Jedro

Pravni institut prekinitve prestajanja zaporne kazni, kot ga predvideva ZIKS-1, je izjema. Zato mora biti izpolnitev zakonsko zahtevanega pogoja dejansko izkazana in izrecno ugotovljena. V obravnavanem primeru tožnik ni izkazal, da zaradi bolezni, ki je bila pri njem ugotovljena, ne bi bil sposoben prestajati kazni zapora.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor (v nadaljevanju ZPKZ) zavrnil vlogo tožnika za prekinitev prestajanja kazni zapora. V obrazložitvi odločbe navaja, da je obsojenec predlagal prekinitev prestajanja kazni zapora zaradi njegove hujše bolezni. Glede navedenega je ZPKZ zaprosil za mnenje zdravnika Splošne ambulante Zaporov Maribor. Ta je na podlagi medicinske dokumentacije, vključno z mnenjem dr. A.A., podal mnenje, da je obsojenec zmožen za nadaljevanje prestajanja zaporne kazni. Iz mnenja zavodskega zdravnika torej ne izhaja, da bi bilo zaradi prestajanja kazni zapora ogroženo njegovo življenje ali da bi se mu zdravstveno stanje zaradi tega bistveno slabšalo, kar je pogoj za prekinitev prestajanja kazni zapora. Po določbah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) so obsojencem na voljo vse zdravstvene storitve in zdravljenje v okviru zavoda, kakor tudi zunaj zavoda v zdravstvenih organizacijah, pri čemer ambulantno zdravljenje zaprtih oseb ni slabše od tistega, ki bi ga bil obsojenec deležen izven zavoda. Obsojenec ima tako svojemu zdravstvenemu stanju primerno oskrbo. Iz medicinske dokumentacije pa ni verjetno izkazana neposredna vzročna zveza med boleznijo tožnika in prestajanjem zaporne kazni, zato tudi ni izkazana potreba za začasno drugačno ureditev stanja.

2. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožnika kot neutemeljeno. Strinja se z oceno prvostopnega organa, da ni izkazan razlog iz 1. točke prvega odstavka 24. člena ZIKS-1, ki se uporablja v povezavi z 82. členom istega zakona. V zadevi ni sporno, da je bila pri tožniku ugotovljena diabetična polinevropatija, vendar pa ugotovljeno zdravstveno stanje pri tožniku dopušča nadaljnje prestajanje zaporne kazni. Iz izvida dr. A.A. izhaja le, da tožniku predlaga vložitev prošnje za prekinitev prestajanja zaporne kazni, ne pa, da mu zdravstveno stanje ne dopušča prestajanje kazni zapora. Težave, ki jih ima tožnik, so takšne narave, da se lahko zdravijo tudi med prestajanjem zaporne kazni oziroma s prejemanjem ustrezne terapije. V zvezi s tem pa mu je zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba v zavodu, po potrebi pa tudi pregledi pri specialistih zunaj zavoda.

3. Tožnik v tožbi ugovarja, da odločitev ne more temeljiti le na mnenju enega zdravnika, ki dela v splošni ambulanti v zaporu. Vlogo za prekinitev prestajanja zaporne kazni je podal na podlagi priporočila dr. A.A. v izvidu z dne 10. 10. 2014. Vendar pa je zavodski zdravnik podal mnenje, da mu zdravstveno stanje dopušča nadaljnje prestajanje zaporne kazni, pri čemer pa ni navedel, na kakšni osnovi temelji to mnenje. Zaradi navedenega se je pritožil Pisarni za varstvo pacientovih pravic Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca, kjer je bila opravljena ustna obravnava. Iz zapisnika obravnave je razvidno, da gre pri njem za zapleten potek sladkorne bolezni in pridruženih bolezni. Navedeno dokazuje, da odločba direktorja ZPKZ ni zakonita, ker temelji na mnenju enega zdravnika splošne ambulante v zaporu. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da zdravniška pomoč, ki se izvaja v okviru ambulante ZPKZ, ni slabša od tiste, ki bi jo bil tožnik deležen izven zavoda. Zavodska zdravstvena ambulanta je seznanjena z vsemi izvidi tožnika, prav tako so vsem obsojencem na voljo vse zdravstvene storitve in zdravljenje v okviru zavoda, kakor tudi izven njega. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po določbi prvega odstavka 82. člena ZIKS-1 lahko generalni direktor zavoda po uradni dolžnosti ali na prošnjo obsojenca dovoli prekinitev prestajanja kazni; pri prekinitvi prestajanja kazni se smiselno upoštevajo enaki razlogi kot za odložitev izvršitve kazni (prvi odstavek 24. člena ZIKS-1). Po 1. točki prvega odstavka 24. člena ZIKS-1 se lahko izvršitev kazni zapora odloži, če zaradi hujše bolezni obsojenec ni zmožen nastopiti kazni. To pomeni, da se lahko kazen prestajanja zapora prekine, če je pri obsojencu ugotovljena hujša bolezen, zaradi katere ni zmožen prestajati kazni.

7. Pravni institut prekinitve prestajanja zaporne kazni, kot ga predvideva ZIKS-1, je izjema, zato mora biti izpolnitev zakonsko zahtevanega pogoja, v obravnavanem primeru je to hujša bolezen, zaradi katere tožnik ne bi bil zmožen prestajati kazni, dejansko izkazana in izrecno ugotovljena.

8. Glede na podatke upravnega in sodnega spisa se sodišče strinja z odločitvijo tožene stranke, da v primeru tožnika ni izkazano, da zaradi bolezni, ki je bila pri njem ugotovljena, tožnik ne bi bil sposoben prestajati kazni zapora. Navedeno izrecno izhaja iz zdravniškega potrdila pristojnega zdravnika zdravstvene ambulante v ZPKZ Maribor, ki je podprto z medicinsko dokumentacijo, vključno z mnenjem prof. dr. A.A. iz Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, na katero se sklicuje tudi tožnik v tožbi. Iz dopisa omenjenega zdravnika izhaja le, da gre pri tožniku za hujšo bolezen ter da priporoča vložitev prošnje za prekinitev prestajanja zaporne kazni. Hkrati priporoča, da mora skrbno varovati stopala pred kakršno koli poškodbo, da mora biti obutev udobna, kakor tudi, da mora regulirati krvni sladkor ter uravnavati krvni tlak in krvne lipide. Iz mnenja pa ne izhaja, da tožnik tovrstnih priporočil, kakor tudi zdravljenja ne bi mogel izvajati v ZPKZ, niti tožnik v tožbi ne zatrjuje, da mu to ni omogočeno. Ob takšnem dejanskem stanju tako tudi po presoji sodišča ni podlage za zaključek, da tožnik ni zmožen za prestajanje zaporne kazni, zato je po ugotovitvi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).