Jedro

V regresni tožbi na podlagi 7. člena ZOZP zadošča, da zavarovalnica trdi in ponudi dokaze, da je bila zavarovalna pogodba kršena in kako ter da je izplačala odškodnino ter v kakšni višini. Če toženec (zavarovanec) substancirano ugovarja, da zavarovalnica ni pravilno likvidirala (nepremoženjske) škode, je trditveno in dokazno breme glede načina likvidacije na tožeči stranki.

Tako teorija kot sodna praksa enotno zavzemata stališča, da je pri uveljavljanju nematerialne škode, tudi v "regresni" pravdi, treba natančno opredeliti tako posamezno obliko nepremoženjske škode kot tudi uveljavljano višino zanjo. Tožnik mora vsako vrsto škode tudi denarno ovrednotiti, torej koliko zahteva za vsako posamezno vrsto nepremoženjske škode. Šele tako je zahtevek individualiziran do te mere, da je mogoča njegova presoja utemeljenosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžan tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 7.043,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2019 dalje do plačila ter plačati 46,09 EUR odmerjenih izvršilnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 3. 2019 dalje do plačila, in mu povrniti stroške pravdnega postopka."

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem ugodilnem delu, potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek v višini 7.322,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.043,83 EUR od 27. 2. 2019 dalje do plačila, od zneska 279,05 EUR pa od dne 11. 3. 2020 dalje do plačila ter plačati 46,09 EUR odmerjenih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka); odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 967,51 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka); v presežku, kolikor je tožeča stranka zahtevala plačilo valorizacijskih obresti, je sodišče zahtevek zavrnilo (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe je toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni v skladu s pritožbenimi trditvami. Navaja, da sodišče oškodovanca ni zaslišalo, ker se je ta očitno temu izmikal, ker se čuti odgovornega za poškodbe. Bil je prav tako vinjen, zato je kolo potiskal ob sebi, pri čemer ga je zanašalo na sredino vozišča. Že zaradi opustitve zaslišanja oškodovanca, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V posledici je povsem arbitrarna odločitev tožeče stranke in sodišča, da je oškodovančeva soodgovornost zgolj 20 %. Tožeča stranka ni pojasnila, kako je prišla do ocenitve posameznih elementov pri izračunu nepremoženjske škode. Tej opustitvi je sledilo tudi sodišče, zgolj njegovo sklicevanje na sodno prakso ni zadostno.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka kot odgovornostna zavarovalnica zavarovanca (toženca), ki je oškodovancu povzročil škodo, je temu izplačala odškodnino. Na podlagi drugega odstavka v zvezi s 4. točko tretjega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) od toženca kot odgovornega povzročitelja škode, uveljavlja regres zaradi kršitve zavarovalne pogodbe.1 Trdi in dokazuje, da je bila zavarovalna pogodba kršena in da je oškodovancu izplačala odškodnino za nematerialno škodo v višini 6.790,80 EUR, skupaj z obrestmi od toženca iz tega naslova zahteva plačilo 7.101,94 EUR.

6. Toženec je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi2 tožbenemu zahtevku ugovarjal, ker mu tožeča stranka ni nikoli pojasnila, kako je prišla do višine regresnega zahtevka ter "da je debelo pretirala višino odškodnine", za kar je ponudil tudi dokaze (mnenje izvedenca medicinske stroke, zaslišanje oškodovanca, zaslišanje pravdnih strank), v nadaljevanju ponovil, da je tožbeni zahtevek postavljen arbitrarno, izplačana odškodnina pa previsoka, pa tudi, da je iz odpustnega pisma razvidno, da je gibljivost oškodovančevega vratu popolna, vse ostale funkcije organizma pa prav tako stabilne.

7. Tožeča stranka je v nadaljevanju pojasnila, da je oškodovancu izplačala odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, prestanega strahu in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, v višini 6.790,80 EUR (pri čemer je upoštevala 20 % soprispevek oškodovanca) in vztrajala, da je izplačana odškodnina primerna odškodnina.

8. Po prejemu izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo3. Ugotovilo je, da do zmanjšanja življenjske aktivnosti ni prišlo, da pa obseg prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter obseg prestanega strahu, po sodni praksi utemeljujeta plačilo odškodnine iz naslova nematerialne škode (skupaj) v izplačani višini.

9. V pritožbi toženec vztraja, da tožeča stranka ni pojasnila "kako je prišla do ocenitve posameznih elementov pri izračunu nepremoženjske škode" in da je tej opustitvi (napačno) sledilo tudi sodišče. 10. Pritožba je v tem obsegu utemeljena.

11. V regresni tožbi na podlagi 7. člena ZOZP zadošča, da zavarovalnica trdi in ponudi dokaze, da je bila zavarovalna pogodba kršena in kako ter da je izplačala odškodnino ter v kakšni višini. Če toženec (zavarovanec) substancirano ugovarja, da zavarovalnica ni pravilno likvidirala (nepremoženjske) škode, je trditveno in dokazno breme glede načina likvidacije na tožeči stranki.4 Po 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ) pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah, če okoliščine primera, zlasti stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanja to opravičujejo, pravična denarna odškodnina. Tako teorija kot sodna praksa enotno zavzemata stališča, da je pri uveljavljanju nematerialne škode, tudi v "regresni" pravdi, treba natančno opredeliti tako posamezno obliko nepremoženjske škode kot tudi uveljavljano višino zanjo. Tožnik mora vsako vrsto škode tudi denarno ovrednotiti, torej koliko zahteva za vsako posamezno vrsto nepremoženjske škode. Šele tako je zahtevek individualiziran do te mere, da je mogoča njegova presoja utemeljenosti. V primeru nepremoženjske škode je teh zahtevkov lahko več, združenih v tožbenem predlogu v en znesek, v tožbenih trditvah pa mora biti vrsta in obseg ter višina posamezne uveljavljane škode jasno razvidna.5

12. V konkretnem primeru je tožeča stranka opisala poškodbe, stopnjo in trajanje bolečin oškodovanca, nevšečnosti med zdravljenjem, stopnjo in trajanje strahu, pa tudi obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti in duševnih bolečin zaradi tega, ni pa denarno ovrednotila koliko zahteva za posamezno vrsto nepremoženjske škode, niti v kakšni višini je posamezna škoda upoštevana v sklenjeni poravnavi.6 Zahtevka torej ni individualizirala do te mere, da bi sodišče lahko presodilo njegovo utemeljenost. Ni bilo na sodišču, da glede na opisane poškodbe oškodovanca, trajanje in način zdravljenja, trajanje in stopnjo telesnih bolečin ter strahu, samo določi primerno odškodnino za posamezno vrsto škode. Tudi uveljavljanje višine odškodnine za posamezno vrsto škode, je kot rečeno v celoti v dispoziciji stranke (primerjaj tudi 2. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

13. Sodišče prve stopnje je tako zmotno samo presojalo primernost oškodovancu izplačane odškodnine7, saj zaradi pomanjkanja konkretizacije višine odškodnine iz naslova nepremoženjske škode, za to ni imelo podlage. Tožbeni zahtevek iz tega naslova bi moralo, ob pravilni uporabi materialnega prava, kot nesklepčen zavrniti. Pritožbeno sodišče še pripominja, da posebno materialno procesno vodstvo s strani sodišča ni bilo potrebno, saj je na pomanjkljivost trditev v tej smeri opozoril že toženec v ugovoru zoper sklep o izvršbi in v odgovoru na tožbo.8

14. Tožeča stranka je postavila tudi zahtevek iz naslova izplačanih stroškov zdravljenja oškodovanca. V tem obsegu je tožbeni zahtevek utemeljen. Z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti so na podlagi drugega odstavka 18. člena ZOPZ kriti tudi subrogacijski zahtevki zavarovalnic za izplačane stroške iz dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Tožeča stranka je Zavarovalnici X izplačala 342,68 EUR odškodnine za stroške zdravljenja oškodovanca, ki so bili plačani iz prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja oškodovanca. Ob upoštevanju njegovega 20 % soprispevka, je zahtevala plačilo 274,14 EUR z obrestmi. Temu delu tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo, saj ima tožeča stranka za povračilo tega zneska upravičenje v določbi tretjega odstavka 3. člena Splošnih pogojev v zvezi z drugim odstavkom 7. člena ZOZP, kot vse pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, toženec pa z ničemer ne izkaže drugače. Izkazano oškodovanec ob nesreči ni bil vinjen. Njegov soprispevek k škodi je le v tem, da je kolo vodil ob svoji desni strani, kar glede na določbo šestega odstavka 83. člena Zakona o pravilih cestnega prometa ni pravilno, saj bi moralo biti kolo na njegovi levi strani. Več kot 20 % soprispevka mu zaradi tega nedvomno ni mogoče pripisati. Zaslišanje oškodovanca takšne odločitve ne bi moglo spremeniti.

15. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo (358. člen ZPP), delno pa pritožbo zavrnilo in v preostalem nespremenjenem ugodilnem delu sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Toženec je torej tožeči stranki dolžan plačati v roku 15 dni 279,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2020 dalje do plačila. Izvršilnih stroškov mu ni potrebno povrniti, saj je tožeča stranka s predlogom za izvršbo uveljavljala le znesek izplačan iz naslova nematerialne škode, s tem delom tožbenega zahtevka pa je v celoti propadla.

16. V posledici je pritožbeno sodišče še odločilo, da tudi stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje tožeča stranka nosi sama. Z manjšim delom tožbenega zahtevka, s katerim je uspela, namreč niso nastali posebni stroški (drugi odstavek 154. člena ZPP). Toženec pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje ni priglasil, kakor tudi ne pritožbenih pravdnih stroškov, kakor tudi ne tožeča stranka, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

1 Ker je vozilo upravljal pod vplivom alkohola nad dovoljeno mejo, zaradi česar je izgubil pravice iz zavarovanja. 2 na podlagi katerega se je postopek začel 3 Zavrnilo je le plačilo valorizacijskih obresti. 4 VSRS sodba in sklep II Ips 1089/2008 z dne 19. 4. 2012. 5 Ibidem, VSL sodba I Cpg 722/2016 z dne 18. 1. 2017, I Cp 145/2008 z dne 16. 7. 2008. 6 Iz katere je razvidno le, da oškodovancu v popolno poravnavo vse osebne škode nastale v škodnem dogodku dne 26. 8. 2017, plača znesek 6.911,98 EUR (priloga A 9). 7 Pri čemer je celo ugotovilo, tako kot je to zatrjeval tudi toženec, da oškodovanec zaradi poškodb, ki jih je zadobil v prometni nesreči, nima trajnih posledic, čeprav mu je tožeča stranka tudi iz tega naslova izplačala odškodnino (v nedefinirani višini). 8 Glej na primer VSRS III Ips 45/2012, II Ips 150/2016.