Jedro

Sodišči prve in druge stopnje se sklicujeta na določbo petega odstavka 57. člena ZJS. Po tej določbi so postala nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila s prostorskimi sestavinami občinskega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 1990 in s prostorskimi sestavinami občinskega dolgoročnega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do 2000 namenjena za graditev objektov in so bila do leta 1993 družbena lastnina in zemljišča, ki jih je občina s sprejemom novega prostorskega izvedbenega akta, usklajenega z obveznimi republiškimi izhodišči, namenila za graditev objektov, last občine, na območju katere ležijo. Razen v zadnjem delu je besedilo vsebinsko enako povzel ZJS-1, ki je nadomestil ZJS, in sicer v tretjem odstavku 55. člena, nazadnje pa tudi še omenjena sedaj veljavna določba prvega odstavka 16.a člena ZSKZ. Nobena od predložene dokumentacije, niti potrdilo o namenski rabi zemljišč, pa ne izkazujejo obstoja zakonskih predpostavk za pridobitev lastninske pravice v korist tožeče stranke - „novega prostorsko izvedbenega akta, ki bi bil usklajen z obveznimi republiškimi izhodišči“ oziroma „prostorsko izvedbenem aktu, usklajenem z obveznimi republiškimi izhodišči“, kot to določa oziroma je določala navedena zakonska ureditev, in ki bi šele lahko omogočile naknadno ex lege subjektivno spremembo lastninsko pravnega položaja predmetnih zemljišč. Revizijsko sklicevanje, da so bila predmetna zemljišča vključena ves čas v PUP, ki je v skladu z določbo 21. člena ZUN predstavljal prostorsko izvedbeni akt, tako pomeni zgolj – nezadostno – navajanje enega od zakonskih pogojev za pridobitev lastninske pravice v korist tožeče stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke: 1.) na ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin 67/1, 67/2, 67/3 in 67/4 vse k.o. ...; 2.) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izstaviti zemljiškoknjižno listino, overjeno pri notarju, na podlagi katere bo mogoča vknjižba lastninske pravice na tožečo stranko pri navedenih nepremičninah, sicer bo listino nadomestila sodba, in 3.) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške z zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo, da plača toženi stranki 4.937,50 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in naloži toženi stranki plačilo vseh stroškov postopka. Kritično ocenjuje razloge sodišča druge stopnje, ki ugotavlja, da pritožbene navedbe, da pravica uporabe D., d.d., ni bila pomembna, pritožbenemu sodišču niso razumljive. Tožeča stranka je v pritožbi navajala, da je bistveno, da so bila sporna zemljišča v družbeni lastnini in da ni pomembno, v čigavi uporabi so bila. Zakon o javnih skladih (v nadaljevanju ZJS) v petem odstavku 57. člena, ZJS-1 v tretjem odstavku 55. člena in Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ)(1) v prvem odstavku 16.a člena imajo enako dikcijo, ko omenjajo zemljišča, ki so bila do 10. 3. 1993 družbena lastnina, in ne določajo, da bi morala biti to zemljišča v družbeni lastnini v uporabi občine. Zato pravica uporabe D., d.d., ni ovira za ugoditev tožbenemu zahtevku. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da za navedena zemljišča veljajo kot urbanistična dokumentacija prostorsko ureditveni pogoji (v nadaljevanju PUP), da bi bila zemljišča vključena v prostorske izvedbene načrte (v nadaljevanju PIN) pa tožeča stranka ni zatrjevala. Tožeča stranka tega ni zatrjevala, ker za sporna zemljišča nikoli ni bil sprejet PIN, ampak so se vedno urejala s PUP, kar pa ne predstavlja ovire za ugoditev tožbenemu zahtevku, saj noben od citiranih predpisov ne določa kot pogoj za prenos na tožečo stranko sprejem PIN. Vsi zakoni omenjajo prostorsko izvedbene akte, oziroma 16.a člen ZSKZ, ki po mnenju sodišča druge stopnje ne pride v poštev, pa prostorske sestavine občinskih planov. Noben predpis torej ne zahteva sprejem PIN, ampak zadostuje ureditev s PUP. Ker takšna ureditev ni veljala po prvotnem besedilu ZSKZ (ki je za prenos na občine zahteval, da zemljišča ležijo v PIN), je bila sklenjena pogodba med toženo stranko in D., d.d., sicer bi bila že takrat sklenjena pogodba s tožečo stranko. Tožeča stranka tudi ne trdi, da je obstajala pravna podlaga že na podlagi prvotnega ZSKZ in je zato odvečna razlaga, kaj pomeni ustavna odločba U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995, temveč je pravna podlaga nastala šele z uveljavitvijo ZJS. Tožeča stranka tudi ni nikoli trdila, da je ob vložitvi tožbe 7. 1. 2009 še vedno veljal peti odstavek 57. člena ZJS, nasprotno, da je v času vložitve tožbe veljal ZJS-1, ki je seveda razveljavil ZJS; bistveno pa je, da je ZJS-1 vseboval tretji odstavek 55. člena, ki je vsebinsko enak petemu odstavku 57. člena ZJS. Tudi ni razumljivo, kako se sodišče lahko sklicuje na 21. člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN), ko pa prav ta člen določa, da med prostorske izvedbene akte spadajo tudi PUP. Kjer zakon govori o prostorskih izvedbenih aktih, zadostuje torej ureditev s PUP, sicer bi zakon izrecno zahteval PIN. Ob povedanem sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, o neodločilnih pa so si razlogi med seboj v nasprotju. Odločilno dejstvo je, da so bila sporna zemljišča v letu 1993 družbena lastnina in so s prostorskimi izvedbenimi akti, to je s PUP, bila namenjena za gradnjo objekta, kot je razvidno iz potrdil o namenski rabi zemljišča, iz katerih je tudi razvidno, da so ti akti usklajeni z obveznimi republiškimi izhodišči. Ko pa se sodišče druge stopnje sklicuje na spremembo zakonskega določila glede prenosa spornih zemljišč na občine, zmotno uporabi materialno pravo na podlagi zgolj jezikovne razlage zakona. Sprememba ni takšna, da ne bi omogočala zahtevka za pridobitev lastninske pravice po samem zakonu, saj zgolj možnost sklepanja pogodb o prenosu zemljišč iz tožene na tožečo stranko ne pomeni ničesar v primeru zavrnitve prenosa s strani tožene stranke. V takšnem primeru je seveda potrebna tožba, tožbeni zahtevek pa vključuje tako ugotovitev lastninske pravice po samem zakonu, kakor tudi izdajo zemljiškoknjižne listine, kar bi ustrezalo razpolagalnemu pravnemu poslu za prenos lastninske pravice, če bi se štelo, da tožeča stranka ni postala lastnica po samem zakonu.

4. Tožena stranka ni odgovorila na revizijo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Izpodbijana sodba sodišča druge stopnje ima vse pravno odločilne razloge, nasprotja v pravno neodločilnih razlogih pa ne predstavljajo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kot to zmotno poskuša prikazati revidentka. Le procesne napake sodbe glede pravno odločilnih dejstev lahko pomenijo storitev očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, teh pa v izpodbijani sodbi ni.

7. Tudi ni zmotno uporabljeno materialno pravo. S sodbama sodišč prve in druge stopnje je ugotovljeno, da je tožena stranka zemljiškoknjižna lastnica spornih parcel, ki jih je pridobila na podlagi pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov, ki jo je dne 24. 2. 1994 sklenila z D., d.d., na podlagi 5. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij ter na podlagi tedaj veljavnega 14. člena ZSKZ(2), ki je takrat za prenos na občine zahteval uvrstitev zemljišča v PIN, vendar sporna zemljišča nikoli niso bila del PIN in so se torej lahko prenesla s pogodbo na državo, da pa so bila del PUP že ob sklenitvi pogodbe, kar sicer po tedanji zakonski ureditvi ni še omogočalo pridobitve lastninske pravice v korist občin (to je bilo storjeno šele s spremembo zakona na podlagi odločbe Ustavnega sodišča, kar je prav tako pravilno ugotovljeno v sodbah sodišč prve in druge stopnje), pa tudi za revidentko – utemeljeno – ni več pravno odločilno. Osredotoča se le še na ex lege pridobitev na podlagi kasneje uveljavljene zakonodaje (ZJS in ZJS-1 ter ZSKZ(3)).

8. Revidentka ima sicer prav, ko poudarja, da je bistveno, da so bila predmetna zemljišča najprej v družbeni lastnini in da načelno tudi ni pomembno, kdo je imel pred lastninjenjem pravico uporabe na njih. ZJS v petem odstavku 57. člena in ZJS-1 v tretjem odstavku 55. člena sta navajala in sedaj veljavni ZSKZ v prvem odstavku 16.a člena navaja zemljišča, ki so bila do 10. 3. 1993 družbena lastnina, in ti predpisi res tudi ne določajo, da bi morala biti ta zemljišča v družbeni lastnini v uporabi občine. Zato pravica uporabe D., d.d., sama po sebi ne bi mogla predstavljati ovire za ugoditev tožbenemu zahtevku. Vendar pa sodišči prve in druge stopnje ne utemeljujeta svojih odločitev na v reviziji očitanih razlogih. Najprej se pravno pravilno sklicujeta na določbo petega odstavka 57. člena ZJS. Po tej določbi so postala nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila s prostorskimi sestavinami občinskega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 1990 in s prostorskimi sestavinami občinskega dolgoročnega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do 2000 namenjena za graditev objektov in so bila do leta 1993 družbena lastnina in zemljišča, ki jih je občina s sprejemom novega prostorskega izvedbenega akta, usklajenega z obveznimi republiškimi izhodišči, namenila za graditev objektov, last občine, na območju katere ležijo. Razen v zadnjem delu je besedilo vsebinsko enako povzel ZJS-1, ki je nadomestil ZJS, in sicer v tretjem odstavku 55. člena, nazadnje pa tudi še omenjena sedaj veljavna določba prvega odstavka 16.a člena ZSKZ. Kot ugotavljata obe nižji sodišči (na te dejanske ugotovitve pa je revizijsko sodišče prav tako vezano) nobena od predložene dokumentacije, niti potrdilo o namenski rabi zemljišč, ne izkazujejo obstoja zakonskih predpostavk za pridobitev lastninske pravice v korist tožeče stranke - „novega prostorsko izvedbenega akta, ki bi bil usklajen z obveznimi republiškimi izhodišči“ oziroma „prostorsko izvedbenem aktu, usklajenem z obveznimi republiškimi izhodišči“, kot to določa oziroma je določala navedena zakonska ureditev, in ki bi šele lahko omogočile naknadno ex lege subjektivno spremembo lastninsko pravnega položaja predmetnih zemljišč, pri čemer revidentka v tem delu celo le pavšalno oziroma neobrazloženo zatrjuje nasprotna dejstva. Revizijsko sklicevanje, da so bila predmetna zemljišča vključena ves čas v PUP, ki je v skladu z določbo 21. člena ZUN predstavljal prostorsko izvedbeni akt, tako pomeni zgolj – nezadostno – navajanje enega od zakonskih pogojev za pridobitev lastninske pravice v korist tožeče stranke. Tožena stranka je torej veljavno pridobila lastninsko pravico na podlagi pravnega posla v letu 1994, ki je omogočil lastninjenje oz. prenos predmetnih kmetijskih zemljišč le na toženo stranko, tožeča stranka pa s predloženo dokumentacijo ni dokazala, da bi lahko kasneje ex lege pridobila lastninsko pravico na podlagi kasneje veljavnih zakonskih določb. 9. Ob povedanem tudi ni pomembno revizijsko zavzemanje za drugačno interpretacijo določbe 16.a člena ZSKZ, kot jo je podalo sodišče druge stopnje, da bi bil namreč potreben še poseben pogodbeni prenos lastninske pravice na tožečo stranko.

10. Ob povedanem je moralo revizijsko sodišče revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 19/10 – uradno prečiščeno besedilo.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 10/93. Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 19/10 – uradno prečiščeno besedilo.