Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da bi o morebitnih napakah v skladu s 1. odst. 614. člena ZOR nemudoma obvestila tožečo stranko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dne 08.09.1999 odločilo, da plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Plg 338/95 z dne 22.12.1995 ostane v veljavi glede glavnice v tolarski protivrednosti 6.300,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in glede stroškov mandatne tožbe, odmerjenih na 18.368,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.12.1995 do plačila (prvi odstavek izreka izpodbijane sodbe). V delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da plača tudi zakonite zamudne obresti od 19.12.1995 do plačila, pa je plačilni nalog razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek izreka izpodbijane sodbe). O stroških pa je odločilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 76.584,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 08.09.1999 do plačila. Zoper navedeno sodbo se je v delu, ki je zanjo neugoden, pravočasno pritožila tožena stranka iz "pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku". Navedla je, da 40 % pogodbene vrednosti ni plačala zato, ker tožeča stranka elektro projekta poslovne hiše ni izvedla v skladu z dogovorom. Dogovorjeno je bilo, da bo tožeča stranka za pogodbeno ceno 15.000,00 DEM izdelala kompletni projekt. Bistvena sestavina projekta je bila tudi, da tožeča stranka skice izriše s tušem. Ker so bile izrisane le s svinčnikom, je izvedbo dela takoj grajala, vendar se sodišče do tega vprašanja ni opredelilo. Tožeča stranka se na grajo ni odzvala. Ker v primernem roku napake ni odpravila, je morala zaradi časnovne stiske izdelane skice sama računalniško obdelati. Zato je v skladu s 3. odst. 620. člena Zakona o obligacijskih razmerjih ustrezno znižala višino plačila. Ne drži navedba tožeče stranke, da ustnega grajanja napake ni bilo. Zakon o obligacijskih razmerjih v zvezi s pogodbo o delu tudi ne predvideva posebne obličnosti za grajanje napak. Tudi pogodba o delu je bila sklenjena ustno, tožnik pa je na obravnavi dne 08.09.1999 na vprašanje, ali so bile v konkretni zadevi kakšne reklamacije, povedal, da so vedno razne reklamacije. Predlagala je, da sodišče prve stopnje sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi stroške, ki so ji nastali v zvezi s pritožbo. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Tožena stranka v pritožbi vztraja pri trditvi, da je napake pri izdelavi naročenega projekta takoj grajala in sodišču prve stopnje očita, da se v zvezi s to njeno trditvijo, podano v pripravljalni vlogi z dne 12.07.1999, ni izjasnilo. Očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi zatrjevane pomanjkljivosti pravočasno reklamirala. V zvezi z zatrjevanim grajenjem napake je tožena stranka namreč predlagala dokaz z zaslišanjem svojega zakonitega zastopnika. Ta pa zaslišan kot stranka na glavni obravnavi dne 08.09.1999 trditev v tej smeri ni potrdil. Poleg tega so navedbe tožene stranke v zvezi z grajanjem napake zelo splošne, saj ni navedla ne kdaj in ne komu naj bi zatrjevane napake grajala. Navedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke pa je tožena stranka v pritožbi povzela iztrgano iz konteksta. Direktor tožeče stranke je namreč na glavni obravnavi dne 08.09.1999 povedal, "da so vedno razne reklamacije, vendar kakšne konkretne v tej zadevi ni bilo" (list. št. 20). S tem je zanikal trditev tožene stranke, da je bila reklamacija podana. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi o morebitnih napakah v skladu s 1. odst. 614. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) nemudoma obvestila tožečo stranko. Sodišče prve stopnje je toženo stranko pravilno opozorilo tudi na določbo 618. člena ZOR, po kateri bi morala tožena stranka od tožeče najprej zahtevati odpravo napake in ji dati za to primeren rok. Šele v primeru, da morebitne napake tožeča stranka ne bi odpravila v primernem roku, bi lahko tožena stranka znižala pogodbeno ceno v smislu 1. odst. 620. člena ZOR. Vendar tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni trdila, da bi tožeči stranki ponudila primeren rok za odpravo napak. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri nedovoljene pritožbene novote in so glede na določbo 1. odst. 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljvenju ZPP) neupoštevne. Ker sodišče druge stopnje ni našlo v pritožbi zatrjevanih kršitev, je sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo še glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka (1.,2.,6.,7.,8.,11.,12., in 14. točka 2. odst. 339. člena ZPP) in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. člena ZPP. Glede na to, da tožena stranka s pritožbo ni uspela bo morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.