Jedro

Opisane besede in ravnanje v tenorju obtožbe tako nedvomno predstavljajo neločljivo povezano celoto, ki že po naravi stvari lahko pomeni resno in konkretno grožnjo, ki je pri oškodovancu objektivno zmožna povzročiti vznemirjenje ali občutek strahu za življenje, kot na to utemeljeno opozarja pritožba. Objektivno resnost grožnje je namreč treba presojati glede na vse okoliščine konkretnega primera ob upoštevanju vsebine grožnje, konteksta, v katerem je izrečena, odnosa med storilcem in oškodovancem in drugih podobnih okoliščin.

Izrek

Pritožbi oškodovanca kot tožilca S.O. se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je s sklepom VII Kr 45092/2019 z dne 21. 1. 2020 obtožni predlog oškodovanca kot tožilca S.O. z dne 19. 8. 2019, vložen zoper obdolženo T.K., zaradi očitka storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo. Odločilo je, da je po drugem odstavku 96. člena ZKP oškodovanec kot tožilec S.O. dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka ZKP, ki so sedaj niso nastali.

2. Zoper sklep se je pritožil oškodovanec kot tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja v uvodu pritožbe, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeni sklep razveljavi, v nadaljnjem postopku pa obdolženko spozna za krivo storitve očitanega kaznivega dejanja in ji izreče ustrezno kazen.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ob preizkusu razlogov napadenega sklepa in pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v postopku preizkusa obtožnega akta na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP neutemeljeno zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca, ko je po presoji opisa kaznivega dejanja ocenilo, da dejanje, opisano v tenorju obtožbe, ni kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. 5. Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu zaključilo, da ravnanje obdolženke, kot je opisano, ne predstavlja določne grožnje z napadom na fizično integriteto oškodovanca kot tožilca oziroma da ne dopušča sklepanja, da so takšne grožnje objektivno zmožne povzročiti strah pred napadom na življenje oškodovanca kot tožilca (resna grožnja). Navedeno ja zaključilo na podlagi analize posameznih očitkov iz opisa kaznivega dejanja v obtožnem predlogu, ko je najprej presojalo očitane obdolženkine besede oškodovancu „če še vedno živi in ali ga še ni ubila ukrajinska mafija“ ter povezanost teh besed s pisnimi grožnjami, ki jih je oškodovanec kot tožilec prejel od neznane osebe (točka 4 napadenega sklepa), v nadaljevanju pa se je, neodvisno od prej opisanih očitkov, opredelilo do besed obdolženke „da bodo sedaj vedeli, s kom morajo obračunati“, in okoliščine, da je obdolženka ob tem oškodovanca kot tožilca tudi fotografirala (točka 5 napadenega sklepa). Na ta način sodišče prve stopnje pri presoji zadostnosti konkretizacije zakonskega znaka resne grožnje z napadom na življenje, ki hkrati predstavlja izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja grožnje, ni upoštevalo celotnega učinka obdolženki očitanih ravnanj, pač pa je te očitke obravnavalo zgolj parcialno in jih v tej posledici zmotno presodilo kot premalo določne.

6. Pritožba zato presoji sodišča prve stopnje utemeljeno nasprotuje. Pritrditi ji je, ko smiselno navaja, da opisa konkretnega dejanja ni mogoče razlagati zgolj po njegovih delih, temveč je treba konkretizirano domnevno ravnanje obdolženke obravnavati kot celoto, ki (šele) v skupnem učinku pomeni zadostno konkretizacijo zakonskega znaka resne grožnje.1 V obravnavani zadevi je namreč zakonski znak resne grožnje z napadom na življenje oškodovanca v tenorju obtožbe povsem jasno in določno konkretiziran z očitkom obdolženki, da je dne 2. 3. 2018 oškodovancu kot tožilcu ob srečanju v trgovini resno zagrozila, da bo napadla njegovo življenje, s tem, ko mu je najprej dejala, „če še vedno živi in ali ga še ni ubila ukrajinska mafija“, nato pa ga z mobilnim telefonom fotografirala in rekla, „da bodo sedaj vedeli s kom morajo obračunati“, pri čemer ne gre prezreti izrecne navedbe v opisu, da so se te grožnje nanašale tudi na pisne grožnje, ki jih je obdolženec predhodno prejel od neznane osebe in zaradi katerih je dne 22. 12. 2017 podal kazensko ovadbo na PU Maribor in kot možno osumljenko navedel prav obdolženko. Opisane besede in ravnanje v tenorju obtožbe tako nedvomno predstavljajo neločljivo povezano celoto, ki že po naravi stvari lahko pomeni resno in konkretno grožnjo, ki je pri oškodovancu objektivno zmožna povzročiti vznemirjenje ali občutek strahu za življenje, kot na to utemeljeno opozarja pritožba. Objektivno resnost grožnje je namreč treba presojati glede na vse okoliščine konkretnega primera ob upoštevanju vsebine grožnje, konteksta, v katerem je izrečena, odnosa med storilcem in oškodovancem in drugih podobnih okoliščin. Zato ni mogoče pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, ko v opisu kaznivega dejanja navedene besede „če še vedno živi in ali ga še ni ubila ukrajinska mafija“ interpretira zgolj kot vprašanje, glede besede „obračunati“ pa pojasnjuje, da ta beseda dopušča različne razlage, ki objektivno niso povezane z napadom na življenje oškodovanca, pri čemer kot eno izmed možnosti, zakaj je obdolženka oškodovanca fotografirala, navaja, da bi fotografijo morebiti predložila policiji, da bo ta vedela, koga obravnavati.

7. Po obrazloženem je pritožba oškodovanca kot tožilca utemeljena, zato je pritožbeno sodišče, ki glede na navedeno ostalih pritožbenih navedb ni presojalo, odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Sodišče prve stopnje bo postopek nadaljevalo.

8. Sklep pritožbenega sodišča temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP.

1 Prim.: sodba Vrhovnega sodišče RS I Ips 49251/2013 z dne 28. 1. 2016; Šošić Miha, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2018, str. 604.