Jedro

Če gre za tako služnost, kjer izvrševanje ni vezano na trajne objekte, temveč se izvršuje le občasno, kot narekuje potreba po poljedelskih delih, je treba meje izvrševanja služnosti označiti tako, da ne prihaja do poljubne uporabe služečega zemljišča, ko lastnik gospodujočega zemljišča vozi enkrat tako in drugič drugače, po možnosti v kolobarskem ciklusu prek zasejane kulture. V takih praviloma podeželskih okoljih je treba zato prostorske meje opredeliti z navedbo posameznih točk, na katerih pot spremeni smer, prav tako tudi razdaljo med temi točkami (širino poti), tudi če stranke in vaščani vedo, kje poteka služnostna pot.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da za potrebe gospodujočega zemljišča - nepremičnine parcela št. 86, k. o. ..., obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica voženj v kmetijske namene, in sicer s kosilnico, traktorji s prikolico in drugimi priključki (kosilnica, nakladalka, pajek, zgrabljalnik …) ter z osebnimi avtomobili s prikolico, po obstoječi 2,9 m široki poti, ki poteka po južnem delu parcel št. 96/2 in 96/3, obe k. o. ..., in v nadaljevanju po južnem, jugozahodnem ter zahodnem delu parcele št. 96/26, k. o. ..., pri čemer se služnostna pot prične na parcelni meji med parcelami št. 96/18, 96/19, 96/16 in 96/22, vse k. o. ..., nakar v dolžini 33,10 m vodi naravnost skozi avtomatizirana dvoriščna vrata na parc. št. 96/23, k. o. ... do konca asfaltirane dostopne poti. V tem delu je širina trase poti merjena od južnega roba asfaltirane poti oz. od tam nahajajočega se betonskega robnika. V nadaljevanju pot poteka še naprej naravnost po makadamskem delu dvorišča tožene stranke v dolžini 3 m, nakar rahlo zavije v desno (proti severu) in se nato v ravni črti (v dolžini cca 8 m) približa parcelni meji med parc. št. 96/26 in 85, obe k. o. ..., ter nato neposredno ob le tej poteka do mejnika med parc. št. 85, 86 in 96/26, vse k. o. ..., kjer ob le-tem zavije na parc. št. 86, k. o. ... Potek trase služnostne poti je razviden tudi iz kopije katastrskega načrta (grafičnega prikaza), na katerem je s signirko rdeče barve vrisana trasa služnostne poti, ki je sestavni del izreka te sodbe (I. točka izreka). Nadalje je sklenilo da so toženci dolžni v roku 15 dni tožniku povrniti 2.779,39 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne nastanka zamude dalje (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni List RS, št. 26/99 s spremembami; ZPP) pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži povračilo vseh pravdnih stroškov tožene stranke, podredno naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek prekoračilo s tem, ko v izreku ni določilo vrste služnosti in kulture rabe, čeprav ju je postavljeni tožbeni zahtevek vseboval. Tožeča stranka je prav s tem, ko je v zahtevku navedla, da je kultura rabe njenega zemljišča travnik in sadovnjak, opredelila tudi vrsto služnosti. Na tak način je bila služnost omejena le na kulturo rabe za travnik oziroma sadovnjak, ne pa za vse kmetijske namene. Izrek v sodbi, ki ne opredeljuje kulture rabe tako, kot jo je opredelila tožeča stranka, pomeni povečanje zahtevka.

4.Poleg tega je izrek nedoločen, saj potek poti ni dovolj natančno določen, kar predstavlja pomanjkljivost, zaradi katere se sodbe ne da preizkusiti. Neskladje je tudi med skico, ki predstavlja del izreka, in tekstovnim opisom, saj iz besedila izhaja, da pot poteka ob meji parcel št. 85 in 96/26, k. o. ..., na skici pa se meje ne dotika in poteka bolj v notranjost parcele tožene stranke.

5.Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, in sicer da je tožnik več kot 20 let dejansko izvrševal služnost poti, ne da bi mu lastnik zemljišč, po katerih pot poteka, pravno upoštevno nasprotoval. Napačno je povzelo tudi vsebino listin, na katere se v sodbi sklicuje. Zmotno je ocenilo izpovedi strank in prič. Glede izpovedi tožnika in njegovih prič je sodišče nekritično navedlo, da jim verjame in jih sprejema, ne da bi upoštevalo, da so bili tako tožnik kot tudi njegove priče zainteresirani za izid postopka, čemur so prilagodili svoje izpovedi.

6.Na pritožbo je odgovoril tožnik in predlaga njeno zavrnitev.

7.Pritožba je delno utemeljena.

8.Tožnik je lastnik nepremičnine parcela št. 86, k. o. ...1, ki v naravi predstavlja kmetijsko zemljišče, toženci pa so solastniki nepremičnin parcel št. 96/22, 96/23 in 96/26, v isti katastrski občini, ki v naravi predstavljajo enostanovanjsko hišo in obkrožajoče zemljišče. Med pravdnima strankama je sporno, ali na nepremičninah tožencev obstaja stvarna služnost poti v korist tožnikove nepremičnine. Tožnik kot priposestvovalec trdi, da je služnostno pravico poti pridobil z njenim dolgotrajnim dejanskim izvrševanjem, medtem ko toženci temu nasprotujejo.

9.Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje o obstoju in dolgoletni uporabi sporne poti s strani tožnika in njegovih pravnih prednikov. Strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da se od zadosti skrbnega pridobitelja pričakuje, da razišče okoliščine, ki lahko kažejo na že obstoječo pravico, s katero je nepremičnina, ki jo pridobiva, obremenjena. Nadalje meni, da je iz opisa izreka, da se služnostna pot prične na parcelni meji med parcelami št. 96/18, 96/19, 96/16 in 96/22, dovolj jasno in določno razvidno, kje na tej meji je začetek poti. Se pa strinja s pritožbo, da v nadaljevanju izrek ne zadosti pravnemu standardu "natančnega opisa prostorskih meja služnosti". Določba 19. člena Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/03 s spremembami; ZZK-1) jasno določa, da je v primeru, ko je izvrševanje stvarne služnosti omejeno (le) na določen del nepremičnine, kot v obravnavani zadevi, treba prostorske meje pri opisu vsebine služnosti natančno opisati. Vsebina stvarnih služnosti, kot tudi njihove prostorske meje, namreč niso zakonsko določene. Zato je še toliko bolj pomembno, da jih sodišče natančno opiše, česar pa ni storilo. Sporen je predvsem del izreka: …."nakar rahlo zavije v desno (proti severu), in se nato v ravni črti (v dolžini cca 8 m) približa parcelni meji med parc. št. 96/26 in 85, obe k .o. ..., ter nato neposredno ob le tej poteka do mejnika med parc. št. 85, 86 in 96/26, vse k. o. …". Vrhovno sodišče RS se je v sklepu II Ips 32/2022 izreklo o vsebini tega standarda. Bolj ko so vsebina in meje izvrševanja služnosti natančno določene, manj bo nejasnosti in možnih posledičnih sporov ter več predvidljivosti, varnosti in stabilnosti v stvarnopravnih razmerjih. Ko gre za opis prostorskih meja služnosti v okolju, kjer izvrševanje služnosti ni nujno vezano na določen trajen infrastrukturni objekt (npr. asfaltirano cesto ali vodovodni rov), ampak na bolj ali manj zaznavno pot, je to še toliko bolj izrazito. Če gre za tako služnost, kjer izvrševanje ni vezano na trajne objekte, temveč se izvršuje le občasno, kot narekuje potreba po poljedelskih delih, je treba meje izvrševanja služnosti označiti tako, da ne prihaja do poljubne uporabe služečega zemljišča, ko lastnik gospodujočega zemljišča vozi enkrat tako in drugič drugače, po možnosti v kolobarskem ciklusu prek zasejane kulture. V takih praviloma podeželskih okoljih je treba zato prostorske meje opredeliti z navedbo posameznih točk, na katerih pot spremeni smer, prav tako tudi razdaljo med temi točkami (širino poti), tudi če stranke in vaščani vedo, kje poteka služnostna pot. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni opredelilo, kje pot rahlo zavije z navedbo posameznih točk in razdalj med njimi. Pravilno pritožba tudi opozarja, da obstaja neskladje med tekstovnim opisom izreka in skico, ki je sestavni del izreka pri poteku poti ob meji med parc. št. 96/26 in 85. V tekstu je navedeno, da pot poteka neposredno ob meji, kar pomeni, da je pot tik ob meji in da med mejo in potjo ni nobene vrzeli. Na skici pa je pot narisana tako, da se meje ne dotika, ampak poteka bolj v notranjost parcele tožene stranke, med mejo in potjo pa obstaja vrzel. Vse navedeno vnaša nejasnosti glede poteka poti, zato sodbe ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odst. 339. člena ZPP). Sodbe tudi ni mogoče preizkusiti v delu, kjer je sodišče prve stopnje v izreku izpustilo del besedila, ki ga je vseboval tožbeni zahtevek ("v naravi travnik in sadovnjak"), v obrazložitvi pa tega ni pojasnilo.

10.Pritožbeno sodišče opozarja še na 6. vrstico izpodbijanega izreka, v katerem je sodišče napačno poimenovalo parcelne številke. Pot naj bi poteka po južnem delu parcel št. 96/22 in 96/23, in ne po parcelah št. 96/2 in 96/3.

11.Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ugotovljenih kršitev glede na njihovo naravo ne more odpraviti samo, ker bi s tem prekomerno poseglo v pravico do pritožbe. Razveljavitev sodbe in vrnitev v ponovno sojenje tudi ne bo povzročila kršitve pravic pravdnih strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj je sodišče prve stopnje že izvedlo obširni dokazni postopek z zaslišanjem strank ter osmih prič, in mu ga ne bo treba ponavljati. V ponovljenem postopku naj sodišče v izreku jasno in natančno opiše potek služnostne poti, ob upoštevanju določbe 19. člen ZZK-1, ki mora biti skladna z ev. priloženo skico.

12.Zaradi razveljavitve bo o stroških, nastalih v zvezi s tem pritožbenim postopkom, odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Ker se vse parcele nahajajo na območju katastrske občine ..., je v nadaljevanju ta oznaka izpuščena.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o zemljiški knjigi (2003) - ZZK-1 - člen 19

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.