Jedro

Ključni obveznosti špediterja sta varovanje interesov naročitelja (832. čl. v času spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR) in ravnanje po naročiteljevih navodilih (833. čl. ZOR).

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. tč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K., opr.št. Ig 2000/00318 z dne

11.4.2000 vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka za glavnico

6.377.901,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi po zakonsko določeni obrestni meri zamudnih obresti od 12.6.1998 do plačila, in v 3. točki izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 128.658,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2000 do plačila.

Proti navedeni sodbi je smiselno v delu, s katerim je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo tako, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zavrne oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da v predmetni zadevi ni sporno, da je tožeča stranka nastopala kot pomorski špediter v imenu in za račun tožene stranke z nalogo, da od ladjarja sprejme tovor z ladje F. (zato je v nakladnici tudi tožeča stranka navedena v rubriki "Notify address" - ki v pomorski pravni praksi pomeni ravno to); poleg tega generalnega pooblastila pa je tožena stranka v procesu samega pretovora blaga zaradi spremenjenih okoliščin (ugotovitev nekvalitete blaga) posredovala tožeči stranki izrecno nalogo (fax z dne 24.2.98 ob 16.59 uri), da se poveže s kapitanom ladje in uredi vse potrebno, da ladja zapusti terminal. Ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka ravnala v skladu s svojo profesionalno skrbnostjo, je kontradiktorna in protispisna, saj tožeča stranka ni dokazala, da je ladjarja obvestila o faxu tožene stranke z dne 24.2.1998. Faksi, ki jih je v ta dokaz priložila tožeča stranka, so fotomontaža (in ne falsifikat), saj je iz kopije te listine razvidno, da sta na isti strani kopirana vsebina faksa in potrdilo. Toda glavni očitek neresničnosti, ki demantira tožečo stranko, so pisne trditve L.K., kot je faks z dne 24.2.1998 ob 17.32, ki glasi: "Obveščamo vas, da do 24.2.1998 do 19. ure uredite z ladjo vse potrebno, da lahko zapusti operativen vez techem. Ladji dajte nalogo, da prečrpa tovor, da bo varna za izplovitev na sidro". Da tožeča stranka s tem v zvezi ni ničesar naredila, je razvidno tudi iz dopisa L.K. naslednji dan (25.2.1998 ob

13.06): "S tem dopisom vas obveščamo, da vas bomo bremenili za vse stroške nastale ob zamudi pretovora z ladje F., ker kljub nalogu družbe K. z dne 24.2.1998 kapitanu ladje niste dali naloga, da se odveže in zapusti TTK, kakor je zahteval naročnik tovora". Zakaj le naj bi L.K. poslala ta dopis, če temu res ne bi bilo tako!? Glede na to, da le L.K. v celoti uspela v pravdi zoper tožečo stranko (Pg 97/01), njenim trditvam (torej tudi zgoraj citiranima dopisoma), ni mogoče dvomiti in jih je sodišče dolžno upoštevati kot resnične.

Faks L. K. z dne 24.2.1998 ob 17.32 je za to zadevo pomemben tudi zato, ker dokazuje, da bi ladjar (oz. v njegovem imenu poveljnik), lahko poskrbel za plovnost ladje, če bi prečrpal tovor iz enega tanka v drugega, kar je tudi logično, saj je šlo za tekoči tovor. Zato se tožeča stranka ne more braniti s tem, da je storila vse že s tem, ko je obvestila agenta ladje. Logično je, da je imel ladjar povsem drug interes kot tožena stranka (prejemnik blaga), to pa je, da čim prej izkrca tovor (še zlasti, če kvaliteta ni bila v skladu z nakladnico) in izpluje iz Kopra. Tožeča stranka bi zato morala dokazati, da je poveljniku "dokazovala" možnost prečrpanja itd, vendar razen že omenjene fotomontaže faksa nima ničesar. Poleg tega pa se tožeča stranka svoje profesionalne odgovornosti ne more rešiti, tudi če je res, da je obvestila ladijskega agenta, da naj ladja zapusti privez, kajti v tem primeru pač mora najti drugo primernejšo rešitev za principala, da bi tako bila njegova škoda čim manjša. In kaj je v takem položaju naredila tožeča stranka.

Priča B.P. je na to vprašanje odgovoril "jaz sem ta faks posredoval agentu ladje. To je bilo vse". Ali ni to zadosten dokaz, da tožeča stranka dejansko ni storila vsega za zaščito principala. Tako se pokaže, da tožeča stranka ni kontaktirala poveljnika, ni mu svetovala, naj poskrbi za plovnost (če je sploh bila ogrožena) s prečrpavanjem tovora v druge tanke, kot je to svetovala L., zlasti pa ni poskrbela, da bi se tovor, če je res bila prepričana, da ladja ne more zapustiti TTK, izkrca! V tem kontekstu tudi ni pravilno stališče priče M.P. (ki pa itak ni relevantno), da špediter ne more naročiti prečrpavanja, lahko ga kvečjemu priporoči. Gre za to, da je tožeča stranka nastopala kot prejemnik blaga v imenu in za račun tožene stranke (glede na nakladnico in medsebojno pogodbo) in da je zato bila v direktnem pogodbenem odnosu z ladjarjem, ki je bil dolžan (ponovno po nakladnici), izročiti neoporečno blago prejemniku, kar pa ni bil primer, zato je tožeča stranka imela napram ladjarju vse instrumente pomorskega prava, vključno z začasno odredbo, storila pa ni ničesar oziroma kot je povedala priča P., je ravnala le kot kurir (agentu so poslali faks...).

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji med drugim zatrjevala, da naj bi tožeča stranka dopustila iztovor blaga - tekočega tovora O., ki je za toženo stranko prispel v L. K. z ladje F. dne 23.2.1998 - čeprav je bilo ugotovljeno, da tovor ne odgovarja kvaliteti iz nakladnice; sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da ta trditev tožene stranke ne drži, saj je L.K. pričela z iztovorom navedenega blaga šele potem, ko je družba I. d.o.o. po opravljeni analizi vzorcev prispelega blaga ugotovila, da vzorci ustrezajo zahtevam tožene stranke in ko je slednja dala tožeči stranki nalog za začetek iztovora blaga (dne 23.2.1998 ob 9,50. uri).

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila tožeča stranka špediter tožene stranke. Ključni obveznosti špediterja sta varovanje interesov naročitelja (832. čl. v času spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR) in ravnanje po naročiteljevih navodilih (833. čl. ZOR). Pritožba v zvezi s tem vztraja na trditvi, da tožeča stranka ni storila vsega za zaščito svojega principala - tožene stranke - in da je ravnala zgolj kot kurir (pošiljanje faksov), vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo sporno poslovno razmerje med pravdnima strankama takšno, da je tožena stranka ravnanje in ukrepanje tožeče stranke vezala na dana ji navodila; tako je napr. iz dopisa tožene stranke v prilogi A 9 razvidno, da je tožena stranka dne 23.2.1998 naročila tožeči stranki, naj se prekine razkladanje ladje, da naj ostane ladja privezana na terminalu tekočih tovorov in da bodo njena nadaljnja navodila sledila naslednjega dne; teh pa očitno s strani tožene stranke ni bilo, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je 24.2.1998 ob 9,40. uri tožeča stranka zahtevala od tožene stranke nadaljnja navodila ter jo hkrati opozorila, da nastajajo zaradi čakanja na prost privez druge ladje in da nastajajo zaradi čakanja delovne sile in zasedbe obale stroški ki obremenjujejo toženo stranko.

Ključna trditev, ki jo je uveljavljala tožena stranka na prvi stopnji, to pa ponavlja tudi v pritožbi, je ta, da tožeča stranka ni obvestila ladjarja o faksu tožene stranke z dne 24.2.1998 in da so faksi, ki jih je v ta namen predložila tožeča stranka, fotomontaža (ker da je iz kopije listine razvidno, da sta na isti strani kopirana vsebina faksa in potrdilo); sodišče prve stopnje je na podlagi teh listin, predloženih tudi v originalu - priloga A 41 - ugotovilo, da je tožeča stranka od tožene stranke po faksu z dne 24.2.1998 prejeto navodilo (tj. da naj se poveže s kapitanom ladje F. ter mu da nalog, da zapusti terminal tekočih tovorov in se veže na sidru), posredovala agentu ladje (C.K.). Poleg tega pa ne gre za to, da naj bi trditve tožeče stranke o tem, da je ladjarja obvestila o prej navedenem faksu tožene stranke, demantiral že faks L. K. z dne 24.2.1998, pa tudi njen dopis z dne 25.2.1998 - oba z vsebino, ki jo dobesedno povzema pritožba - ampak za to, da je bila tožeča stranka v neposrednem pogodbenem razmerju z L.K., kateri je naročila iztovor blaga, pa tudi prekinitev iztovora (faks v prilogi A 8), in je zato logično, da se je L. obračala na tožečo stranko, ko so nastali problemi v zvezi z iztovarjanjem. Da pa je navodilo tožene stranke, zaobseženo v spornem faksu z dne 24.2.1998, dejansko prispelo do kapitana ladje F., potrjujeta tudi izpovedbi priče B.P. in zakonitega zastopnika tožene stranke, M. K., iz katerih je sodišče prve stopnje povzelo (teh ugotovitev pa pritožba niti ne izpodbija), da je kapitan ladje zavrnil možnost izplutja in ni hotel zapustiti priveza, saj je bilo to nevarno za tovor in ladjo, ker je bila ladja neuravnotežena. Iz izpovedb prič B.P. in M. P. pa je sodišče prve stopnje povzelo, da so predstavniki tožeče stranke na toženo stranko oz. njenega zakonitega zastopnika apelirali, naj dovoli, da se tudi preostanek tovora razloži, sprosti vez in problem rešuje kasneje, vendar pa tega zakoniti zastopnik tožene stranke ni dovolil. Ob takšnem stanju stvari je neutemeljen pritožbeni očitek, češ da tožeča stranka ni poskrbela, da bi se tovor izkrcal, če ladja res ni mogla zapustiti TKK, saj tega ob odklonitvi dovoljenja s strani tožene stranke, ni bila upravičena storiti (že citirani 833. čl. ZOR, ki je tožečo stranko zavezoval k ravnanju po naročiteljevih navodilih). Pritožba pa tudi nima prav, ko trdi, da bi morala tožeča stranka poveljniku ladje svetovati, kako naj poskrbi za plovnost ladje, saj je logično, da je skrb za zagotavljanje plovnosti ladje v domeni poveljnika ladje, ne pa koga tretjega. Da je tožeča stranka v spornem poslu nastopala kot špediter tožene stranke, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, saj predloženi dokazi ne potrjujejo zaključka, ki ga ponuja tožena stranka, in sicer, da naj bi bila tudi prejemnik blaga - v nakladnici je jasno navedeno, da je tožena stranka prejemnik blaga, tožečo stranko pa je bil odpremnik blaga dolžan le obvestiti o prispelem blagu.

Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene takšne kršitve določb postopka, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.