Jedro

Ker gre v predmetni zadevi za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki je praktično identična s tožbenim zahtevkom, so pogoji za njeno izdajo še strožji, saj jo je mogoče izdati le v primeru še posebej utemeljene težko nadomestljive škode, zaradi preprečitve grozečega nasilja in ob sklicevanju na tehtanje neugodnih posledic, ne pa zaradi nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Vsaka gradnja prinaša določen hrup in prah, kar ni nenadomestljiva škoda, pa tudi morebitne nastale poškodbe se dajo sanirati.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru tožencev, razveljavilo sklep o izdaji začasne odredbe in zavrnilo predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe. V obrazložitvi sklepa je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo z ugotovitvijo, da so tožniki sicer izkazali verjeten obstoj svoje terjatve, niso pa izkazali drugega pogoja za izdajo začasne odredbe in sicer obstoja težko nadomestljive škode.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovor tožene stranke kot neutemeljen zavrne, že izdani sklep o začasni odredbi pa vzdrži v veljavi. Pritožba se strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da so tožniki izkazali verjetnost obstoja terjatve, okoliščine v zvezi z obstojem drugih pogojev za izdajo začasne odredbe pa so bile nepravilno ocenjene oziroma je bilo v tem pogledu dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Tožniki v pritožbi navajajo, da je ravnanje tožencev samovoljno, posegi na parc. št. 6 pa so bili opravljeni brez soglasja soposestnikov. Po mnenju pritožbe je namen začasne odredbe tako zavarovanje bodoče terjatve tožnika kot preprečitev nadaljnjih motilnih ravnanj tožencev. Tožniki se povsem upravičeno bojijo, da se toženca ne bosta zadovoljila le z gradnjo zidu, temveč bosta z gradbenimi posegi nadaljevala. Pritožba dalje navaja, da niso prepričljivi razlogi izpodbijanega sklepa v delu, kjer se navaja, da so gradbena dela že tako ali tako končana, zaradi česar začasna odredba ne bi dosegla svojega namena, saj toženca z deli na parc. št. 6 še nista zaključila, saj se gradijo stopnice, pripravlja se tlakovanje zemljišča ob zidu. Pritožniki priznavajo, da ni nič nenavadnega, če pri tem prihaja do hrupa, prahu in podobnega, vendar so vse to posegi v solastnino oziroma soposest. Brez izdaje začasne odredbe bosta toženca lahko na zemljišču, ki je v soposesti tožnikov, neovirano naprej gradila oziroma na drugačen način motila njihovo soposest, tožniki pa ne bodo imeli možnosti, da bi jima to preprečili. Pritožba nadalje še opozarja, da za tožnike že porušenje prejšnjega zidu predstavlja škodo, ki jo bo zelo težko nadomestiti ob dejstvu, da toženca sedaj na novo tlakujeta zemljišče ob zidu. Toženca namreč za svoje posege nimata ustreznih gradbenih dovoljenj, zato obstaja velika verjetnost, da bo zid potrebno porušiti in ga spet postaviti na prvotno mesto, kar pa bo glede na vse opisane spremembe bistveno težje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da so tožniki izkazali verjeten obstoj svoje terjatve, da je prišlo do motenja njihove soposesti na parc. št. 6 k.o. P. in sicer z porušenjem starega zidu, ki se je v celoti nahajal na parc. št. 6 ter z graditvijo nove škarpe, ki je bila zgrajena delno na parc. št. 5, delno na meji med parc. št. 5 in 6, delno pa na parc. št. 6. S takim zaključkom prvostopenjskega sodišča se tožniki v pritožbi strinjajo, izpodbijajo pa ugotovitve sodišča glede izkazanosti drugega pogoja za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Tožniki v pritožbi smiselno utemeljujejo dve predpostavki po 272. členu ZIZ in sicer nastanek težko nadomestljive škode ter nevarnost, da bo uveljavitev njihove terjatve znatno otežena. Ker gre v predmetni zadevi za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki je praktično identična s tožbenim zahtevkom, so pogoji za njeno izdajo še strožji, saj jo je mogoče izdati (tako odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-275/97) le v primeru še posebej utemeljene težko nadomestljive škode, zaradi preprečitve grozečega nasilja in ob sklicevanju na tehtanje neugodnih posledic, ne pa zaradi nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Zato je sodišče prve stopnje upoštevaje navedbe tožnikov v predlogu za izdajo začasne odredbe pravilno presojalo zgolj potrebnost začasne odredbe, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. V predlogu za izdajo začasne odredbe so tožniki v zvezi z nastankom težko nadomestljive škode navajali, da zaradi porušenja zidu prihaja do vsipanja višje ležečega terena, blata, prahu in hrupa, poleg tega pa so trdili tudi, da se upravičeno bojijo, da se toženca ne bosta zadovoljila zgolj z rušenjem zidu, pač pa da bosta gradila tudi objekt, kar bi pomenilo zmanjšanje svetlobe in posege v intimnost tožnikov, ki imajo v neposredni bližini zidu svojo spalnico. Glede na omenjene navedbe je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišče pravilno sledilo navedbam tožencev v ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe, o katerih se tožniki tudi sicer niso izrekli niti v odgovoru na ugovor, niti v pripravljalni vlogi, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče štelo navedbe tožencev za resnične. Toženca sta namreč navajala, da vsaka gradnja prinaša določen hrup in prah, kar pa ni nenadomestljiva škoda, pa tudi morebitne nastale poškodbe, čeprav niso niti zatrjevane, se dajo sanirati. Sodišče prve stopnje je torej povsem pravilno sledilo tem trditvam, saj so prah in hrup zaradi gradbenih del res zgolj začasne narave in ne ustrezajo standardu nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode, čemur v pritožbi smiselno pritrjujejo tudi tožniki. Sodišče prve stopnje je sicer v izpodbijanem sklepu napačno interpretiralo navedbe tožnikov v zvezi z motenjem svetlobe in intimnosti v spalnici, saj se te navedbe tožnikov niso nanašale na porušenje zidu, pač pa na strah pred morebitno gradnjo objekta, ki pa ga niso z ničemer izkazali, saj tako iz priloženih fotografij kot lokacijske informacije ter soglasja Občine P. izhaja, da se gradbeni posegi tožencev nanašajo zgolj na obnovo zidu. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sicer še dodatno utemeljilo z dejstvom, da se za tožnike dejansko stanje z novo škarpo ni bistveno spremenilo, pač pa jim je celo v korist, ker je okolica zdaj bistveno lepša, vendar pa se pritožbeno sodišče s takim zaključkom ne strinja, saj je potrebno situacijo presojati z vidika interesa tožnikov, ki so bili prej soposestniki starega zidu, po gradbenih posegih tožencev pa temu ni več tako. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnikov, da zanje že porušenje starega zidu predstavlja težko nadomestljivo škodo, saj se slednja po oceni pritožbenega sodišča nanaša na samo dejanje motenja in ne na morebitno škodo, ki je zaradi tega dejanja tožnikom nastala. V primeru za tožnike ugodne rešitve spora bo sodišče toženima strankama naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja, torej ponovno postavitev prejšnjega zidu, kar bosta morala storiti toženca na svoje stroške. Prav zaradi tega niti pritožbena trditev, da bo zaradi zatrjevanega pomanjkanja ustreznih upravnih dovoljenj (kar niti ne more biti predmet tega postopka) za posege tožencev potrebno novo škarpo porušiti, kar bo ob vseh zatrjevanih spremembah bistveno težje, ne predstavlja dovolj relevantne podlage za zaključek, da so tožniki izkazali nastanek težko nadomestljive škode. Pritrditi je sicer pritožbenim navedbam, da gradbena dela še niso končana, kot je (najmanj preuranjeno) zaključilo prvostopenjsko sodišče, vendar pa to v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča. Ker pritožbeno sodišče tudi uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopka po 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ ni zasledilo, je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Višjemu sodišču je bila v reševanje sicer predložena tudi pritožba tožene stranke zoper stroškovni del sklepa z dne 13.03.2006, s katerim je sodišče prve stopnje izdalo predlagano začasno odredbo, toženima strankama pa naložilo solidarno plačilo stroškov postopka. Tožena stranka je namreč svojo vlogo z dne 20.03.2006 naslovila kot ugovor in pritožbo zoper sklep o stroških, jasno pa je, da gre v takem primeru, ko dolžnik (oziroma toženec) izpodbija tako vsebinski del sklepa kot njegov stroškovni del, za enotno pravno sredstvo, o katerem odloča prvostopenjsko sodišče, kar je bilo storjeno tudi v predmetni zadevi. Ko je namreč prvostopenjsko sodišče ugovoru tožencev ugodilo, je v celoti razveljavilo sklep o izdaji začasne odredbe, torej tudi njegov stroškovni del, zato pritožbeno sodišče ni imelo podlage za odločanje o pritožbi tožene stranke.