Jedro

Sporne premičnine niso bile predmet sporne prodajne pogodbe, saj jih ta pogodba sploh ne omenja. Morebitnega drugega pisnega ali ustnega dogovora o prenosu lastninske pravice toženci niso dokazali. Samo posest spornih premičnin ne zadošča za pridobitev lastninske pravice, ampak je za to potreben še veljaven pravni naslov ter sporazum strank o prenosu lastninske pravice. Zatrjevana zamuda tožnikov pri prevzemu spornih premičnin bi lahko imela le obligacijske, ne pa stvarnopravnih posledic. Če tožnika po stvari nista prišla v dogovorjenem roku, njuna lastninska pravica zato ni ugasnila, niti prešla na tožence.

Toženci so se opirali ogledu stanovanjskih prostorov njihove hiše s sklicevanjem na pravico do zasebnosti. Sodišče je zato upravičeno opustilo izvedbo dokaza z ogledom, hkrati pa je takšno ravnanje tožencev pravilno ocenilo tako, da je sporno dejstvo, ki sta ga tožnika nameravala dokazati z ogledom, štelo za dokazano.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 587,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morajo toženci v neposredno posest in uživanje tožnikoma izročiti vse s tožbo zahtevane premičnine, kot so razvidne in identificirane na 12 fotografijah, ki predstavljajo sestavni del izreka sodbe. Hkrati je tožencem naložilo, da morajo tožnikoma solidarno povrniti 2.621,90 EUR njunih pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženci se v pritožbi sklicujejo na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje oziroma spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Navajajo, da tožnika nista zmogla svojega dokaznega bremena. Toženci so skladno in prepričljivo izpovedali, da je v hiši ostalo le nekaj starega in gnilega pohištva, kar so odpeljali na kosovni odpad, vendar jim sodišče neutemeljeno ni verjelo. Tožnika sta kljub predloženim fotografijam šele na prvem naroku ugotovila, da pogrešata še dodatnih 5 kosov pohištva, ki naj bi jih posedovali toženci. Toženci vztrajajo, da sta tožnika odnašala pohištvo iz hiše že pred 23. 3. 2012, ko je bila plačana celotna kupnina. Sodišče je slepo sledilo izpovedi tožnikov, zakaj ni verjelo tožencem, pa ni pojasnilo. Izvedenih dokazov tudi sicer ni v celoti in pravilno ocenilo. V stanovanju so se nahajali tudi drugi predmeti, ki sta jih tožnika odnašala, saj sta imela ključe, to pa potrjuje, da sta odnesla tudi vtoževane predmete. Notarska pomočnica je potrdila, da je bil prevzem premičnin vezan na prevzem nepremičnin. S plačilom celotne kupnine za nepremičnine sta tožnika izgubila pravico prevzeti premičnine, lastninska pravica pa je tako na podlagi izročitve na kratko roko v celoti prešla na tožence. Izpodbijana soba o tem nima razlogov. Sodišče tudi ni pojasnilo, kako naj bi toženci preprečili izvedbo ogleda, ki ga sodišča niti poskušalo ni izvesti. Če sodišče že ni ugotovilo zatrjevanega dogovora o izročitvi premičnin, bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti, ker tožnika nista dokazala, da so sporne premičnine še v posesti tožencev. V postopku je bilo kršeno pravilo o dokaznem bremenu. Razlogi sodbe niso jasni in nasprotujejo izreku, tako da sodbe ni mogoče preizkusiti.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev. Izčrpno in obrazloženo nasprotujeta posameznim pritožbenim trditvam ter pritrjujeta razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je, upoštevaje ponujeno trditveno in dokazno gradivo, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Tudi zatrjevanih procesnih kršitev pri dokazovanju in pri sestavi sodbe ni zagrešilo.

6. Toženci nasprotujejo predvsem dokazni oceni, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, vendar njihovi pritožbeni pomisleki niso utemeljeni. Sodišče je namreč vse izvedene dokaze ocenilo vestno in skrbno, torej skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Manjša neskladja v izpovedih tožnikov in prič, ki jih izpostavlja pritožba, so nepomembna, posebej, ker se ne nanašajo na relevantna dejstva. Sicer pa je sodišče pojasnilo, zakaj je po izvedenem dokaznem postopku verjelo tožnikoma in njunim dokazom, ne pa tožencem. Jasnih, razumnih in prepričljivih razlogov, ki jih je o tem navedlo v izpodbijani sodbi, ni treba ponavljati. Nenavsezadnje se toženci še v pritožbi zapletajo v protislovja. Če bi bile sporne stvari res stare, gnile in primerne le še za kosovni odpad, potem je malo verjetno, da bi jih toženci, kot sami trdijo, odkupili od tožnikov, nato pa zavrgli. Jalova je tudi njihova teza, da naj bi tožnika zaradi domnevno prenizke kupnine za prodano nepremičnino zdaj tožence izsiljevala s tožbo za sporne premičnine. Če bi bile res brez vrednosti, kot trdijo, potem si tožnika od tožbe pač ne bi mogla obetati nobene gmotne koristi.

7. Lastnik, ki v skladu z 92. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) zahteva vrnitev svoje stvari, mora dokazati, da ima na tej stvari lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Tožnika sta temu svojemu dokaznemu bremenu v celoti zadostila. Dejstvo, da sta sporne premičnine podedovala in tako postala njihova lastnika, med pravdnima strankama niti ni bilo sporno; da je njuna lastninska pravica prešla na tožence, pa bi morali dokazati slednji, vendar jim ta dokaz ni uspel. Sporne premičnine niso bile predmet prodajne pogodbe z dne 3. 2. 2012, saj jih ta pogodba sploh ne omenja. Morebitnega drugega pisnega ali ustnega dogovora o prenosu lastninske pravice toženci niso dokazali. Kot jim je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, samo posest spornih premičnin ne zadošča za pridobitev lastninske pravice, ampak je za to potreben še veljaven pravni naslov ter sporazum strank o prenosu lastninske pravice. Zatrjevana zamuda tožnikov pri prevzemu spornih premičnin bi lahko imela le obligacijske, ne pa stvarnopravnih posledic. Če tožnika po stvari nista prišla v dogovorjenem roku, njuna lastninska pravica zato ni ugasnila, niti prešla na tožence. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek tožnikoma, da nista dokazala, da imajo toženci sporne premičnine v svoji dejanski oblasti. Tožnika sta namreč v ta namen predlagala dokaz z ogledom, ki pa so ga toženci onemogočili. Njihova pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje o izvedbi tega dokaza sploh ni sprejelo ustreznega sklepa, je očitno protispisno. Kot je razvidno iz spisa, je bil dokazni sklep, da se opravi ogled stanovanjskih prostorov hiše na naslovu tožencev, sprejet na glavni obravnavi 7. 3. 2014. Sodišče je v ta namen celo prekinilo glavno obravnavo in sklenilo, da so bo nadaljevala na kraju samem, vendar so se toženci temu uprli s sklicevanjem na pravico do zasebnosti. Sodišče je zato upravičeno opustilo izvedbo dokaza z ogledom, hkrati pa je takšno ravnanje tožencev na podlagi petega odstavka 227. člena v zvezi z 222. členom ZPP pravilno ocenilo tako, da je sporno dejstvo, ki sta ga tožnika nameravala dokazati z ogledom, štelo za dokazano. Ker tožence v pravdi zastopa odvetnik, jim navedena zakonska domneva ni mogla ostati neznana. Tožniki torej ne morejo več uspešno zanikati, da so sporne premičnine še vedno v njihovi dejanski oblasti, saj bi nasprotno lahko enostavno dokazali ob nameravanem ogledu. Ugotovitve ogleda pa bi brez dvoma imele večjo težo kot izpovedi prič o tem, kateri predmeti in v katerem časovnem obdobju so še bili v stanovanju zapustnice. Hkrati je zato odveč tudi pritožbeni očitek tožnikoma, da sta posamezne predmete že pred dogovorjenim časom sama odnašala iz stanovanja, saj toženci niso dokazali, da sta odnesla tudi katero od zdaj spornih premičnin.

8. Sodišče prve stopnje je po navedenem pravilno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu, zato ni podana zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z 215. členom ZPP. Tudi obrazložitev sodbe je jasna in nedvoumna. Med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo ni nikakršnega nasprotja. Če so tožniki pričakovali vsaj delno zavrnitev tožbenega zahtevka, kot je mogoče sklepati iz pritožbe, pa bi morali svoje nasprotovanje glede zahtevane izročitve posameznih premičnih stvari ustrezno konkretizirati. Sodišče prve stopnje po navedenem ni zagrešilo niti zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Pritožbeni razlogi, ki so jih uveljavljali toženci, torej niso podani, medtem ko uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

10. Toženci, ki so s pritožbo propadli, do povračila svojih stroškov zanjo niso upravičeni, pač pa morajo tožnikoma povrniti njune stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnikoma tako po odvetniški tarifi pripada nagrada za postopek, povišana za zastopanje dveh strank, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, vse v priglašeni višini, ter 22 % DDV, skupaj 587,67 EUR, z obrestmi za primer zamude s plačilom.