišč gospodarske javne infrastrukture. V 3. odstavku istega člena je določno, da se šteje, da je javna korist izkazana, če so nepremičnine predvidene v državnem ali občinskem lokacijskem načrtu. Iz predloženih dokazil izhaja, da gre za iste nepremičnine, kot so bile opredeljene z DLN, le da so se zaradi izvedenih parcelacij zamenjale identifikacijske oznake. Z DLN je Vlada Republike Slovenije, ob upoštevanju Odloka o strategiji prostorskega razvoja Slovenije (Uradni list RS, št. 76/04) sprejela državni lokacijski načrt za drugi tir železniške proge na odseku Divača - Koper. Državni lokacijski načrt je izdelal B. d.d. Drugi odstavek 3. člena DLN določa območje drugega tira železniške proge z vsemi spremljajočimi ureditvami in obsega večje število parcel oziroma delov parcel v več katastrskih občinah, med drugim tudi predmetne parcele, ki so last tožnika, do celote. Razlastitvena upravičenka je v skladu z določili Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo železniške proge v smeri Puconci - Hodoš - Državna meja in dograditvijo drugega tira železniške proge Koper - Divača (Uradni list RS, št. 38/96 in 48/98, v nadaljevanju ZGPHKD) že pred vložitvijo zahteve za razlastitev skušala pridobiti nepremičnine sporazumno. Pri tem je upoštevala določila 8. člena ZGPHKD ter 97. člena ZUreP-1. ZGPHKD v 1. členu med drugim določa, da se za potrebe graditve železniške proge na smeri Puconci - Hodoš - Državna meja in dograditve drugega tira Koper - Divača, postopki za pridobitev nepremičnin in pridobitev dovoljenja za poseg v prostor vodijo po predpisih o razlastitvi. Ker se je določba 2. odstavka 95. člena ZUreP-1 prenehala uporabljati z uveljavitvijo ZPNačrt, je neutemeljen ugovor tožnika, da razlastitvena upravičenka zahtevo za razlastitev ni podala znotraj štiriletnega roka po uveljavitvi prostorskega akta (DLN). Poudariti je potrebno še, da je bil ZPNačrt sprejet v času, ko je štiriletni rok za vložitev zahteve za razlastitev še ni potekel. Nadalje navaja, da sta tako odškodnina, kot možnost nadomestne nepremičnine komplementarni obliki odškodnine, pri kateri je bistvena vrednost, ne pa sama oblika le te. Ponudba za odkup je vsebovala določeno vrednost odškodnine, zato je bila vložitev predloga za razlastitev dovoljena. Ker so predmetne nepremičnine znotraj ureditvenega območja državnega lokacijskega načrta in so bile parcele predvidene za odkup, se po 3. odstavku 93. člena ZUreP-1 šteje, da je javna korist izkazana. Zahteva za razlastitev je torej pravočasna, ponudba ustrezna in vročena, od njene vročitve do vložitve zahteve za razlastitev je poteklo več kot 30 dni in je javna korist izkazana. S tem so izpolnjeni pogoji za uvedbo razlastitvenega postopka.

Ministrstvo za okolje in prostor (drugostopenjski upravni organ) je zavrnil tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno. V zvezi s pravočasnostjo vložene zahteve razlastitvenega upravičenca pritrjuje razlogom, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe prvostopenjskega organa. ZPNačrt, ki je stopil v veljavo dne 28. 4. 2007, je z določbami 103. člena posegel v veljavnost in uporabo določil ZUreP-1, z določbami 104. člena pa podaljšal uporabo podzakonskih predpisov, izdanih na podlagi ZUreP-1, med katere sodi tudi DNL. Prvi odstavek 103. člena ZPNačrt tako določa, da se z dnem uveljavitve tega zakona preneha uporabljati določba 2. odstavka 95. člena ZUreP-1. 92. člen ZUreP-1 določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko odvzame proti odškodnini ali nadomestilu v naravi ali omeji s pravico uporabe za določen čas, kakor tudi obremeni z začasno ali trajno služnostjo. V zvezi s pravico do odškodnine pojasnjuje, da ZUreP-1, razen v 107. členu, ki se nanaša na odvzem lastninske pravice na stavbi, ki jo je razlaščenec uporabljal kot stanovanje in smiselno tudi na nepremičnine, ki razlaščencu predstavljajo osnovna sredstva za opravljanje poklicne ali kmetijske dejavnosti, ne določa, katera oblika odmene se uporablja primarno. ZGPHKD, ki se kot specialni predpis uporablja za potrebe graditve železniške proge na smeri Puconci – Hodoš, v 8. členu določa, da se po opravljeni parcelaciji zemljišča oziroma najkasneje v 60 dneh po pravnomočnosti odločbe o parcelaciji lastnikom nepremičnin, ki so potrebne za graditev železniške proge, predlaga sklenitev pogodbe zaradi odkupa njihove nepremičnine oziroma nadomestitve te nepremičnine z drugo ustrezno nepremičnino, v vrednosti, ki jo določi sodni cenilec ali cenilec z licenco Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo. Nadalje je v 9. členu istega zakona določeno, da pri iskanju ustreznega nadomestnega kmetijskega zemljišča oziroma gozda za kmete, ki opravljajo kmetijsko dejavnost kot svojo glavno dejavnost, sodeluje SKZG. Iz predloženih spisov izhaja, da je pooblaščenec razlastitvene upravičenke za izvedbo postopka odkupov zemljišč v zvezi z graditvijo predmetne železniške proge, podjetje A. d.o.o. ravnal v skladu z 8. in 9. členom ZGPHKD, ko je dne 30. 3. 2009, to je po izvedeni parcelaciji predmetnih zemljišč, tožniku predlagal sklenitev pogodbe za odkup predmetnih nepremičnin. V skladu z določili ZGPHKD ponudnik ni zavezan, da v postopku pridobivanja nepremičnin za potrebe javnega interesa lastniku predmetnih zemljišč primarno ponudi nadomestno zemljišče. Iz upravnih spisov je razvidno, da je SKZG sodeloval pri iskanju ustreznega nadomestnega zemljišča, kar je razvidno tudi iz dopisa z dne 29. 10. 2009, ki ga je slednji naslovil na podjetje A. d.o.o. in v katerem pojasnjuje, da je Komisija za pravni promet Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije dne 13. 10. 2010 sprejela odločitev, da se parceli št. 1370/1 in 1381, obe k.o. ..., ki bi jih tožnik sprejel kot nadomestni zemljišči, kot taki ne moreta dodeliti. V navedenem dopisu je tudi navedeno, da je bil tožnik obveščen o razlogih za odklonitev predlagane menjave kot tudi z dejstvom, da se lahko kot nadomestna zemljišča ponudijo druga zemljišča v k.o. ... ali v k.o. ..., vendar je to možnost tožnik odklonil. Tožnik se ne strinja z izpodbijano odločbo in v tožbi med drugim navaja, da je tožena stranka napačno uporabila 2. odstavek 95. člena ZUreP-1 v povezavi s 103. členom ZPNačrt. ZUreP-1 v 2. odstavku 95. člena namreč določa, da mora razlastitveni upravičenec vložiti zahtevo za razlastitev najkasneje v roku 4 let po uveljavitvi prostorskega akta iz 3. odstavka 93. člena tega zakona. Med strankama ni sporno, da je bil postopek za razlastitev tožnika kot razlastitvenega zavezanca na predmetnih nepremičninah začet po preteku 4 let od uveljavitve DLN in torej po izteku 4 letnega roka. ZPNačrt v prehodnih določbah ne določa, kako je potrebno postopati v primerih, ko je bil prostorski akt, ki je podlaga za ugotovitev javne koristi, v konkretnem primeru je to DLN, sprejet pred uveljavitvijo navedenega zakona. V tem delu je torej nastala pravna praznina, ker ZPNačrt ni določil, ali to pomeni, da je 1. odstavek 103. člena ZPNačrt omogočil, da se zahteve za razlastitev vložijo tudi v tistih primerih, ko je 4 letni rok potekel že pred uveljavitvijo zakona, kar zagotovo ni bil namen zakonodajalca oziroma kako ravnati v primerih, ko so prostorski akti bili sprejeti po starem zakonu in je rok za vložitev zahtev za razlastitev tudi že v teku. Odločitev tožene stranke tako pomeni retroaktivno uporabo zakona, kar pa je v nasprotju s 155. členom Ustave RS. Po mnenju tožnika določba 2. odstavka 95. člena ZUreP-1 velja in se še uporablja za vse prostorske akte, ki so bili sprejeti po določilih ZUreP-1, zato bi tožena stranka morala zahtevo za razlastitev kot prepozno zavreči. Nepopolno pa je ugotovila tudi dejansko stanje glede pravilnosti ponudbe, ki jo je razlastitveni upravičenec dne 31. 3. 2009 vročil tožniku. Tožnik je razlastitvenemu upravičencu oziroma njegovemu pooblaščencu A. d.o.o. predlagal, da se mu določi druga primerna odškodnina, in sicer nepremičnini s parcel. št. 1370/1 in 1381, obe k.o. ..., ki ju ima že sedaj v zakupu od SKZG. Tožnik odgovora ni prejel vse do naroka dne 14. 12. 2009, ko mu je pooblaščenec razlastitvenega upravičenca vročil dopis SKZG z dne 29. 10. 2009. Iz njega je razvidno, da je bil odgovor tožnika na ponudbo razlastitvenega upravičenca obravnavan šele po tem, ko je tožena stranka že uvedla postopek za uvedbo razlastitvenega postopka po vložitvi predloga za začetek postopka razlastitve, to je dne 19. 10. 2009. Poleg tega SKZG nima nikakršnih pooblastil s strani razlastitvenega upravičenca za sodelovanje v pogajanjih med njim in tožnikom. Zato je navedba Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, da je tožnik druge nepremičnine odklonil, brezpredmetna in ne dokazuje, da je razlastitveni upravičenec izpolnil svojo zakonsko obveznost. Razlastitveni upravičenec v zahtevi za uvedbo postopka med samim postopkom ni izkazal, da tožniku ni mogel ponuditi ustrezne nadomestne nepremičnine in ni izkazal, da je izpolnil pogoj po 1. odstavku 97. člena ZUreP-1. Šele, če bi razlastitveni upravičenci in SKZG tudi te nepremičnine ponudil tožeči stranki in bi jih ta takrat odklonila, bi razlastitveni upravičenec izpolnil svoje obveznosti po 95. členu v povezavi s 105. členom ZUreP-1. Predlaga, da naslovno sodišče izpodbijano odločbo v celoti odpravi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov za to pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma navaja, da se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi za odločitev, ki sta jih v obrazložitvi svojih odločb navedla organa obeh stopenj in iz katerih izhaja, da so bile za vložitev predloga za razlastitev, ki je predmet predmetnega postopka, izpolnjeni pogoji iz 97. člena ZUreP-1, saj razlastitvenemu upravičencu v roku 30 dni po vročitvi ponudbe za odkup tožniku ni uspelo pridobiti predmetnih nepremičnin s sklenitvijo pogodbe.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik takšno ponudbo prejel 31.3.2009, kar ni sporno, sporno pa tudi ni, da pogodba med tožnikom in razlastitvenim upravičencem do vložitve zahteve dne 15.10.2009 ni bila sklenjena.

Kakšna mora biti ta ponudba, zakon izrecno ne določa, kar pomeni, da glede na določbo 92. člena ZUreP-1, ki določa, da se lastninska pravica na nepremičnini odvzame proti odškodnini ali nadomestilu v naravi, lahko vsebuje ceno, po kateri je razlastitveni upravičenec pripravljen odkupiti nepremičnino, ali nadomestno nepremičnino, ali oboje. Ker ZUreP-1, razen v 107. členu, ki se nanaša na odvzem lastninske pravice na stavbi, ki jo je razlaščenec uporabljal kot stanovanje in smiselno tudi na nepremičnine, ki razlaščencu predstavljajo osnovna sredstva za opravljanje poklicne ali kmetijske dejavnosti, česar tožnik v obravnavanem primeru glede predmetnih nepremičnin ne zatrjuje, ne določa, katera oblika odmene se uporablja primarno, je dovolj, da je ponudba razlastitvenega upravičenca v obravnavanem primeru vsebovala ceno, po kateri je razlastitveni upravičenec pripravljen odkupiti predmetne nepremičnine od tožnika. Da ponudba tožniku takšne cene ni vsebovala, tožnik ne navaja.

Ne glede na navedeno pa iz obrazložitve odločb upravnih organov izhaja, da je v postopku sodeloval SKZG, ki se je opredelil do tožnikove zahteve za dodelitev nadomestnih zemljišč, parc. št. 1370/1 in 1381, obe k.o. ..., poleg tega so bile tožniku ponujena druga nadomestna zemljišča v k.o. ... ali k.o. ..., kar pa je le-ta odklonil. V skladu z določbo 1. odstavka 2. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 10/93 in naslednji) SKZG gospodari s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi v lasti Republike Slovenije. Gospodarjenje po tem zakonu po določbi 3. odstavka tega člena med drugim pomeni tudi prenos lastninske pravice. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da le-ta nima pooblastil za sodelovanje v pogajanjih med razlastitvenim upravičencem in tožnikom.

Sodišče pritrjuje stališču upravnih organov, da je z uveljavitvijo ZPNačrt dne 28.4.2007, ki je z določbo 103. člena posegel v veljavnost in uporabo določil ZUreP-1, med drugim tudi določbo 2. odstavka 95. člena ZUreP-1 (ki uveljavlja splošen rok za vložitev zahteve za razlastitev), odpadla časovna omejitev za vložitev zahteve za razlastitev. Zahteva je bila torej pravočasno vložena. Da se določba 2. odstavka 95. člena ZUreP-1 ne more uporabiti za zahteve, vložene po začetku veljavnosti ZPNačrt, 28.4.2007 (v obravnavanavanem primeru ni sporno, da je bila zahteva vložena po navedenem datumu) pa smiselno izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 359/2010. Pavšalni tožbeni ugovor, da izpodbijana odločitev pomeni retroaktivno uporabo zakona zato ni utemeljen.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (1. odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1). Hkrati je zavrnilo tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1). Ker v tožbi niso bila navedena nobena dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z določbo 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.