Jedro

V času prehoda s pravnega režima stanovanjskih razmerij po ZSR na režim najemnih razmerij po SZ je bila za uporabo 58. člena SZ podana specifična situacija, ko je prejšnji imetnik stanovanjske pravice lahko ostal brez najemne pogodbe (oziroma brez pravice, da zahteva od lastnika stanovanja, da jo z njim sklene). Kadar se je prejšnji imetnik stanovanjske pravice znašel v takem položaju, je šel lastniku stanovanja izpraznitveni zahtevek na podlagi 2. odstavka 58. člena SZ. Prejšnji imetnik stanovanjske pravice se je lahko znašel v takem položaju tudi zaradi razlogov, zaradi katerih je po 58. členu prejšnjega ZSR stanovanjsko razmerje prenehalo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo tožencu, da mora izprazniti stanovanje v I., L. ul. 2 v prvem nadstropju, ki obsega eno sobo, kuhinjo in hodnik, v skupni površini 27,18 m2, in klet kot stranski prostor ter souporabo WC, in to stanovanje prazno izročiti tožeči stranki.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo toženčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter novo sojenje na prvi stopnji. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (Zakona o pravdnem postopku) tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so in kakor so z revizijo izrečno uveljavljane.

Revizija očita izpodbijani sodbi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, češ da nima relevantnih razlogov in se zato ne more preizkusiti, kar takole utemeljuje: S sklicevanjem na pravnomočno sodbo v prejšnji pravdni zadevi P 34/93 ni mogoče trditi, da revident nima pravnega naslova za uporabo spornega stanovanja. V navedeni pravdi je bilo razsojeno, da se zavrne revidentov zahtevek za sklenitev kupoprodajne pogodbe za sporno stanovanje. Pravnomočen postane samo izrek sodbe, ne pa dejanske ugotovitve, ki so podlaga odločitve. Zato ni mogoče trditi, da je bilo v zadevi P 34/93 pravnomočno ugotovljeno, da revident z družino več kot šest mesecev pred uveljavitvijo SZ (Stanovanjskega zakona, Ur.l.RS 18/91-23/96) ni uporabljal spornega stanovanja in da mu je zato prenehalo stanovanjsko razmerje zanj. Sklicevati se na razloge neke druge sodbe, kjer gre za povsem drugačen zahtevek (neglede na reševanje predhodnega vprašanje v tej drugi zadevi) ni dopustno.

Pravkar povzeti procesni in obenem glavni revizijski očitek tožene stranke ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokazni postopek, v katerem je upoštevalo predvsem določene dokazne podatke spisa v pravdni zadevi P 34/93 (v zapisniku o glavni obravnavi točno navedene: zapisnik o ogledu stanovanja, listinske priloge A2-A23, med njimi posebej vsebinsko povzeto toženčevo izjavo z dne 26.2.1992 pod A17). V obrazložitvi (dejanske) podlage obravnavane sodbe je sicer res nekoliko nespretno zapisalo, kako je prišlo do odločilne dejanske ugotovitve (da toženec z družino že pred uveljavitvijo SZ več kot šest mesecev ni uporabljal spornega stanovanja) - namreč s formulacijo, da je bilo to že pravnomočno ugotovljeno s sodbama prve in druge stopnje v zadevi P 34/93. Vendar revizija, ki to graja, prezre, da je za revizijski preizkus odločilna dejanska podlaga, ki jo vsebuje pravnomočna sodba druge stopnje. Sodišče druge stopnje pa je jasno povedalo, da šteje za ugotovitev sodišča prve stopnje (v tej pravdi), ki jo nato tudi samo sprejema za podlago svoje sodbe, citirano ključno ugotovitev, da toženec že več kot šest mesecev pred uveljavitvijo SZ spornega stanovanja ni uporabljal za zadovoljevanje stanovanjskih potreb. Toženca je pri tem opozorilo, da te dejanske ugotovitve s pritožbo ni izpodbijal. Ko je tako, pa se izkaže, da izpodbijana sodba ima ugotovitve o obravnavanem odločilnem dejstvu in da torej očitane procesne kršitve ni.

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi prav tako ni utemeljena. To presojo opira revizijsko sodišče na dejansko podlago izpodbijane sodbe, ki ni predmet revizijskega preskusa (3. odstavek 385. člena ZPP) in ki je bila v bistveni vsebini že doslej povzeta.

Revizija opredeljuje materialnopravno grajo izpodbijane sodbe, tako da jo naveže na že obravnavano procesno grajo - češ, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo - in z očitkom, da brez ugotovitve odločilne okoliščine (ali je prenehalo stanovanjsko razmerje) tudi ocena po 58. členu SZ ni bila mogoča, neglede na to, da tožbena podlaga niti ni slonela na tej zakonski določbi.

Na prvi del izpeljave materialnopravne graje ni treba posebej odgovarjati. Očitek, da tožeča stranka tožbe ni oprla na 58. člen SZ, pa ni utemeljen. Res je, da je tožeča stranka svoj zahtevek v tožbenih navedbah utemeljila zelo na kratko - v bistvu s sklicevanjem na izid prejšnje pravde P 34/93. Vendar njena tožbena trditev, da "toženec nima nobene pravne osnove za zaposedbo in uporabo" spornega stanovanja in v tej zvezi njeno sklicevanje na prejšnjo pravdno zadevo (z vsebino, ki je bila obema strankama dobro znana) vsebinsko vsekakor pomeni sklicevanje na 58. člen SZ. Po tej zakonski določbi ima lastnik pravico zahtevati izpraznitev stanovanja od osebe, ki zanj nima najemne pogodbe. V času prehoda s pravnega režima stanovanjskih razmerij po ZSR (Zakonu o stanovanjskih razmerjih, Ur. l. SRS 35/82 in 14/84) na režim najemnih razmerij po SZ je bila za uporabo 58. člena SZ podana specifična situacija, ko je prejšnji imetnik stanovanjske pravice lahko ostal brez najemne pogodbe (oziroma brez pravice, da zahteva od lastnika stanovanja, da jo z njim sklene). Kadar se je prejšnji imetnik stanovanjske pravice znašel v takem položaju, je šel lastniku stanovanja izpraznitveni zahtevek na podlagi 2. odstavka 58. člena SZ.

Za obravnavano zadevo je pomembno, da se je prejšnji imetnik stanovanjske pravice lahko znašel v takem položaju tudi zaradi razlogov, zaradi katerih je po 58. členu prejšnjega ZSR stanovanjsko razmerje prenehalo, ker so imetnik stanovanjske pravice in uporabniki stanovanja nehali uporabljati stanovanje in brez presledka več kot šest mesecev niso stanovali v njem. Takšna, vsebinsko istovetna dejanska in v bistveni vsebini tudi istovetna pravna podlaga, je po 1. odstavku 148. člena SZ upravičevala lastnika (prejšnjega stanodajalca, v konkretnem primeru tožečo stranko), da ne sklene najemne pogodbe s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice - po 2. odstavku 128. člena SZ pa, da odkloni prodajo stanovanja prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice ali kateremu njegovih družinskih članov.

Tako pa se izkaže, da je tožeča stranka uveljavljala zahtevek po 58. členu SZ in da je glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob zavrnitvi toženčeve pritožbe potrdilo sodbo prve stopnje, s katero je bilo temu zahtevku ugodeno. Revizija pa je tako po vsem povedanem neutemeljena in jo je bilo na podlagi 393. člena ZPP zato treba zavrniti.