Jedro

Razširitev zahteve za denacionalizacijo za premoženje, ki ne spada v premoženje podržavljenega podjetja, ki je predmet prvotne zahteve za denacionalizacijo, ni mogoče šteti za pravočasno, če je ta vložena po roku, določenem v 64. členu ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.2.2005. S to odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d., (zavezanke za denacionalizacijo) zoper odločbo Upravne enote Radovljica z dne 28.2.2003, s katero je bilo zavezanki naloženo plačilo odškodnine za podržavljeno tovorno vozilo v višini 21.276,00 USD ter navedeno odločbo odpravila in odločila, da se zahteva za denacionalizacijo navedenega tovornega vozila zavrne.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da zahteva za denacionalizacijo tovornega vozila ni bila vložena v roku iz 1. odstavka 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Podlaga za to ugotovitev so listine v upravnih spisih in sicer tožnikova vloga za denacionalizacijo premoženja njegovega pokojnega očeta, avtoprevoznika z dne 28.9.1990, kateri so priložene listine, in sicer listina v kateri je opisano premoženje, ki je bilo tožnikovemu očetu nacionalizirano dne 28.4.1948 kot avtoprevozniško podjetje ter postavljen zahtevek za povračilo vrednosti nacionaliziranega premoženja podjetja (o katerem je bilo že odločeno), za vračilo zemljišča parcele, št..... (kar je predmet drugega postopka) ter za vračilo nezakonito odvzete gotovine, o katerem je bilo tudi že odločeno. Zahtevek za denacionalizacijo tovornega avtomobila znamke S. v tej listini ni bil postavljen. Iz listin v upravnih spisih izhaja, da je upravni organ tožnika dne 17 2.1992 pozval, da vlogo dopolni s podatki ter listinami iz 62. člena ZDen. Listin o tem, kako je tožnik izpolnil zahtevo iz poziva na dopolnitev vloge v upravnih spisih ni. Pač pa se v upravnih spisih nahaja listina brez datuma "Dodatek k vlogi o denacionalizaciji", v kateri tožnik navaja, da razširja terjatev do neupravičeno odvzetega premoženja njegovemu očetu še na avtomobil S. ter se sklicuje na izjave prič iz leta 1995 ter na dopis podjetja G. z dne 17.2.1995. Glede na navedeno in glede na to, da tožnik kljub pozivu tožene stranke z dne 21.1.2005, ni navedel s katero vlogo in kdaj je zahteval denacionalizacijo navedenega tovornega vozila, je po presoji sodišča pravilen sklep tožene stranke, da je bila vloga vložena šele leta 1995, torej po izteku roka iz 1. odstavka 64. člena ZDen.

Tožnik v pritožbi navaja, da rok ni bil zamujen. Če bi bil, bi to moral ugotoviti že upravni organ, ki je vodil postopek, saj bi v nasprotnem primeru kršil temeljno načelo Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986), ki določa, da morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje uveljavljajo svoje pravice. Prvostopni upravni organ pa zamude roka ni ugotovil, saj je bilo v postopku pred upravnim organom prve stopnje predmet odločanja tudi tovorno vozilo znamke S. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odloči, da je SOD dolžna plačati upravičencu odškodnino za podržavljeno vozilo S. v znesku 21.278,00 USD.

Tožena stranka, Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in Slovenska odškodninska družba, d.d. kot stranka z interesom v tem upravnem sporu na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, ki jih navaja sodišče, so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbi 61., 62. in 64. člena ZDen. Postopek denacionalizacije se začne in vodi po volji stranke in po njenem materialnem zahtevku. Za natančno opredelitev zahtevka so v 62. členu ZDen navedeni podatki, ki jih mora zahteva vsebovati, in listine, ki morajo biti priložene. V 64. členu ZDen pa je določen rok za vlaganje zahtev. V obravnavani zadevi so tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilne ugotovitve, ki jih potrjujejo podatki v upravnih spisih, da je vsebina tožnikove osnovne vloge za denacionalizacijo premoženje podjetja, podržavljeno njegovemu očetu. Katero je to premoženje, izhaja iz zapisnika o prevzemu nacionaliziranega podjetja, v katerem sporni tovorni avto ni naveden. Da bi tožnik s kakšno drugo vlogo v roku iz 64. člena ZDen zahteval avto S., pa iz podatkov spisa ne izhaja. Kot pravilno ugotavlja tožena stranka, s tem pa soglaša tudi prvostopno sodišče, se v podatkih spisa nahaja le vloga "Dodatek k vlogi o denacionalizaciji", iz katere izhaja razširitev zahteve še na sporni tovorni avto S. Te vloge pa, ker je brez datuma in žiga, in v kateri se tožnik sklicuje na dokaze - izjave prič in dopis podjetja G. iz leta 1995, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za pravočasno zahtevo za denacionalizacijo.

Glede na navedene določbe ZDen, na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati sklicevanje tožnika na načelo pomoči neuki stranki.

Pritožbeno sodišče je pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 107. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.