Jedro

Tožnik je delo opravljal na območju celotne države, tako da je imel izbirno pravico glede kraja, v katerem bo vložil tožbo zoper svojega delodajalca. Tožbo je vložil v Ljubljani kot enem izmed krajevno pristojnih sodišč, zato ugovor krajevne nepristojnosti, ki ga je podala tožena stranka, ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za krajevno nepristojno za odločanje v tem individualnem delovnem sporu (1. točka izreka) in sklenilo, da se po pravnomočnosti sklepa o ugotovitvi krajevne nepristojnosti Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani za sojenje v tem sporu zadeva odstopi Delovnemu sodišču v Mariboru kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču (2. točka izreka).

Zoper naveden sklep se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz razloga zmotne zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in predmetno zadevo odstopi v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot krajevno pristojnemu, toženi stranki pa naloži, da tožeči stranki povrne stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka vztraja pri svojih navedbah v tožbi, da se je delo pretežno opravljalo v Ljubljani in okoliških krajih, ki spadajo v območje krajevne pristojnosti Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Prereka navedbe tožene stranke, da je tožeča stranka večino dela po pogodbi o zaposlitvi opravljala v severovzhodni Sloveniji. Tožeča stranka je v času trajanja delovnega razmerja sicer živela v R., vendar se je skupaj z drugimi delavci tožene stranke dnevno vozila na delo v različne lokacije gradbenih del, zlasti pa v Ljubljano in njeno ožjo okolico. Tožeča stranka je veliko večino dela (okoli 90 %) opravljala v Ljubljani in njeni ožji okolici in pri tem z namenom vsebinske konkretizacije svojih trditev navaja gradbišča, na katerih je opravljala navečji obseg del (stanovanjski blok v D., ... v Ljubljani, ... v Ljubljani, ... v Mostah, ... v Ljubljani, stanovanjski blok v M. in bencinska črpalka v K.). Navedene lokacije, na katerih se je opravljalo delo, spadajo v področje krajevne pristojnosti Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani in je tako na podlagi 8. člena ZDSS-1 podana krajevna pristojnost naslovnega sodišča. Priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in navaja, da je že v odgovoru na tožbo nasprotovala krajevni pristojnosti naslovnega sodišča, ki je nato povsem pravilno sledilo njenim navedbam in se v izpodbijanem sklepu s strani tožeče stranke izreklo za krajevno nepristojno ter zadevo odstopilo v nadaljnje reševanje stvarno in krajevno pristojnemu sodišču v Mariboru. Tožena stranka priznava, da je tožeča stranka delala tudi na gradbiščih, ki jih navaja v pritožbi, pri čemer pa izrecno izpostavlja, da je tožeča stranka delala na gradbiščih ..., ... in ... v Ljubljani v letu 2009 in sicer v skupnem trajanju dveh mesecev, preostali čas pa v letu 2009 delala na gradbiščih R. (v trajanju več kot šest mesecev) in BS G. (v trajanju več kot enega meseca), ki pa ne spadata pod krajevno pristojnost naslovnega sodišča. V letu 2010 je tožeča stranka delala na gradbiščih v M., D., M. in K. (v okolici Ljubljane) in sicer v skupnem trajanju treh mesecev, preostali čas pa delal na gradbišču banke v B. v Avstriji (v trajanju več kot treh mesecev) in na gradbiščih pri različnih fizičnih osebah v SV Sloveniji (v trajanju več kot enega meseca). Tožeča stranka je tako na gradbiščih, ki spadajo v področje krajevne pristojnosti naslovnega sodišča, opravljala manj kot 1/3 vsega dela, s čemer pa ni izpolnjen pogoj iz 8. člena ZDSS-1, po katerem bi bila podana pristojnost naslovnega sodišča. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da se je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani nepravilno izreklo za krajevno nepristojno in pri svoji odločitvi zmotno uporabilo določbe Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), ki urejajo vprašanje krajevne pristojnosti v individualnih delovnih sporih.

Po 1. odstavku 22. člena ZPP se sodišče lahko izreče za krajevno nepristojno na ugovor tožene stranke, ki ga lahko ta poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. V konkretnem primeru je tožena stranka v ugovoru na tožbo ugovarjala krajevno pristojnost Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani in predlagala, da se sodišče izreče za nepristojno in zadevo odstopi krajevno in stvarno pristojnemu Delovnemu sodišču v Mariboru. V 1. odstavku 8. člena ZDSS-1 je določena izbirna krajevna pristojnost za vložitev tožbe v primeru, da je tožeča stranka delavec. Ta ima možnost vložiti tožbo na sodišču, ki je splošno krajevno pristojnost za toženo stranko, poleg tega pa tudi na sodišče, na območju katerega se je delo opravljalo (kar je v konkretnem primeru tudi tožeča stranka storila), se opravlja oziroma bi se moralo opravljati ter na sodišče, na območje katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje. Če delavec, kot tožeča stranka tožbo vloži na sodišče, ki ustreza kateremukoli od navedenih kriterijev v 1. odstavku 8. člena ZDSS-1, je tožba vložena na krajevno pristojno sodišče in v takem primeru mora sodišče prve stopnje ugovor krajevne pristojnosti, če je podan, pravilno zavrniti. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je delo opravljal na terenu tudi na območju Ljubljane, tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo navedla, da se je delo na terenu opravljalo po različnih gradbiščih po celotni Sloveniji in deloma tudi v tujini, večino dela pa se je opravljalo v severovzhodni Sloveniji. Prvi odstavek 8. člena ZDSS-1 daje delavcu namreč izbirno pravico glede kraja vložitve tožbe, gre za določbe, ki je v korist delavca, zato je v primeru kakršen je konkretni, ko se je delo opravljalo na območju celotne države, to določbo potrebno razlagati v korist delavca, zlasti ob upoštevanju tožnikovih navedb o opravljanju dela tudi na območju Ljubljane.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP ob smiselni uporabi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V novem postopku bo sodišče prve stopnje nadaljevalo z vsebinsko obravnavo tožbe.

Skladno s 3. odstavkom 165. člena ZPP predstavljajo pritožbeni stroški nadaljnje stroške postopka.