Jedro

Iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke izhaja, da je vzrok nastanka invalidnosti poškodba iz leta 2006. Tožnik je takrat bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v tujini, saj je bil v Sloveniji vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje nazadnje v letu 1991. Zato ni mogoče zaključiti, da je vzrok invalidnosti poškodba pri delu, saj se v skladu z 2. točko 169. člena ZPIZ-2 pravice za primer invalidnosti in smrti zaradi poškodbe pri delu uveljavljajo pri zavodu, če je bil zavarovanec v času poškodbe zavarovan pri tem zavodu in so izpolnjeni pogoji iz 66. oziroma 67. člena ZPIZ-2. V predmetni zadevi tožnik v času nastanka poškodbe ni bil zavarovan pri zavodu, zato je potrebno vzrok za nastanek invalidnosti v skladu s 65. členom ZPIZ-2 opredeliti kot poškodbo zunaj dela in ne kot posledica poškodbe pri delu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se II. točka izreka spremeni, tako da glasi: "Tožnik se razvrsti v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela (60 %) in bolezni (40 %) od 20. 1. 2015 dalje in se mu od tega dne dalje prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine."

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 15. 9. 2015 in z dne 15. 4. 2015 (I. točka izreka), tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu (60 %) in bolezni (40 %) od 20. 1. 2015 dalje in mu od tega dne dalje priznalo pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine (II. točka izreka) in toženki naložilo, da odločbo o odmeri in izplačevanju sorazmernega dela invalidske pokojnine izda v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe ter v istem roku izplača vse zapadle zneske sorazmernega dela invalidske pokojnine (III. točka izreka). Na podlagi izvedenih dokazov (zaslišanjem tožnika, izvedenskega mnenja sodne izvedenke medicine dela, listin v sodnem in upravnem spisu) je zaključilo, da je tožnik invalid II. kategorije invalidnosti od 20. 1. 2015 dalje, saj je prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za več kot 50 %, tožnik ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom, brez poklicne rehabilitacije in tudi ne za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno brez poklicne rehabilitacije. Ker je starejši od 50 oziroma 55 let, mu poklicna rehabilitacija ni zagotovljena in mu je tako priznalo pravico do invalidske pokojnine. Glede vzroka invalidnosti je štelo, da gre pri tožniku za kombiniran vzrok invalidnosti (60 % poškodba pri delu in 40 % bolezen).

2. Zoper II. točko izreka glede vzroka invalidnosti se pritožuje toženka. Navaja, da iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke sledi, da pri poškodbi, k vzrokom nastanka invalidnosti gre za poškodbo iz leta 2006. Iz podatkov v upravnem dosjeju (izpisi dobe, obrazci E205-SI in E205AT, kopija delovne knjižice) sledi, da je tožnik v Sloveniji bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje nazadnje v letu 1991, tako, da gre pri poškodbi za poškodbo pri delu v tujini, ko je tožnik bil pokojninsko in invalidsko zavarovan v tujini. Glede na II. odstavek 169. člena ZPIZ-2 se lahko uveljavljajo pravice za primer invalidnosti zaradi poškodbe pri delu pri toženi stranki le, če je zavarovanec v času poškodbe bil zavarovan pri toženi stranki. V danem primeru gre za poškodbo iz obdobja, ko je bil zavarovan pri tujem nosilcu zavarovanja in bi se vzrok invalidnosti moral glasiti na poškodbo izven dela (60 %) in bolezen (40 %).

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega dela sodbe prvostopenjskega sodišča v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo glede ugotovljenega vzroka nastale invalidnosti.

5. Tožena stranka v pritožbi pravilno navaja, da iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke izhaja, da je vzrok nastanka invalidnosti poškodba iz leta 2006. Tožnik je takrat bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v tujini, saj je bil v Sloveniji vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje nazadnje v letu 1991. 6. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju ni mogoče sprejeti, da je vzrok invalidnosti poškodba pri delu, saj se v skladu z 2. točko 169. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, ZPIZ-2) pravice za primer invalidnosti in smrti zaradi poškodbe pri delu uveljavljajo pri zavodu, če je bil zavarovanec v času poškodbe zavarovan pri tem zavodu in so izpolnjeni pogoji iz 66. oziroma 67. člena ZPIZ-2. V predmetni zadevi tožnik v času nastanka poškodbe ni bil zavarovan pri zavodu, zato je potrebno vzrok za nastanek invalidnosti v skladu s 65. členom ZPIZ-2 opredeliti kot poškodbo zunaj dela in ne kot posledica poškodbe pri delu.

7. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke glede vzroka invalidnosti ugodilo in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kakor izhaja iz izreka te sodbe.