Jedro

Bistveno je ugotoviti, ali sta zasebni tožilki (objektivno) razpoznavni iz samih inkriminiranih izjav kot takih, torej brez upoštevanja ostalih okoliščin. Prepoznavnost zasebne tožilke v inkriminiranih objavljenih zapisih pa je sodišče prve stopnje neutemeljeno oprlo na njene trditve o tem, da je obtoženka že prej blatila njuno ime, da je trdila, da je društvo njeno in da je tudi sicer imela omalovažujoč odnos do društva, namesto da bi izhajalo iz vsebine inkriminiranih izjav. Povedano drugače, razpoznavnost oškodovank oziroma zasebnih tožilk v okviru obtožbenih očitkov se ne presoja na podlagi njunega subjektivnega dojemanja, ampak skozi „oči“ z zadevo neobremenjenega bralca. Le-ta pa iz vsebine inkriminiranih besed, v katerih se omenja zgolj društvo, ne more razbrati, da naj bi se žaljivi komentarji in očitki nanašali tudi na zasebni tožilki. Zato ne moreta imeti statusa opravičenih tožilk za pregon očitanega kaznivega dejanja, storjenega s sredstvom javnega obveščanja.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obtožene A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o krivdi spremeni tako, da se: - pod točko I izreka sodbe iz abstraktnega dela, iz 2. vrstice prvega odstavka izpusti besedilo „ter njegovi članici C. C. in D. D.“ in - pod točko II izreka sodbe iz abstraktnega dela, iz 1. in 2. vrstice prvega odstavka izpusti besedilo „in njegovih članicah C. C. in D. D.“.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženo A. A. spoznalo za krivo pod točko I izreka sodbe kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1 in pod točko II izreka sodbe kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 je obtoženki izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere ji je določilo za vsako posamezno kaznivo dejanje (razžalitev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1 in žaljivo obdolžitev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1) po en mesec zapora in nato enotno kazen en mesec in petnajst dni zapora s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obtoženka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Zoper navedeno sodbo so se pritožili obtoženkini zagovorniki iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagali, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženo oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pooblaščenka zasebnih tožilcev, odvetnica B. B., je podala odgovor na pritožbo in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Glede aktivne legitimacije C. C. in D. D. za vložitev zasebnih tožb

5. Pritožniki aktivno legitimacijo C. C. in D. D. za vložitev zasebnih tožb izpodbijajo z navedbami, da v inkriminiranih izjavah, katere je obtoženka napisala na forumu spletnega portala x.net, obe oškodovanki imenoma nista navedeni, prav tako njuna prepoznavnost ne izhaja iz izjav, ampak izhaja iz subjektivnega dojemanja obeh zasebnih tožilk, kar ni zadostno. Prav tako menijo, da njuno članstvo in aktivnost v društvu X, dejstvo, da naj bi po navedbah zasebne tožilke D. D. obtoženka že pred „afero N.“ blatila njeno ime, ter nevšečnosti, ki sta jih zasebni tožilki utrpeli zaradi inkriminiranih navedb obtoženke, ne pomenijo okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da so bile inkriminirane trditve namenjene njima.

6. Sodišče druge stopnje pritožbenim navedbam pritrjuje. Že sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da mora biti oškodovanec razpoznaven iz izjave, ki (potencialno) pomeni napad na njegovo čast in dobro ime. Bistveno je torej ugotoviti, ali sta zasebni tožilki (objektivno) razpoznavni iz samih inkriminiranih izjav kot takih, torej brez upoštevanja ostalih okoliščin, kot je neutemeljeno storilo sodišče prve stopnje. Tako je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da ne more biti sporno, da sta se zasebni tožilki kot ustanovni članici društva, v katerem imata ves čas aktivni vlogi, lahko prepoznali v obtoženkinih objavah. Neutemeljeno je zaključek o njuni razpoznavnosti oprlo na izpovedbo E. E., ki je izpovedala, da je prebrane izjave povezala z društvom X, katerega članica je tudi sama in da se je takoj zatem obrnila na zasebno tožilko C. C. in od nje zahtevala pojasnila. Iz navedenega izhaja le prepoznavnost društva X, ne pa C. C. Prepoznavnost zasebne tožilke D. D. v inkriminiranih objavljenih zapisih pa je sodišče prve stopnje neutemeljeno oprlo na njene trditve o tem, da je obtoženka že prej blatila njeno ime, da je trdila, da je društvo njeno in da je tudi sicer imela omalovažujoč odnos do društva, namesto, da bi izhajalo iz vsebine inkriminiranih zapisov. Glede na to, da je D. D. tudi širša javnost povezovala z društvom X, gre v tej smeri razumeti v izpodbijani sodbi citiran zapis ene od oseb na forumu, ne pa zaključiti, da je v inkriminiranih zapisih razpoznala prav D. D., kot je navedeno v razlogih izpodbijane sodbe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pri presoji razpoznavnosti zasebnih tožilk izhajajo iz ostalih okoliščin („duelov“ društva z obtoženko in aktivne vloge obeh zasebnih tožilk), ki pa kot že navedeno niso relevantne pri presoji razpoznavnosti, saj se le-ta ob upoštevanju objektivnega kriterija ugotavlja le glede na vsebino inkriminiranih besed ali prošnjo strank. Povedano drugače, razpoznavnost oškodovank oziroma zasebnih tožilk v okviru obtožbenih očitkov se ne presoja na podlagi njunega subjektivnega dojemanja, ampak skozi „oči“ z zadevo neobremenjenega bralca. Le-ta pa po oceni pritožbenega sodišča, iz vsebine inkriminiranih besed, v katerih se omenja zgolj in samo društvo X, ne more razbrati, da naj bi se žaljivi komentarji in očitki nanašali tudi na zasebni tožilki C. C. in D. D. Na razpoznavnost obeh zasebnih tožilk ne gre sklepati niti iz v inkriminirani izjavi navedene povezave na spletno stran društva X, na kateri je bila objavljena zgodba o muci N., pod katero sta komentarje napisali tudi zasebni tožilki. Prav tako ne na podlagi v izpodbijani sodbi izpostavljenega dejstva, da je obtoženka pri zapisu inkriminiranih objav uporabljala množino. Glede na navedeno se sodišče druge stopnje pridružuje ugotovitvi pritožnikov, da D. D. in C. C. ne moreta imeti statusa opravičenih tožilk za pregon očitanega kaznivega dejanja, storjenega s sredstvom javnega obveščanja.

Glede kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1

7. Pritožniki navajajo, da je obtoženka inkriminirane zapise navedla v okoliščinah iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, pri obrambi svojih pravic pred lažnivimi in nedokazanimi obtožbami, ki so bili škodljivi za zavetišče, zaradi česar je izključena protipravnost. Priznavajo, da bi navedeno lahko storila na primernejši način, vendar je bilo to v realni situaciji, ko je pred stopnjevanimi obtožbami branila ugled zavetišča, težko pričakovati.

8. Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožnikom, da se je bila obtoženka v obrambo svojih pravic upravičena odzvati na očitke v zgodbi o muci N., objavljeni na forumu društva, vendar hkrati pritrjuje sodišču prve stopnje, da je to storila na povsem neprimeren način, s katerim je presegla nivo dopustne komunikacije. Glede na celoten kontekst obtoženkinih objav je v razlogih izpodbijane sodbe utemeljeno ocenilo, da je razvidno, da obtoženki ni šlo za to, da poda svojo plat zgodbe in odgovori na očitke o neustreznem ravnanju glede muce N., temveč je bila njena ost pri zapisu inkriminiranih izjav uperjena zoper zasebne tožilce (ad personam), in ne kot kritika njihovega ravnanja (ad rem). Izjave, katerih (izključni) namen je sramotitev oz. zaničevanje, pa v nobenem primeru ne uživajo varstva iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, saj protipravnost ne more biti izključena. Navedenih razlogov izpodbijane sodbe pritožniki ne morejo izpodbiti z vztrajanjem pri posplošenih trditvah, da je obtoženka z inkriminiranimi zapisi branila svoje pravice.

Glede kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1

9. Pritožniki navajajo, da pod točko II izreka izpodbijane sodbe navedeni zapisi obtoženke ne predstavljajo zakonskih znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, ampak mnenje oziroma teze o motivih za ravnanje društva X kot odgovor na očitke, podan na podlagi tretjega odstavka 158. člena KZ-1. 10. Sodišče druge stopnje navedbam pritožnikov ni sledilo, temveč pritrjuje sodišču prve stopnje, da je obtoženka navedene zapise napisala z namenom vzbuditi dvom v pravilnost delovanja društva X in njenih članov. To namreč izhaja iz vsebine inkriminiranih zapisov, ki je brez dvoma takšne narave, da lahko škoduje časti in dobremu imenu zasebnih tožilcev. Glede na to, da obtoženki ni uspelo dokazati resničnosti inkriminiranih trditev, niti ji ni uspelo dokazati, da je imela vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost le-teh, je sodišče prve stopnje ob podanosti vseh subjektivnih zakonskih znakov utemeljeno zaključilo, da je obtoženka izpolnila vse zakonske znake kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1. Njenega ravnanja pa pritožniki ne morejo minimizirati z navedbami, da so bili inkriminirani zapisi na enakem komunikacijskem nivoju kot pisanja na forumih in komunikacija med obtoženko in društvom, kar naj bi izhajalo iz zahtevka obtoženke po umiku objav na forumu društva X z dne 17. 12. 2013. 11. Kljub spremembi izpodbijane sodbe v odločbi o krivdi glede obeh kaznivih dejanj, ko je pritožbeno sodišče očitek glede oškodovanja D. D. in C. C. izpustilo in je ostal le očitek oškodovanja društva X, pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da sta bili v izpodbijani sodbi, čepravno naj bi šlo za tri oškodovance, procesirani „zgolj“ dve kaznivi dejanji, izrečene kazenske sankcije ni spreminjalo. Po presoji teže obeh kaznivih dejanj, krivde obtoženke ter okoliščin iz drugega odstavka 49. člena KZ-1, ki vplivajo na vrsto izrečene kazni in na njeno višino (kot obteževalnih: grobost uporabljenih izrazov, negativne posledice, ki jih je zaradi dejanj imelo društvo X- upad donacij, manjši obisk na zboru članov, motiv maščevanja, nagib, da društvo oblati pred „strokovno“ javnostjo ter siceršnji negativni odnos do pravne dobrine časti in dobrega imen in kot olajševalne okoliščine: dejstvo, da obtoženka do sedaj ni kaznovana, da je mati štirih otrok ter redno zaposlena, kar vendarle kaže na njeno siceršnje urejeno življenje) je ocenilo, da je še vedno ustrezen izrek pogojne obsodbe, v okviru katere se obtoženki določi za vsako posamezno kaznivo dejanje (razžalitev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1 in žaljivo obdolžitev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1) po en mesec zapora (kar je zakonski minimum) in nato enotno kazen en mesec in petnajst dni zapora s preizkusno dobo enega leta.

12. Ker je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremenilo glede odločbe o krivdi za obe kaznivi dejanji tako, da je očitek glede oškodovanja D. D. in C. C. izpustilo, ostalim pritožbenim razlogom zagovornikov obtožene pa ni sledilo kot utemeljenim, niti ni ugotovilo nobene druge kršitve iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je v preostalem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

13. Z odločbo pritožbenega postopka je bilo deloma odločeno v korist obtožene A. A., zaradi česar obtoženi sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).