Jedro

Na podlagi kontradiktornih in nedoslednih izjav tožnika, podatkov poročil o Sudanu in proučitve kazenskega zakonika Sudana je bila pravilna odločitev tožene stranke, ki ji je sledilo sodišče prve stopnje, da tožniku ni mogoče priznati pravice do azila in statusa begunca niti iz humanitarnih razlogov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1912/2002-9 z dne 6.11.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.8.2002 (1. točka izreka), s sklepom pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odredila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku 3 dni po pravnomočno končanem azilnem postopku.

Sodišče prve stopnje je o tožnikovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji odločalo že tretjič. S sodbama U 2189/2000-10 z dne 13.12.2000 in U 521/2002-13 z dne 24.4.2002 je odločbi tožene stranke (z dne 6.11.2000 in 28.2.2002), s katerima je bila zavrnjena tožnikova prošnja za priznanje azila, odpravilo ter vrnilo zadevi v ponovno odločanje.

Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka v ponovljenem postopku pravilno oprla svojo odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje na določbo 1. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 124/2000 in 67/2001, v nadaljevanju ZAzil), po kateri pristojni organ prošnjo za azil kot neutemeljeno zavrne, če ugotovi, da prosilec za azil ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila in statusa begunca po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Na podlagi podatkov v upravnih spisih je sodišče ugotovilo, da je tožnik v svoji vlogi za priznanje azila z dne 18.9.1999 navedel, da je zapustil Sudan 27.8.1999, ker je bila za njim izdana tiralica zaradi sodelovanja v demonstracijah v letu 1998 proti zaprtju in ukinitvi katoliškega kluba v K., kjer je bil zaposlen in bil tudi pridigar. Vladne sile so razgnale demonstracije in ker je nato prišlo do neredov, je vlada obtožila za nerede vodilne katoliške delavce, predvsem H.B., ki so ga obsodili, da je nagovarjal mlade, naj podtikajo bombe. Ker je bil tudi sam obtožen, je pobegnil iz Sudana z ladjo v K. Če bi se vrnil v Sudan bi bil obsojen na smrtno kazen zaradi protiislamskega delovanja. Po oceni sodišča tožnik svoje prošnje ob zaslišanjih ni utemeljil na način, da bi bilo mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti trditi, da je njegova izjava verodostojna. Pravilna je ocena tožene stranke, da tožnik ni z ničemer dokazal, da mu grozi preganjanje oziroma celo smrtna kazen v primeru vrnitve v Sudan. Sodišče se je pridružilo mnenju tožene stranke, da se je tožnik podrobneje seznanil z dogodki v Sudanu na podlagi informacij, pridobljenih na internetu v Sloveniji. O dogodkih, povezanih z demonstracijami v letu 1998, ko je bilo aretiranih 26 kristjanov zaradi lažnih obtožb, da so podtikali bombe, je vedel povedati podrobneje šele na zaslišanju dne 25.9.2001. Tožena stranka je preverila tožnikove navedbe in njena odločba temelji na podlagi celovite proučitve vseh okoliščin in dejstev ter razpoložljivih dokazov. Iz podatkov v upravnih spisih pa nadalje tudi izhaja, da je tožena stranka pravilno sklepala, da tožnik ni ravnal v skladu z določbo 1. odstavka 32. člena ZAzil, po kateri mora biti prosilec za azil ves čas postopka dosegljiv pristojnim organom, saj se toženi stranki ni javil vse od 22.2.2002, ko mu je potekla veljavnost začasne izkaznice. Zato tožena stranka pravilno dvomi, da se tožnik sploh še nahaja v Republiki Sloveniji, saj ga tudi s poizvedbami pri policiji ni bilo moč najti. Ker pa so mu nastali le stroški v zvezi s plačilom sodnih taks, ga je, kljub temu, da je predlagal oprostitev stroškov postopka, na podlagi določbe 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST), oprostila le plačila sodnih taks.

V svoji pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovni postopek. Meni, da organi odločanja zgolj navajajo, da so ugotovljene določene kontradiktornosti v njegovih izjavah, čeprav so na podlagi določbe 1. odstavka 34. člena ZAzil dolžni po uradni dolžnosti ugotoviti resničnost stvari in v ta namen preskrbeti in preveriti vsa dejstva, ki so pomembna za pravilno odločitev. Zato bi ga morali, v primeru ugotovitve nejasnosti, soočiti s kontradiktornimi izjavami. Sodišče je površno in neosnovano ugotovilo, da ni z ničemer dokazal, da bi mu grozilo preganjanje oziroma celo smrtna kazen v primeru njegove vrnitve v Sudan. Za ugotovitev humanitarnih razlogov za priznanje azila mora organ odločanja presoditi, ali so okoliščine, zaradi katerih prizadeta oseba prosi za azil take, da se lahko čuti ogrožena in nadalje, ali je njen strah objektivno pogojen. V njegovem primeru obstajajo razlogi za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, kar pa tožena stranka in sodišče v izpodbijani sodbi nista z gotovostjo ugotovila. Ves čas postopka je zatrjeval, da je po veroizpovedi kristjan, protestant in da izhaja iz Sudana, kjer je državna vera islam, na oblasti pa islamski fundamentalisti, ki so uveljavili šerijatsko pravo. Zato ne more svobodno izražati svoje veroizpovedi. Odločitev, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni pa je tudi v nasprotju z načelom nevračanja.

Tožena stranka in Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v tej zadevi pravilno uporabila določbo 1. alinee 1. odstavka 35. člena ZAzil, pravilna in zakonita. Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je tožena stranka v ponovljenem postopku, po celoviti proučitvi zadeve, ugotovila, da prosilec za azil ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila in statusa begunca po 2. ali 3. odstavku 1. člena ZAzil. Republika Slovenija priznava po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil pravico do azila le tistim tujcem, ki zaprosijo in izkažejo nujno potrebo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS - MP, št. 9/92, Ženevska konvencija); in po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil tudi tistim tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz humanitarnih razlogov, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli št. 2, 3, 5 in 8 ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS - MP, št. 7/94), in sicer v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Tožnik pa v postopku priznanja pravice do azila, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ni izkazal navedenih pogojev.

Tožnik je v postopku navajal, da je moral v letu 1999 pobegniti iz Sudana zaradi sodelovanja v demonstracijah, ki so bile v K. v letu 1998. Zaposlen naj bi bil v katoliškem klubu, ki so ga islamski fundamentalisti podrli, v eni izmed evangeličanskih cerkva pa naj bi bil tudi pridigar.

Pritožbeno sodišče se pridružuje mnenju sodišča prve stopnje, da so bile njegove navedbe v postopku kontradiktorne in nedosledne. Poleg tega, iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da se je o dogodkih v K., po vsej verjetnosti, seznanil šele po svojem prihodu v Slovenijo, saj je o navedenih dogodkih in o svojem pridigarstvu vedel najmanj povedati prav ob svojem prvem zaslišanju, ko naj bi bil spomin še najbolj svež. Zato je pravilna odločitev tožene stranke, ki ji je sledilo sodišče prve stopnje, da iz proučitve celotnega primera izhaja, da pri tožniku ne obstojijo razlogi za priznanje pravice do azila in statusa begunca. Tega statusa tožniku ni mogoče priznati niti iz humanitarnih razlogov, saj sta tožena stranka in sodišče proučila tudi sudanski kazenski zakonik, ki za zatrjevana ravnanja tožnika ne določa hujše zaporne kazni, še manj pa smrtno kazen, kot je to hotel prikazati tožnik.

Pritožbeno sodišče pa ni odločalo o predlogu za oprostitev sodnih stroškov iz humanitarnih razlogov, saj o tem predlogu odloča sodišče prve stopnje, ki je pravilno odločilo, da so tožniku nastali le stroški v zvezi s plačilom sodne takse, katerih plačila pa ga je oprostilo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče, na podlagi določbe 73. člena ZUS, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.