Jedro

Okoliščini, da je storilec v času med storitvijo prekrškov, za katera je bil spoznan za odgovornega, izgubil vozniško dovoljenje (je prenehalo veljati), nato pa ga je ponovno pridobil z opravljenim vozniškim izpitom, ne vplivata na zakonitost z izpodbijano sodbo izrečene stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo PR–137/2008–03 z dne 6. 11. 2009 obdolženega B. D. spoznalo za odgovornega prekrškov po d) točki četrtega odstavka 130. člena in sedemnajstem odstavku 119. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1). Izreklo mu je enotno globo 760 EUR, petnajst kazenskih točk zaradi prekrškov, storjenih z motornim vozilom B kategorije in prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas dveh mesecev. Obdolžencu je naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno sodbo je vrhovni državni tožilec dne 14. 6. 2010 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 23. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). V zahtevi navaja, da Okrajno sodišče v Celju z izpodbijano sodbo storilcu prekrška med drugim izreklo tudi stransko sankcijo prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije za obdobje dveh mesecev. Stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila iz 23. člena ZP-1 se lahko izreče le osebi, ki ima veljavno vozniško dovoljenje. Obdolžencu je med postopkom o prekršku v zadevi PR 137/2008 prenehalo veljati vozniško dovoljenje, vendar ga je pred odločitvijo sodišča v tej zadevi ponovno pridobil, zato je bila stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila izrečena osebi, ki je imela veljavno vozniško dovoljenje. Izrek stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila obdolžencu kljub temu ni bil zakonit. Če bi obdolženec v obravnavanem primeru vozniški izpit opravil dobra dva tedna kasneje, mu sodišče stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila ne bi smelo izreči, ker ob izreku sodbe ne bi imel veljavnega vozniškega dovoljenja. Ker je bila stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila že izvršena, Vrhovnemu sodišču predlaga le ugotovitev, da je bil z izpodbijano sodbo kršen 23. člena ZP-1. 3. Vrhovno sodišče je zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 dne 9. 7. 2010 poslalo storilcu prekrška. Priporočena pošiljka se je vrnila z oznako „preseljen“.

B.

4. V skladu z določbo 23. člena ZP-1 se sme za prekršek zoper varnost javnega prometa, s katerim je povzročena nevarnost za nastanek hude posledice oziroma z dejanjem nastane škodljiva posledica, predpisati sankcija prepovedi vožnje motornega vozila določene vrste ali kategorije. Ob izreku te stranske sankcije mora sodišče odmeriti čas njenega trajanja v časovnem razponu, ki ne sme biti krajši od enega meseca in ne daljši od enega leta.

5. Kot pravilno ugotavlja vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti, lahko sodišče stransko sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila izreče le osebi, ki ima v času izreka sodbe veljavno vozniško dovoljenje. To izhaja iz petega odstavka 23. člena ZP-1, ki določa, da se storilcu ne more izreči stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila, če mu je bila izrečena stranska sankcija kazenskih točk, ki ima za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, kakor tudi iz namena izreka te stranske sankcije. Njen namen je, da se storilcu hujšega prekrška za določen čas onemogoči vožnja motornega vozila. Izrek takšne prepovedi storilcu, ki nima veljavnega vozniškega dovoljenja določene kategorije in zato te kategorije motornega vozila ne sme voziti, ne bi imel nobenega smisla.

6. Ni pa mogoče pritrditi vložniku zahteve, da je sodišče v obravnavanem primeru z izrekom stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila kršilo 23. člen ZP-1. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti sam ugotavlja, da je storilec B. D. v času izreka izpodbijane sodbe, s katero mu je sodišče izreklo prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas dveh mesecev, imel veljavno vozniško dovoljenje B kategorije, kar je pogoj za izrek te stranske sankcije. Okoliščini, da je storilec v času med storitvijo prekrškov, za katera je bil spoznan za odgovornega z izpodbijano sodbo (dne 14. 12. 2007 in dne 12. 8. 2008), izgubil vozniško dovoljenje za vožnjo vseh kategorij motornih vozil (sodba Okrajnega sodišča v Celju PR 656/2007 z dne 10. 12. 2008) ter vozniško dovoljenje B kategorije ponovno pridobil z opravljenim vozniškim izpitom dne 22. 10. 2009 (zahtevi za varstvo zakonitosti priloženi dopis Upravne enote Celje z dne 22. 5. 2010), v ničemer ne vplivata na zakonitost z izpodbijano sodbo izrečene stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila.

C.

7. Ker uveljavljana kršitev zakona ni podana, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).