Jedro

Glede na obseg celotnega poslovanja v zadnjih letih in višino pridobljenih (in predvidenih) sredstev (kosmati donos od poslovanja v lanskem letu znaša 139.230,00 EUR), ni z zadostno verjetnostjo izkazano, da bi že plačilo naloženih obveznosti samo po sebi povzročilo stečaj tožnice, kar bi lahko predstavljalo težko popravljivo škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) za izdajo začasne odredbe, ki jo je vložila v zvezi s tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 33151-10/2008/169 z dne 15. 1. 2013, s katero ji je tožena stranka naložila, da mora v roku trideset dni od vročitve odločbe vrniti sredstva, ki jih je prejela na podlagi izplačila zahtevka, št. 33151-10/2008/81 z dne 5. 10. 2010, ki je bil izplačan na dan 20. 12. 2010, v višini 43.998,21 EUR; vsota dolgovanega zneska znaša na dan izdaje odločbe 43.998,21 EUR; po preteku tridesetdnevnega roka od vročitve odločbe bodo obračunane zakonske zamudne obresti. Tožnica je sodišču predlagala, da na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloži izvršitev citirane odločbe do izdaje pravnomočne odločbe.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožnica nastanka težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ni izkazala. Z navedbami o nelikvidnosti, zahtevkih, ki jih ima na Ministrstvu za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju MKO), navedbami o tem, kdaj je nazadnje pridobila sredstva s strani MKO ter koliko sredstev bo s strani občin pridobila v letošnjem letu in v zvezi s temi navedbami predloženimi dokazi, morebitne uvedbe stečaja ni izkazala. Ni predložila finančnega stanja, ki bi izkazovalo razmerje med višino sredstev, ki jih mora vrniti, in razpoložljivimi sredstvi oziroma tekočim denarnim poslovanjem. Po uradno objavljenih podatkih AJPES za leto 2011 je njeno bilančno stanje pozitivno. Če pa nastanek težko popravljive škode ni izkazan, tudi ni mogoče tehtanje med javno koristjo in koristjo nasprotne stranke.

3. Tožnica zoper citirani sklep vlaga pritožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe natančno pojasnila vse okoliščine v zvezi z možnostjo nastanka težko popravljive škode, ki bi ji nastala v primeru nezadržanja izvršitve izpodbijane odločbe. Njeni stroški v letu 2013 bistveno presegajo njene prihodke (v primeru izvršitve izpodbijane odločbe). Navaja višino svojih letošnjih prihodkov in ugotavlja, da zneska iz izpodbijane odločbe ni sposobna plačati. Finančni viri s strani MKO v letu 2012 so pomenili samo sofinanciranje projektov, in jih je morala tožnica takoj nakazati naprej nosilcem projektov ter niso vir za njeno delovanje. Prilaga bilanco stanja za leto 2012 (ki v času vložitve zahteve za izdajo začasne odredbe še ni bila izdelana). Ponovno poudarja, da obstaja velika verjetnost uvedbe stečajnega postopka in s tem nastanek težko popravljive škode. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Začasna odredba na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno odloži sicer na podlagi zakona dovoljeno izvršitev dokončnega upravnega akta. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora v zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, izkazati pa mora tudi, da takšna škoda za njo predstavlja težko popravljivo škodo.

8. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnica temeljnega vsebinskega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je nastanka težko popravljive škode, do katerega naj bi prišlo zaradi izvršitve izpodbijanega upravnega akta, ni izkazala s potrebno stopnjo verjetnosti. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta.

9. Tožnica v pritožbi zatrjuje in dokazuje, da naj bi v letu 2013 za svoje poslovanje od MKO in občin ustanoviteljic prejela skupno samo 63.022,00 EUR. Njeni obveznosti, samo na podlagi izpodbijane odločbe in dolga do Mestne občine Slovenj Gradec, pa ta znesek presegata za kar 16.976,00 EUR. Vrhovno sodišče na podlagi vseh predloženih podatkov ne more z gotovostjo oceniti, ali so to dejansko vsi prihodki, ki jih bo (naj bi jih) v letu 2013 prejela tožnica. Obseg poslovanja tožnice je razviden iz podatkov iz izkaza poslovnega izida v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2012 in podatkov iz bilance stanja na dan 31. 12. 2012, ki jih je tožnik priložil pritožbi, Vrhovno sodišče pa upoštevalo na podlagi prvega odstavka 74. člena ZUS-1. Iz predloženih podatkov pa ni razvidno, kateri tožničini prejemki so bili namenjeni njenemu poslovanju in kateri izplačilom nosilcem projektov. Tožnica je lansko leto zaključila z dobičkom, čeprav minimalnim. Naložene obveznosti iz izpodbijane odločbe za tožnico verjetno res predstavljajo precejšnje finančno breme. Vendar po presoji Vrhovnega sodišča, glede na obseg celotnega poslovanja v zadnjih letih in višino pridobljenih (in predvidenih) sredstev (kosmati donos od poslovanja v lanskem letu znaša 139.230,00 EUR), ni z zadostno verjetnostjo izkazano, da bi že plačilo naloženih obveznosti samo po sebi povzročilo stečaj tožnice.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je torej sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da možnost nastanka težko popravljive škode ni izkazana, zato je na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zakonito zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, Vrhovno sodišče pa je iz enakih razlogov na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo zoper prvostopenjski sklep.