Jedro

Ob upoštevanju konkretnih značilnosti pogodbenega razmerja je treba pogodbeno razmerje umestiti med bančne posle, pri katerih so bili vrednostni papirji dani zgolj v fiduciarno lastnino kot zavarovanje za vračilo kredita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 43555/2017 – 2 z dne 19. 5. 2017 v tretjem odstavku v celoti v veljavi, v prvem odstavku izreka pa ostane v veljavi tako, da mora toženka tožnici plačati 35.349,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 18. 5. 2017 do plačila, ob pogoju, da tožnica prenese 150 lotov obveznic A. - Abanka Vipa, d.d., z oznako A. s svojega računa v poddepoju na toženkin račun (I. točka izreka). V presežnem delu, s katerim je tožnica zahtevala nepogojno plačilo, iz prvega odstavka navedenega sklepa o izvršbi, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka, in sicer jo je izpodbijala v I. točki izreka. Uveljavljala je vse dopustne pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne s stroškovno posledico. Podrejeno je predlagala, da višje sodišče napadeno sodbo v I. točki izreka razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta pravdni stranki z Okvirno pogodbo za začasno prodajo vrednostnih papirjev številka 00/2011 z dne 5. 4. 2011 (Okvirna pogodba) ter na njeni podlagi sklenjeno Zaključnico o začasni prodaji vrednostnih papirjev številka 5/00 z dne 28. 11. 2013 (Zaključnica) izvedli začasno prodajo 150 lotov obveznic A. - Abanka Vipa, d.d. po prodajni ceni v znesku 55.158,44 EUR na dan 28. 11. 2013 in po ceni povratnega odkupa v znesku 56.167,29 EUR na dan 30. 5. 2014. Cena povratnega odkupa je vsebovala povečanje za stroške financiranje v višini efektivne obrestne mere (EOM). Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da so bile zadevne obveznice razvrednotene z odločbo Banke Slovenije PBH-24.20-023/13-009 z dne 17. 12. 2013 (Odločba BS), ki je v točki 2.1.b izreka odredila prenehanje obveznosti Abanke Vipa d.d. iz naslova podrejenega kredita, ni pa omenila samih obveznic A. 6. Pravna podlaga za takšen dogovor je podana v 5. točki 3. člena Zakona o finančnih zavarovanjih (Uradni list RS, št. 47/04 s spremembami; ZFZ),1 ki je bil sprejet v skladu z Direktivo 2002/47/ES z dne 6. 6. 2002 o dogovorih o finančnem zavarovanju,2 nadalje pa tudi v petem odstavku 116. člena Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 113/06 s spremembo do 96/13 oziroma do novele ZBan-1L, uveljavljene 23. 11. 2013; ZBan-1).3 Sorodne institute je sodišče prepoznalo tudi v lombardnem kreditu, urejenem v 36. poglavju Zakona o obligacijskih razmerjih,4 ter v fiduciarnih zavarovanjih po 201. členu in 207. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ).5

7. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, predstavlja ta posel repo pogodbo (repurchase agreement), saj je bil sklenjen z namenom financiranja nakupa vrednostnih papirjev. Te naj bi izbral pridobitelj, jih prodal financerju ter se z njim dogovoril, da jih bo čez čas odkupil po dogovorjeni ceni, zvečani od prvotne za obresti. Sklenilo je, da gre pri pogodbah na katere meri Okvirna pogodba za kredit, pri katerem vrednostni papirji služijo kot zavarovanje za vračilo kredita. Opisano kaže na tožničino fiduciarno lastnino na vrednostnih papirjih, saj je bila toženka imetnica vseh ekonomskih koristi iz obveznic ves čas trajanja repoja. Če bi torej ob zvečanju tržne vrednosti zadevni papirji prinesli toženki korist (razliko med odkupno ceno in višjo tržno vrednostjo na dan odkupa), je dosledno, da ona trpi tudi njihovo razvrednotenje (oziroma negativno razliko).

**O postopku s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine**

8. Po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj, se v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. To pomeni, da se postopek nadaljuje kot pri tožbi. Navedeno je v skladu z zadnjim stavkom drugega odstavka 62. člena ZIZ, da se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bila podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Posebnost postopka po ugovoru zoper plačilni nalog je v izreku odločbe o glavni stvari. V tem namreč sodišče odloči, ali ostane plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi ali se razveljavi (tretji odstavek 456. člena ZPP). Sicer pa veljajo v postopku po ugovoru zoper plačilni nalog in s tem v postopku po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, pravila pravdnega postopka oziroma pravila o gospodarskih sporih (primerjaj III Ips 69/2011).

9. Navedeno stališče je v sodni praksi sprejeto in ustaljeno. To pa pomeni, da tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi razlogi, da s strani tožeče stranke predložene listine (informacija o stanju na dan 17. 5. 2018 in izpis transakcij partije od 28. 11. 2013 do 18. 5. 2017 z dne 1. 3. 2018) ne predstavljajo verodostojnih listin, da niso bile overjene s strani odgovorne osebe oziroma da niso bile žigosane. V primeru, ko se postopek nadaljuje kot pravdni postopek, to ni več pravno relevantno vprašanje. Navedeno velja še toliko bolj jasno po sprejetju novele ZPP-E, ki določa, da sodišče v primeru, če toženec vloži obrazložen ugovor, s sklepom razveljavi plačilni nalog in začne po pravnomočnosti tega sklepa z obravnavanjem glavne stvari. Postopek se torej nadaljuje z obravnavo vprašanj, ki so relevantna za odločitev o tožbenem zahtevku.

**O pravni naravi posla**

10. Kot bistveno se v tej zadevi zastavlja vprašanje, ali predstavljajo obveznice sredstvo zavarovanja obveznosti oziroma ali so predmet glavne obveznosti. V kolikor namreč predstavljajo sredstvo zavarovanja, potem iz navedenega sledi (zgolj) to, da se tožnica v takem primeru, ko tožena stranka ne izpolni svoje obveznosti povratnega odkupa obveznic, iz njihove vrednosti zaradi razvrednotenja ne more poplačati. Če pa predstavljajo obveznice predmet izpolnitve pogodbene obveznosti, potem se izkažejo kot relevantna pritožbena stališča o neizpolnitvi obveznosti oziroma nemožnosti izpolnitve obveznosti tožeče stranke.

11. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da predstavljata Okvirna pogodba ter na njeni podlagi sklenjena Zaključnica kreditni posel, pri katerem obveznice služijo kot zavarovanje za vračilo kredita. Gre za dogovor, po katerem bo prodajalec na dan nakupa prenesel vrednostne papirje na kupca, kupec pa se zavezuje zanje plačati prodajalcu nakupno ceno. Dogovor vsebuje nadaljnjo zavezo kupca, da bo na vnaprej določen dan prenesel na prodajalca enako količino istovrstnih vrednostnih papirjev, slednji pa bo zanje kupcu plačal ceno ponovnega nakupa. Čeprav bi iz besednega zapisa navedenega dogovora izhajalo, da gre samo za prodajo in povratni odkup vrednostnih papirjev, je treba tudi po presoji pritožbenega sodišča upoštevati vse konkretne značilnosti posla kot celote. Jezikovna razlaga pogodbe je namreč le prva stopnja, ki določa možni besedni pomen pravnega pravila.6

12. Pri ugotavljanju pravne narave pogodbenega razmerja se je sodišče prve stopnje oprlo na 11. člen Okvirne pogodbe, ki določa, da se stranki ob sklenitvi pogodbe o začasni prodaji lahko dogovorita za vrednotenje in vzdrževanje kritja z namenom zavarovanja v primeru spremembe tržne vrednostni papirjev, ki so predmet pogodbe o začasni prodaji. Navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča kaže na to, da so bile obveznice dane v zavarovanje izpolnitve obveznosti tožene stranke, to je vračila kredita. Nadalje je sodišče prve stopnje opozorilo na določilo Zaključnice, po katerem je razlika v ceni med nakupno ceno in ceno povratnega odkupa opredeljena kot pogodbene obresti (EOM). Dogovor glede plačila obresti je prav tako v skladu z določbo 1065. člena OZ, ki opredeljuje pojem kreditne pogodbe. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da bi bila tožena stranka upravičenka do ekonomskih koristi oziroma donosov, ki jih prinaša vrednostni papir, kar še nadalje kaže na to, da gre za sredstvo za zavarovanje obveznosti. Nenazadnje pa tudi pri prenosu lastninske pravice v zavarovanje po določbah SPZ velja, da se lahko stranki v sporazumu o prenosu lastninske pravice v zavarovanje izrecno dogovorita za nepogojni prenos.7 V tem primeru ob plačilu zavarovane terjatve lastninska pravica ne pripade avtomatično nazaj fiduciantu, temveč je potreben povraten prenos lastninske pravice. Ugotovitev, da je bila tožeča stranka tekom repoja pravna lastnica obveznic, tožena stranka pa imetnica ekonomskih koristi iz prenesenih vrednostnih papirjev, prav tako kaže na to, da gre zgolj za fiduciarno lastnino tožnice na prenesenih obveznicah. Vse navedeno kaže na posebne značilnosti tega posla, zato je treba pritrditi tudi stališču sodišča prve stopnje, da prodaja papirjev in njihov odkup čez določen čas za nekaj višjo ceno sama po sebi nimata smisla, imata pa ga ob takšnem razumevanju navedenega posla kot celote.

13. Ob upoštevanju konkretnih značilnosti pogodbenega razmerja je torej sodišče prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča, pogodbeno razmerje pravilno umestilo med bančne posle, pri katerih so bili vrednostni papirji8 dani zgolj v fiduciarno lastnino kot zavarovanje za vračilo kredita. Fiduciarna lastnina je namreč po svoji obliki lastninska pravica, po svojem gospodarskem namenu in vsebini pa zastavna pravica.9 Dejstvo, da so bili vrednostni papirji preneseni tožeči stranki v last in da je imela v času repoja pravico z njimi razpolagati, torej ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je dobila tožeča stranka obveznice z namenom zavarovanja izpolnitve obveznosti tožene stranke. Pomisleki tožene stranke v pritožbi so glede tega iz navedenih razlogov neutemeljeni.

**O razvrednotenju obveznic**

14. Prav tako je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, da obveznice niso prenehale obstajati, temveč so bile z odločbo BS razvrednotene. Zastavljeni vrednostni papirji namreč niso bili izbrisani ali zamenjani (primerjaj 70. člen Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih; Uradni list RS št. 23/99 s sprem.; ZNVP) niti niso bili razglašeni za neveljavne (primerjaj 237. člen OZ). Z odločbo Banke Slovenije je bilo odrejeno prenehanje kvalificiranih obveznosti banke, to je izpolnitev obveznosti iz naslova podrejenega kredita, ne pa prenehanje samih vrednostnih papirjev. Pritožbenemu stališču tožene stranke, da so bile obveznice izbrisane oziroma uničene ter da jih tožeča stranka zgolj fiktivno vodi v svojih evidencah, zato ni mogoče pritrditi. Določba 116. člena OZ, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi, že zato ne pride v poštev, saj ni prišlo do položaja nezmožnosti izpolnitve obveznosti.

15. Ker so bile obveznice dane v zavarovanje izpolnitve obveznosti, tožena stranka tudi ne more uspeti s sklicevati na 436. in 437. člen OZ, ki govorita o prehodu nevarnosti pri prodajni pogodbi. Glede na drugačno pravno naravo razmerja med pravdnima strankama se je sodišče prve stopnje v zvezi razvrednotenjem obveznic utemeljeno sklicevalo na smiselno uporabo določb drugega odstavka 137. člena SPZ in 103. člena SPZ. Nenazadnje pa tožeča stranka v času izdaje odločbe BS z izpolnitvijo tudi ni bila v zamudi, saj je bila odločba BS izdana dne 17. 12. 2013, povratni odkup pa je bil dogovorjen za dne 30. 5. 2014.10 **O pravilu sočasne izpolnitve in poravnavi preko sistema DVP**

16. Sodišče prve stopnje se je obširno ukvarjalo tudi s trditvama pravdnih strank v zvezi z dogovorom o sočasni izpolnitvi ob povratni prodaji. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila dogovorjena sočasna izpolnitev obveznosti ponovnega odkupa vrednostnih papirjev ter plačilo cene ponovnega odkupa, saj to izhaja iz 8. člena Okvirne pogodbe, na katerega se sklicuje tudi tožena stranka v pritožbi. Poravnava obveznosti prenosa vrednostnih papirjev in plačila kupnine se opravi po načelu sočasnosti izpolnitve tako, da je posamezni prenos opravljen pod pogojem, da je opravljen tudi drugi prenos. Toženka svoje obveznosti nakazila zneska ponovnega nakupa na dan povratnega odkupa (30. 5. 2014) ni izpolnila, zato se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da tožnica na dan ponovnega odkupa podrejenih obveznic ni prenesla na njen račun.

17. Sodišče prve stopnje je nadalje glede na 11. točko Zaključnice ugotovilo, da sta se stranki glede načina izvedbe sočasne izpolnitve obveznosti ob povratnem prenosu dogovorili za poravnavo preko sistema DVP (delivery versus payment; izročitev proti plačilu).11 Takšna poravnava obveznosti se v skladu s prvim odstavkom 10. člena Okvirne pogodbe opravi v skladu s pravili poslovanja KDD Centralno klirinško depotne družbe oziroma v skladu s pravili poslovanja centralnega depoja ali poddepoja, kjer so vpisani vrednostni papirji, ki so predmet pogodbe o začasni prodaji. Na podlagi navedenega pravila bi torej morala toženka do dneva zapadlosti na svoj denarni račun položiti ustrezno kupnino za vrednostne papirje, tožnica pa bi nato izvršila DVP poravnavo posla tako, da bi kot poddepozitar prenesla vrednostne papirje s svojega računa na poddepoju na toženkin račun.12

18. Po presoji pritožbenega sistema tožena stranka že zato s sklicevanjem na drugi in tretji odstavek 10. člena Okvirne pogodbe ne more biti uspešna, saj se nanašata na plačilo brez DVP. Prav tako se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na četrti odstavek 10. člena Okvirne pogodbe, ki v navedenem primeru ni relevanten, saj denarno plačilo ni bilo izvršeno. Določbe o dogovoru sočasne izpolnitve obveznosti pri povratnem odkupu ter poravnavi preko DVP sistema tudi niso nejasne. Zato tudi s sklicevanjem na 83. člen OZ tožena stranka ne more uspešno utemeljiti svojega stališča, da naj bi bila tožeča stranka najprej dolžna izpolniti svojo obveznost prenosa obveznic.

19. V drugem odstavku 101. člena OZ je urejen primer, ko v sodnem postopku ena od strank uveljavlja ugovor neizpolnjene pogodbe, kar je tožena stranka ugovarjala v tem postopku. Ugovor neizpolnjene pogodbe je sicer univerzalno pravno sredstvo za zagotavljanje načela sočasnosti izpolnitve.13 Ugovor daje pogodbeni stranki pravico, da zadrži izpolnitev toliko časa, dokler ne izpolni nasprotna stranka, če mora ta stranka izpolniti pred ali vsaj obenem s tistim, ki ugovarja. Gre za materialnopravni ugovor, ki vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem, ko sodišče ugovoru tožene stranke ugodi, deloma zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke. Prisodi torej tožeči stranki nekaj manj, ne pa nekaj drugega (extra petitum), kot je zahtevala (primerjaj II Ips 266/93).

20. Iz že navedenega pa je razvidno, da je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje s tem saniralo napačno postopanje tožene stranke ter da bi moralo tožbeni zahtevek zato zavrniti. Tožena stranka je v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti, saj je na dan povratnega odkupa ni izpolnila, zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na prvi odstavek 101. člena OZ. Prav tako ne pride v poštev niti drugi odstavek 102. člena OZ, saj se v tem sporu ne zastavlja vprašanje poslabšanja premoženjskih razmer pravdnih strank.

**O pojasnilni dolžnosti**

21. Tožena stranka v pritožbi navaja, da glede pojasnilne dolžnosti sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sklicuje se na datum sklepa zaključnice z dne 28. 11. 2013 ter opozarja, da je bil ZBan-1L sprejet 23. 11. 2013, predlog zakona pa je bil objavljen v Poročevalcu Državnega zbora že 10. 10. 2013. Navaja, da bi morala tožeča stranka kot profesionalna institucija najmanj tedaj predvideti, da bo prišlo zaradi spremembe zakonodaje tudi do popolnega ali delnega razvrednotenja predmetnih obveznic ter toženi stranki pojasniti rizike, v katere se spušča. 22. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje podalo obširne razloge glede trditev tožene stranke, da tožeča stranka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti in ti so vsebovani v 23. do 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. V zvezi s temi pritožbenimi navedbami je sodišče prve stopnje pojasnilo, da to tveganje tudi za tožnico v času sklenitve zaključnice ni moglo biti predvidljivo. Kot je navedlo, tožeča stranka ni mogla predvideti, da bo Banka Slovenije ravno v zvezi z banko izdajateljico zadevnih obveznic ugotovila izpolnjenost navedenih pogojev za izredne ukrepe po 253.a členu ZBan-1, da bo izmed vseh možnih ukrepov izbrala ravno ukrep prenehanja kvalificiranih obveznosti in da bo to zadelo ravno zadevne papirje, kar je bilo storjeno z odločbo BS, izdano 27. 12. 2013. Nadalje je sklenilo tudi, da se s sprejemom odločbe BS, s katero so bili predmetni papirji razvrednoteni, tudi ni realiziral tisti riziko, pred katerim naj bi premalo izkušene in izvedene stranke pred zanjo prezahtevnimi investicijskimi posli varovala pojasnilna dolžnosti po 214. členu Zakon o trgu finančnih instrumentov (Uradni list RS št. 67/07 s sprem. do 105/12; nadalje: ZTFI).

23. Po presoji pritožbenega sodišča je treba tudi v tem delu pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da so bili za tožečo stranko ti riziki v času sklepanja Zaključnice dne 28. 11. 2013 nepredvidljivi. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje stališču prve stopnje, da je šlo za kompleksno presojo, podano s strani nekega drugega subjekta, ki je zato specializiran. Zgolj s trditvijo, da se je tedaj v strokovnih krogih že govorilo o slabi likvidnosti slovenskih bank in ukrepih, ki bodo sledili, tožena stranka ne more uspešno utemeljiti svojega stališča, da bi morala tožeča stranka predvideti, da bo zaradi spremembe zakonodaje prišlo do popolnega ali delnega razvrednotenja predmetnih obveznic ter toženi stranki pojasniti rizik navedenega posla.

**O stroških postopka**

24. Nazadnje je treba še ugotoviti, da tudi ni utemeljena pritožbena navedba glede odločanja o pravdnih stroških. Tožeča stranka je namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje priglasila zgolj stroške sodne takse za sklep o izvršbi z obrestmi, zato je odločitev o stroških postopka zajeta s potrditvijo tretjega odstavka sklepa o izvršbi.

**O pritožbenem uspehu in pritožbenih stroških**

25. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

26. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Po 5. točki 3. člena ZFZ prenos finančnega instrumenta v zavarovanje predstavlja finančno zavarovanje, pri katerem pravica na finančnem instrumentu v času trajanja zavarovanja preide iz dajalca finančnega zavarovanja na prejemnika finančnega zavarovanja. 2 Iz točke 1.b 2. člena Direktive 2002/47/ES izhaja opredelitev pojma „dogovor o prenosu lastniške pravice na finančnem zavarovanju“, ki pomeni dogovor, vključno s pogodbo o začasnem odkupu, po katerem dajalec zavarovanja prenese popolno lastništvo finančnega zavarovanja na uporabnika zavarovanja, da se tako zavaruje ali kako drugače krije izvedba določenih finančnih obveznosti. 3 Med stvarna kreditna zavarovanja spadajo tudi posli začasne prodaje oziroma nakupa in posli posoje oziroma izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, če imajo značilnosti, določene v tretjem odstavku tega člena (peti odstavek 116. člena ZBan-1). 4 S kreditno pogodbo na podlagi zastave vrednostnih papirjev odobri banka določen znesek kredita proti zavarovanju z zastavo vrednostnih papirjev, ki pripadajo uporabniku kredita ali komu tretjemu, ki v to privoli (1069. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR, ki se še naprej uporablja na podlagi drugega odstavka 1061. člena Obligacijskega zakonika; OZ). 5 Prenos lastninske pravice v zavarovanje (fiduciarni prenos) je oblika zavarovanja terjatve, pri kateri ostane premičnina v neposredni posesti prenosnika ali tretje osebe za njega (prvi odstavek 201. člena SPZ). Šteje se, da je pridobitelj (fiduciar) pridobil lastninsko pravico pod razveznim pogojem plačila zavarovane terjatve. Če je dogovorjeno drugače, je sporazum iz 202. člena tega zakona veljaven, tudi če ne vsebuje višine in zapadlosti zavarovane terjatve (drugi odstavek 201. člena SPZ). 6 Dr. Nina Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 490. 7 V kolikor pa ni dogovorjeno drugače se šteje, da je pridobil fiduciar lastninsko pravico pod razveznim pogojem plačila zavarovane terjatve (drugi odstavek 201. člena SPZ). 8 Predmet prenosa lastninske pravice v zavarovanje bi bila teoretično lahko vsaka stvar, ki ima tržno vrednost (M. Tratnik: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 835). 9 Prav tam, str. 837. Fiduciar dobi z lastninsko pravico več pravne oblasti nad stvarjo, kot mu jo glede na zavarovani interes pripada, kar pravni redi praviloma kompenzirajo v primeru neplačevitosti fiduciarja in fiducianta. Tedaj se pokaže, da je fiduciarjeva pravica začasnega značaja in vezana na razvezni pogoj plačila. Pri plačilni nesposobnosti fiduciarja lahko zato prenosnik uveljavlja izločitveno pravico (205. člen SPZ), pri plačilni nesposobnosti prenosnika pa ima fiduciar v stečaju ali prisilni poravnavi prenosnika ločitveno pravico (drugi odstavek 206. člena SPZ). 10 Glede navedene okoliščine se torej predmetna zadeva tudi razlikuje od zadeve obravnavane pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II P 2891/2013, v kateri je bil dan ponovnega odkupa 27. 3. 2013, torej pred izdajo odločbe BS. 11 Tudi glede navedene okoliščine se predmetna zadeva razlikuje od zadeve opr. št. II P 2891/2013 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. 12 Alenka Snoj: Repo posli, Banka Slovenije, prikazi in analize IX/5, december 2001, str. 59. 13 Primerjaj M. Juhart: Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, prva knjiga, GV Založba, str. 553.