Jedro

Ker je tožnik ravnal po napačnem pravnem pouku v odločbi o zavrženju pritožbe, ki jo je izdal upravni organ druge stopnje in zoper katero pritožba ni dovoljena (4. odstavek 11. člena ZUP/86), ter zoper njo vložil pritožbo, to zanj ne more imeti nobenih škodljivih posledic (4. odstavek 210. člena ZUP/86). Zato lahko zoper njo vloži tožbo v upravnem sporu pri Upravnem sodišču RS. Rok za vložitev tožbe pa mu začne teči šele z vročitvijo te sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 331/96-8 z dne 21.2.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 50/97, 65/97- popr. in 70/00 nadalje ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.1.1996. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper svojo odločbo z dne 22.12.1995, s katero je zavrgla tožnikovo pritožbo zoper sklep Zdravstvenaga inšpektorata Republike Slovenije, Enota K., Izpostava Š.L. z dne 29.3.1995 iz razloga, ker jo je vložila neupravičena oseba. S sklepom z dne 29.3.1995 je bilo odločeno, da se pritožbeni postopki, ki se nanašajo na odločbo z dne 22.11.1994 in sklepe z dne 6.12.1994, 12.1.1995 in 1.2.1995, združijo v en postopek.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče navedlo, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe tožene stranka izhaja, da tožnik ni stranka v inšpekcijskem postopku, v katerem je bil izdan sklep o združitvi (pritožbenih) postopkov. Prvostopno sodišče je presodilo, da si tožnik zaradi navedb, ki jih je podal sanitarnemu inšpektorju, ni pridobil lastnosti stranke v upravnem postopku, saj se inšpekcijski postopek uvede po uradni dolžnosti in v javnem interesu, zato je v inšpekcijskem postopku stranka le oseba, ki je kršila predpise, proti kateri inšektor vodi postopek in zoper katero odredi ukrepe. Prav tako so tudi izpolnjeni pogoji za združitev postopkov po 127. členu ZUP (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - p.b., v nadaljevanju ZUP/86), saj se obveznosti stranke v združenih postopkih opirajo na isto dejansko stanje in pravno podlago, za obravnavanje vseh zadev pa je stvarno pristojen isti organ.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter spremeni sodbo sodišče prve stopnje tako, da tožbi ugodi. Navaja, da je na podlagi prijave A.D. zdravstveni inšpektor začel najprej postopek zoper njega. Zato je bil v začetku on stranka v tem inšpekcijskem postopku. Nato je bilo pravilno ugotovljeno, da je za nastalo kršitev dejansko kriv A.D., ki je nezakonito odklopil inštalacije v stanovanju. S takim ravnanjem A.D. ni prenehal niti po izdaji odločbe in sklepov, s katerimi mu je bilo to prepovedano. Njegov pravni interes, da je stranka v inšpekcijskem postopku, izhaja tudi iz njegove pravice, da nemoteno uporablja svoje stanovanje in pripadajoče inštalacije. Da pa je stranka v postopku, je razvidno tudi iz dejstva, da so mu bili kot stranki vročeni navedena inšpekcijska odločba in sklepi, kakor tudi sklep o združitvi postopkov. Vztraja, da je sklep o združitvi pritožbenih postopkov v nasprotju z 127. člen ZUP/86 ter da je bila združitev pritožb, ki jih je D.A. vložil zoper dokončne odločbe in sklepe, nezakonita. Pritožbe so bile prepozne, zato bi jih inšpektorat moral zavreči (2. odstavek 234. člena ZUP/86). Prvostopno sodišče tudi ni upoštevalo, da je postopek na prvi in drugi stopnji vodila in v njem odločala ista uradna oseba tožene stranke, zaradi česar je odločba nezakonita in bi morala biti odpravljena.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zoper odločbo, izdano na drugi stopnji, ni dovoljena pritožba (4. odstavek 11. člena ZUP/86).

Po presoji pritožbenega sodišča zoper odločbo o zavrženju pritožbe z dne 22.12.1995, ki jo je na podlagi 1. odstavka 239. člena ZUP/86 izdala tožena stranka, pritožba ni dovoljena, saj je odločbo izdal upravni organ druge stopnje. Ker je tožnik ravnal po napačnem pravnem pouku v odločbi z dne 22.12.1995 in zoper njo vložil pritožbo, pa to zanj ne more imeti nobenih škodljivih posledic (4. odstavek 210. člena ZUP/86). Zato lahko zoper njo vloži tožbo v upravnem sporu pri Upravnem sodišču Republike Slovenije. Trideset dnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper navedeno odločbo, začne tožniku teči šele z vročitvijo te sodbe (7. odstavek 210. člena ZUP/86), saj njegove pritožbe tožena stranka ni zavrgla, ampak jo je vsebinsko obravnavala, te nepravilnosti pa tudi ni odpravilo sodišče prve stopnje.

Glede na to, da bi bilo potrebno tožnikovo pritožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.12.1995 zavreči iz procesnih razlogov, po presoji pritožbenega sodišča, do vsebinskega obravnavanja tožnikovih pritožbenih navedb (o tem, da je stranka v postopku, o pravnem interesu in o kršitvi 127. člena ZUP/86) v tem upravnem sporu niti ne more priti. Ker je odločbo o zavrženju pritožbe z dne 22.12..1995 in odločbo, s katero je bila tožnikova pritožba zoper to odločbo zavrnjena z dne 29.1.1996, izdal upravni organ druge stopnje, tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je postopek na prvi in na drugi stopnji vodila ista uradna oseba. Da je bila tožnikova pritožba z odločbo z dne 29.1.1996 zavrnjena in ne zavržena, glede na varovano pravico do roka za vložitev upravnega spora zoper odločbo z dne 22.12.1995, na zakonitost in pravilnost odločitve prvostopnega sodišča ni vplivala. Zato tudi ta izpodbojni razlog ni podan.

Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi kot tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.