Jedro

Sodišče odloči o dolžini zdravljenja v psihiatrični bolnišnici na podlagi mnenja izvedenca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. S sklepom opr. št. Pr 105/2020 z dne 24. 8. 2020 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se T. U., rojeno ..., ... zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice ... za dobo do treh mesecev, šteto od 20. 8. 2020. Sodišče prve stopnje je na predlog PB ... uvedlo postopek zadržanja osebe in je nato izvedlo dokazni postopek, na podlagi katerega pa je ugotovilo, da zaradi kronoficirane psihoze shizofrenskega kroga, najverjetneje paranoidne oblike shizofrenije pacietka trenutno ni sposobna oblikovati pravno veljavne izjave o zdravljenju oz. zavračanju zdravljenja, zato je moralo o zdravljenju odločati sodišče. Ker pa je ugotovilo, da pacietka nima uvida v svoje stanje in da kategorično zanika, da bi bilo z njo kakorkoli narobe in da ne potrebuje zdravil, je sodišče zaključilo, da je v tem trenutku, ob sedanjem duševnem stanju pacientke konkretno in resno ogroženo njeno življenje in zdravje in je posledično izpolnjen zakonski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, saj pacientka zaradi diagnosticirane duševne motnje trenutno ni sposobna realitetne kontrole in obvladovanja svojega ravnanja, zaradi česar posledično resno ogroža svoje življenje in tudi zdravje, prav tako pa s svojim ravnanjem povzroča premoženjsko škodo sebi in drugim. Sodišče je ugotavljalo tudi nujno potrebno dolžino zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom. Glede dobe zdravljenja je sodišče v celoti sledilo strokovnemu mnenju sodne izvedenke, ki je menila, da je tromesečno zadržanje najkrajši možen čas zdravljenja. Glede na izvedeniško mnenje o potrebnosti psihiatričnega zdravljenja pacientke in nujno potrebni dolžini hospitalizacije, je sodišče odločilo, da se pacientka zadrži na zdravljenju za dobo največ do treh mesecev, šteto od dneva sprejema dalje, to je 20. 8. 2020. Sodišče pa je še zapisalo, da sicer pa ZDZdr dopušča možnost, da psihiatrična bolnišnica zadržano osebo predčasno odpusti oziroma premesti na drug oddelek še pred potekom roka po sklepu sodišča, če se stanje te osebe že prej toliko izboljša, da niso več podani pogoji za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje zadržana oseba po pooblaščencu. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi pa navaja, da sodišče ugotavlja, da je zadržanje pacientke na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve hud poseg v človekovo svobodo, vendar je kljub temu odločilo, da jo obdrži na zdravljenju. Pri tem je sodišče v celoti sledilo navedbam pacientkine mame oz. najbljižje osebe G. T. in izvedenke za psihiatrijo dr. B. A. A. dr. med., prav v ničemer pa ni sledilo izpovedbi same pacientke, ki je zanikala, da je sosedi poskušala vzeti vnuka, ampak da se je hotela samo pogovarjati. Prav tako je zanikala navedbo, da naj bi hotela dati svoje prihranke neznancu. Telefon je res odvrgla, ker se ji je pokvaril, prav tako računalnik. Povedala je tudi, da nikoli ne bi vrgla bombe, niti ne bi nikoli zažgala hiše. Na vprašanje, ali bi v primeru, da bi ji zdravnik predpisal kakšno terapijo, to terapijo jemala, je sicer dajala, da je ne potrebuje, vendar, če bi zdravnik ugotovil, da bi jo potrebovala, bi jo jemala. Tudi njena mati je izpovedala, da je v preteklosti že sama jemala terapijo, ki ji je bila predpisana. V kolikor bi sodišče upoštevalo njene navedbe in delno tudi navedbe njene matere, bi moralo ugotoviti, da njena siceršnja duševna motnja ni takšna, da bi hudo ogrožala svoje zdravje in življenje drugih. Pacientka se je povsem zavedala, da ni dojenčkova mati, zato z morebitnim odvzemom ni potencialno huje ogrožala njegovega zdravja in življenja. Sploh pa zakon zahteva hudo ogrožanje zdravja in življenja, ne pa potencialno nevarnost. Pacientka bi s svojimi dejanji, ko bi vrgla bombo in svoj telefon in prenosni računalnik povzročila nekaj premoženjske škode, vendar s tem ni povzročila hude premoženjske škode sebi in drugim. Jasno je izpovedala, da denarja ni imela namena posoditi neznancu, pa tudi prihrankov nima. Pacientka bi ob nadzorovanem zdravljenju oziroma obravnavi doma zagotovo jemala tudi predpisano terapijo, zato ne bi prišlo do hujšega ogrožanja njenega zdravljenja. Pacientka ima verjetno res duševno motnjo iz kroga shizofrenije, najverjetneje paronoidno obliko shizofrenije, kot to ugotavlja tudi izvedenka, vendar pa zaradi nje nima hudo motene presoje realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja, ampak kvečjemu blažjo moteno presojo. Tudi konkretna ogrožanja, kot jih zahteva 39. člen ZDZdr, po mnenju pacientke niso izkazana. Vzroke duševne motnje iz shizofrenskega kroga je pri pacientki mogoče zdraviti z drugimi milejšimi oblikami pomoči, kot je zdravljenje pod nadzorovano obravnavo v domačem okolju, v katerega si pacientka močno želi vrniti. Pacientki ni jasno, od kod zaključki sodišča, da bi v primeru vrnitve domov in zdravljenja pod nadzorovano obravnavo, odšla in zapustila zdravljenje, saj takšnih nagibov do sedaj ni nikoli izkazovala. Ker je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, je bilo posledično zmotno uporabljeno materialno pravo, saj bi sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje moralo uporabiti 4. alinejo prvega odstavka 65. člena ZDZdr in ne 1. alinejo prvega odstavka 65. ZDZdr. Podrejeno pacientka meni, da je določeno trimesečno obdobje zdravljenja pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice ... vsekakor predolga doba in je mnenja, da bi bila ustrezna doba najdalj mesec dni, šteto od 20. 8. 2020. Meni, da je pritožba utemeljena in priglaša pritožbene stroške, katere naj pooblaščencu odmeri in prizna sodišče po uradni dolžnosti.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica v pritožbi sama navaja in priznava, da ima duševno motnja iz kroga shizofrenije, najverjetneje paranoidno obliko shizofrenije, kot to ugotavlja tudi izvedenka, vendar pa meni, da zaradi nje nima hudo motene presoje realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega zdravja, ampak kvečjemu motenost presoje. Te pritožbene navedbe niso utemeljene, kajti sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenke in pogovora s pacientko ugotovilo, da zaradi kronoficirane psihoze shizofrenskega kroga, najverjetneje paranoidne oblike shizofrenije, trenutno ni sposobna oblikovati pravno veljavne izjave o zdravljenju oziroma zavračanju zdravljenja, zato je moralo o zdravljenju odločiti sodišče. V konkretnem primeru je sodišče na podlagi medicinske dokumentacije in izpovedbe najbližje osebe ter mnenja izvedenke z gotovostjo ugotovilo, da je zaradi psihotične motnje, ki je huda in prava duševna motnja s kroničnim potekom, pri pacientki že dlje časa hudo motena presoja realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja. Pacientka se dalj časa ni zdravila in posledica dolgotrajne nezdravljenja psihoze je kronificirana psihoza, ki praktično povsem obvladuje funkcioniranje pacientke, ki je po hetero anamnestičnih podatkih bližnjih, že vrsto let zelo slabo. Gre torej za hudo in pravo duševno motnjo s kroničnim potekom in zato ta pritožbeni razlog, ko pacientka zanika obstoj hude duševne bolezni ni utemeljen. Sodišče druge stopnje sledi takšnim dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki so napravljene na podlagi mnenja izvedenke, kot strokovnjakinje s področja psihiatrične stroke, to je ugotovljeno tudi na podlagi dosedanjega poteka zdravljenja in obstoja duševne bolezni pri zadržani osebi. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo zakonski dejanski stan iz 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, ko je predhodno ugotovilo tudi ogrožanje iz 1. alineje, da je to ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje. Tako pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede izpolnjenosti zakonskih pogojev iz 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, ni podan. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pacientka nima uvida v svoje stanje in da kategorično zanika, da bi bilo z njo karkoli narobe in da ne potrebuje zdravil in je zato sodišče prve stopnje bilo pravilno prepričano, da je v tem trenutku, ob sedanjem duševnem stanju pacientke konkretno in resno ogroženo njeno življenje in zdravje in je posledično izpolnjen zakonski razlogi z 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, saj pacientka zaradi diagnosticiranja duševne motnje trenutno ni sposobna realitetne kontrole in obvladovanja svojega ravnanja, zaradi česar posledično resno ogroža svoje zdravje, prav tako pa s svojimi ravnanji povzroča premoženjsko škodo sebi.

6. Tako ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je sebi že delala večjo premoženjsko škodo, s tem, da je neracionalno želela posojati denar, svoj računalnik je vrgla v smeti (ker je bil na njen virus), odvrgla je tudi telefon, zgolj zato, ker se ji je pokvaril. Pravilno pritožba opozarja, da mora iti v konkretnem primeru za povzročanje hude premoženjske škode sebi ali drugim, ker pa zakon ne daje osnove za vrednotenje te hude premoženjske škode, pa je mogoče na podlagi premoženjskega stanja pacientke, katerega je sama opisala, da nima drugega, razen minimalne plače, s tem, ko je odvrgla računalnik in telefon sebi povzročila hudo premoženjsko škodo, v primerjavi glede na njeno, opisano slabše premoženjsko stanje. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi zadržana v tem trenutku zaradi še aktualne psihotične simptomatike ter porušenega stika z realnostjo lahko delovala tudi v okolici pod vplivom bolezenske blodnjave simptomatike, ter bi ogrozila življenje oziroma zdravje drugih. Po izpovedbi njene matere, je zadržana oseba že imela načrt, da odvzame dojenčka sosedi in je imela že načrt, da ga odpelje v kamp, kar je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da bi s tem prav gotovo ogrozila otrokovo zdravje in življenje. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo ogroženo zdravje zadržane osebe, v kolikor bo pacientka ostajala nezdravljena, se lahko pričakuje zgolj slabšanje njene psihofizičnega stanja in hud psihosocialni propad. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi pogoj za sprejem na zdravljenje brez privolitve, to je hujšo ogrožanje njenega zdravja in pa ogrožanja življenja drugih. V tem trenutku bi zadržana zaradi še akutne psihotične simptomatike ter porušenega stika z realnostjo lahko delovala tudi v okolici pod vplivom bolezenske, blodnjave simptomatike ter bi ogrožala življenje oziroma zdravje drugih.

7. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi pacientka doma zagotovo jemala predpisano terapijo, kajti sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi matere zadržane ugotovilo, da pacientka predhodno zdravil ni redno jemala, prav tako je zaslišana na obravnavi sama izpovedala, da zdravil ne bo jemala.

8. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo ves zakonski dejanski stan, da je nato izreklo posledico in sicer zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice ... in je v točki 5. obrazložitve tudi pravilno navedlo vso materialnopravno podlago za izrek tega ukrepa. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ki je v treh dneh po obisku osebe izdalo sklep, s katerim je odločilo, da se osebo zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom. Pri tem je pravilno uporabilo določbo 1. alineje prvega odstavka 65. člena ZDZdr in tako sodišče prve stopnje ni moglo izreči osebi nadzorovano obravnavo po 4. alineji prvega odstavka 65. člena ZDZdr, za katerega izrek se zavzema pritožba. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 14. obrazložitve pravilno zaključilo, da je zaradi popolne nekritičnosti pacientke do narave njene bolezni ter potrebe po zdravljenju le-te, v tem trenutku edina možnost zdravljenja zadržane osebe na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice. Namreč pri pacientki je zaradi narave duševne motnja nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja in prepreči stik z okolico. V tem trenutku bi zaradi še aktualne psihotične simptomatike ter porušenega stika z realnostjo lahko delovala tudi v okolici pod vplivom bolezenske, blodnjave simptomatike ter bi ogrožala življenje oziroma zdravje drugih. Po mnenju izvedenke in kar je zaključilo tudi sodišče prve stopnje, milejša oblika zdravljenja v tem trenutku ne prihaja v poštev, saj pacientka zdravljenje odklanja, prepričana je, da je povsem zdrava, prav tako bi v domačem okolju takoj opustila jemanje zdravil za zdravljenje njene duševne motnje. Tako druga oblika zdravljenja v tem trenutku ni mogoča in je pritožba v tem delu neutemeljena.

9. Zadržana oseba nadalje izpodbija tudi dolžino zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom in je mnenja, da bi takšno zdravljenje bilo primerno za dobo enega meseca. Tudi v tem delu pritožba ni utemeljena, kajti glede dobe zdravljenja je sodišče v celoti sledilo strokovnemu mnenju sodne izvedenke, ki je menila, da je tromesečno zadržanje najkrajši možen čas zdravljenja. Izvedenka je namreč pojasnila, da pri pacientki psihoza traja že okvirno deseto leto, v tem času pa je bila zdravljena z zdravili skupaj manj kot eno leto. Zelo pomemben dejavnik za bodoči odnos pacientke do zdravljenja je tudi čas trajanja te hospitalizacije, ki poleg vzpostavitve stanja brez bolezenskih simptomov predvidoma vključuje tudi načrt njene rehabilitacije v domačem okolju, vključno z načrtovanjem zdravljenja.

10. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP-1 zavrnilo pritožbo zadržane kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo (ZDZdr). Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP in ZNP-1, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

11. O pritožbenih stroških zadržane osebe in sicer o stroških njenega pooblaščenca, bo odločilo sodišče prve stopnje (člen 51 ZDZdr).