Jedro

Po 197. členu ZGO-1 se pod določenimi pogoji sicer res šteje, da imajo stavbe, zgrajene pred 31. 12. 1967, uporabno (in s tem tudi gradbeno) dovoljenje po samem zakonu ter jih zato ni mogoče šteti za nelegalne gradnje. Vendar pa ZGO-1 ne daje nobene podlage za širitev te fikcije legalnosti na morebitne nadaljnje posege na objektu, do katerih je prišlo po 31. 12. 1967. Če je bila po tem datumu nadzidava oziroma rušitev dela starega in ponovna graditev objekta opravljena brez gradbenega dovoljenja, čeprav je bilo gradbeno dovoljenje predpisano, gre za nelegalno gradnjo, kot pri katerem koli drugem objektu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje zidanega objekta in sicer pritlične etaže, tlorisnih dimenzij približno 9,6 m x 7,2 m ter izkoriščene podstrehe, tlorisnih dimenzij približno 9,6 m x 7,2 m, vse skupaj pokrito z dvokapno simetrično streho s čopi, na zemljišču parc. št. 1628/2 k.o. …. Naložila mu je, da takoj po vročitvi odločbe ustavi nadaljnjo gradnjo navedenega objekta (1. točka izreka) in ga do 5. 1. 2013 na svoje stroške odstrani ter vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje (2. točka). Za objekt so bile v skladu s 158. členom Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) izrečene prepovedi (3. točka), navedeno pa je bilo še, da mora tožnik po izvršitvi odrejenega dejanja obvestiti pristojnega inšpektorja (4. točka), da posebni stroški v postopku niso zaznamovani (5. točka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bilo v ugotovitvenem postopku ugotovljeno, da je investitor leta 2001 brez gradbenega dovoljenja nadzidal obstoječo klet z v izreku navedenim objektom. V času gradnje sta področje gradnje objektov urejala Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUNDPP) in Zakon o graditvi objektov (ZGO), ki sta predpisovala dvostopenjski postopek in sicer pridobitev lokacijskega dovoljenja po ZUNDPP in pridobitev gradbenega dovoljenja po ZGO. Ugotovljeno pa je bilo tudi, da predmetnega objekta tudi po današnji zakonodaji ni mogoče uvrstiti med objekte, ki se lahko gradijo brez gradbenega dovoljenja. Izrek inšpekcijskega ukrepa je utemeljen na 152. členu ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je ob reševanju pritožbe izreku izpodbijane odločbe dodal še 7. točko, s katero je tožnika opozoril, da se bo v primeru, če ne bo izpolnil obveznosti iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe v odrejenem roku, začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah na stroške tožnika ali s prisilitvijo. V ostalem delu je pritožbo zavrnil. Pritrjuje odločitvi toženke, da gre v obravnavani zadevi za nelegalno gradnjo, glede na nesporna dejstva, da tožnik izvaja nadzidavo obstoječe kleti tako, da gradi pritličje in izkoriščeno podstreho, vse skupaj pokrito z dvokapno simetrično streho s čopi, da je s predmetno nadzidavo pričel leta 2001 in da zanjo ni pridobil gradbenega dovoljenja. Pritrjuje tudi obrazložitvi prvostopenjskega organa, zakaj je bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje že v času gradnje. Kot pravno nepomembne ocenjuje tožnikove navedbe, da je pripravljen objekt legalizirati, saj naknadno pridobivanje ustreznega upravnega dovoljenja na pravno in dejansko stanje stvari v tem postopku ne vpliva.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno, saj je bil predmetni objekt dejansko zgrajen pred letom 1967 in je kot tak v skladu s 197. členom ZGO-1 pridobil uporabno dovoljenje po zakonu. Navaja, da se je leta 2001 prenovila le zgornja etaža, za kar pa po tedanjih predpisih gradbeno dovoljenje ni bilo potrebno, zadoščala je le priglasitev dela, ki pa jo je njegov pravni prednik pridobil. ZGO-1 v času adaptacije objekta ni veljal, zato se ga v konkretnem primeru ne more uporabljati. Navaja, da je postal lastnik predmetne nepremičnine na podlagi sklepa o dedovanju z dne 9. 11. 2009. Kar se je z objektom dogajalo pred tem, mu niti ni znano, saj je objekt pričel obnavljati njegov oče. Tako se izkaže, da sploh ni bil in niti ni mogel biti investitor obravnavanega objekta, zaradi česar tudi ne more biti zavezanec v konkretnem primeru. Izpodbijana odločba je sama s seboj v nasprotju v delu, v katerem je tožniku naložena vzpostavitev prejšnjega stanja, saj je iz priloženih fotografij razvidno, da je objekt že „C+V prejšnjem stanju“ in da je izpodbijana odločba iz tega razloga neizvršljiva. Dodaja še, da se je predmetni objekt od leta 2001 do 2011 uporabljal, njegova namembnost pa se v vsem tem času ni spreminjala. Izpodbijana odločba pa je sama s seboj v nasprotju tudi v delu, v katerem je tožniku naloženo, da mora odstraniti pritlično etažo, saj je ta v obstoječem stanju že od nekdaj.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta.

Ker tožnik niti na zaslišanju pred upravnim organom, niti v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, niti sicer v upravnem postopku, ni ugovarjal ugotovitvi, da je investitor sporne gradnje (na zaslišanju pred upravnim organom je izpovedal, da sta bila investitorja oče in on) ter da se je sporna nadzidava začela izvajati v letu 2001 (tudi to je izpovedal tožnik na zaslišanju pred upravnim organom), v tožbi pa ni obrazložil, zakaj ugovorov, da je bil sporni objekt (tudi pritličje) zgrajen pred letom 1967 in da je bila leta 2001 prenovljena le zgornja etaža, ni podal že prej, sodišče teh tožbenih ugovorov ni presojalo. Iz istih razlogov sodišče tudi ni presojalo dokazov, ki jih je tožnik priložil šele tožbi.

Glede na tožbene navedbe pa sodišče pojasnjuje, da se po 197. členu ZGO-1 pod določenimi pogoji sicer res šteje, da imajo stavbe, zgrajene pred 31. 12. 1967, uporabno (in s tem tudi gradbeno) dovoljenje po samem zakonu ter jih zato ni mogoče šteti za nelegalne gradnje. Vendar pa ZGO-1 ne daje nobene podlage za širitev te fikcije legalnosti na morebitne nadaljnje posege na objektu, do katerih je prišlo po 31. 12. 1967. Če je bila po tem datumu nadzidava oziroma rušitev dela starega in ponovna graditev objekta opravljena brez gradbenega dovoljenja, čeprav je bilo gradbeno dovoljenje predpisano, gre za nelegalno gradnjo, kot pri katerem koli drugem objektu.

Tožnik je na zaslišanju pred upravnim organom izpovedal, da sta z očetom leta 2001 začela nadzidavo objeta, za kar nista pridobila gradbenega dovoljenja, pridobila pa sta odločbo o dovolitvi priglašenih del, v pritožbi pa je navedel, da je bil leta 2001 adaptiran- zamenjan zgornji del objekta. K temu sodišče pripominja še, da je tudi po Zakonu o graditvi objektov (ZGO), ki je veljal v letu 2001, ko naj bi po skladnih navedbah obeh strank prišlo do prej opisanega posega v obravnavani objekt, nadzidava objekta oziroma rušitev dela starega in nadomestitev z novim, pomenila izvedbo del, za katera je bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje, kar je podrobno pojasnil že drugostopenjski upravni organ.

Nedovoljena tožbena novota pa so tudi sicer povsem pavšalni in neobrazloženi tožbeni ugovori, da naj bi bila odločba v delu, v katerem nalaga vzpostavitev prejšnjega stanja, neizvršljiva.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.