Jedro

Če prevzemnik preživljanja ne izpolnjuje dogovorjene obveznosti iz pogodbe, lahko preživljanec zahteva razvezo pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo, opr. št. P 588/2014 z dne 26. septembra 2016 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: “I. Pogodba o preužitku z dne 19.7.2012, sklenjena med tožnico V. A., stan. G., kot izročevalko in tožencema V. B. in V. F., obema stan. S., kot prevzemnikoma, potrjena v obliki notarskega zapisa pri notarju K. F. iz C., pod opr. št. ..., z dne 23.8.2012, katere predmet je prenos lastninske pravice na nepremičnini - posameznem delu stavbe št. ..., v stavbi št. ... k.o. ... ..., se razveže. Toženca V. B. in V. F., oba stan. S., sta dolžna tožnici V. A., stan. G., vrniti v last nepremičnino - posamezni del stavbe št. ..., v stavbi št. ... k.o. ... ... tako, da ji izstavita za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi sposobno listino, na podlagi katere se bo pri tej nepremičnini -posameznem delu stavbe št. ..., v stavbi št. ... k.o. … ... z ID znakom ..., v zemljiški knjigi vknjižila lastninska pravica na ime tožnice V. A., stan. G., EMŠO: ..., do celote, v roku 15 dni od dne prejema sodbe sodišča prve stopnje, sicer bo takšno listino nadomestila ta pravnomočna sodba. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da so se pravdne stranke na podlagi pogodbe o prevžitku z dne 19. 7. 2012, ki je bila 23. 8. 2012 potrjena v obliki notarskega zapisa dogovoril, da je tožnica kot izročevalka izročila svojo nepremičnino - stanovanje v ... tožencema kot prevzemnikoma. Toženca sta tožničin sin in snaha. V pogodbi je navedeno, da toženca zadnji dve leti skrbita za tožnico in sicer ji na svoje stroške zagotavljata hrano, prevoze k zdravniku in po opravkih ter da sta ji na voljo, če kaj rabi. Tožnica dovoli tožencema vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini, sama pa si je zagotovila brezplačno pravico bivanja v tem stanovanju. Med strankami pogodbe pa je prišlo do poslabšanja odnosov v avgustu in septembru 2014. Glede dogajanja 24. 8. 2014 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica odklonila sprejem hrane tega dne, nato pa je prišlo med njo in prvotožencem do verbalnega prepira, to pa je pogojevalo dejstvo, da je tožnica izvedela, da toženca nameravata prodati stanovanje, čeprav je bila tožnica z nameravano prodajo seznanjena in je z njo soglašala. Toženca sta nato prodajo umaknila, vseeno pa je toženka pričela zavračati sprejem hrane. Ker pa je tožnica s prodajo in preselitvijo soglašala, je sodišče zaključilo, da z objavo oglasa in nameravano prodajo toženca pogodbe nista kršila, vendar je to povzročilo skrhanje medsebojnih odnosov. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica neutemeljeno odklonila prejem hrane in da za neizpolnjevanje pogodbe ni podana odgovornost tožencev. Pri tem je uporabilo določbo drugega odstavka 568. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče je ugotovilo, da sta toženca do konca avgusta 2014 izpolnjevala prevzete obveznosti in da tožnica na dogovorjen način in obseg izvrševanja ni imela pripomb in je bila z njimi zadovoljna in da je za odklanjanje izpolnitve podana tožničina odgovornost, zato zahtevek za razvezo pogodbe zaradi neizpolnjevanja ni utemeljen. Sodišče je presojalo utemeljenost zahtevka tudi na osnovi določbe člena 112 OZ in 562 člena OZ. Sodišče je ugotovilo, da spremenjene razmere niso toliko vplivale na dejstvo, da bi tožnica lahko zahtevala razvezo pogodbe, zato ni ugodilo zahtevku tudi iz tega pravnega naslova. Med strankami je sicer medsebojno zaupanje zaradi preteklih dogodkov omajano, vendar ni ovir za to, da toženca pogodbe ne bi moglo še naprej izpolnjevati. Glede na ugotovljene okoliščine primera je sodišče zaključilo, da zahtevek za razvezo pogodbe tudi na tej pravni podlagi ni utemeljen. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Pritožbo vlaga iz vseh treh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. V pritožbi pa navaja, da bi sodišče prve stopnje, ob popolni ugotovitvi dejanskega stanja v konkretnem primeru moralo jasno zaključiti le eno, to je, da so odnosi pravdnih strank popolnoma porušeni iz razlogov, izključno na strani tožene stranke. Prav tako so iz istih razlogov, ki so nastopili zaradi ravnanja prvega toženca povsem porušen odnosi med pravdnimi strankami, ki je celo tako slab, da eden drugega sploh ne štejeta več za otroka ali mater in je zato očitno, da se takšna pogodba niti v bodoče nikoli več ne bo mogla izvrševati na noben način. Pogodba se ne izvršuje glede na potek samega dokaznega postopka. Tudi sodišču prve stopnje bi moralo biti povsem jasno, da se pogodba nikoli več ne bo mogla izvrševati na noben način, pa jo je kljub tem vzdržalo v veljavi, tako kot glasi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so se odnosi med pravdnima strankama porušili v konfliktu z dne 24. 8. 2014. Tega dne naj bi toženec tožnico boksnil in pričel kričati nanjo, ona pa je prijela za berglo, nato pa je vmes skočila vnukinja. Od tedaj dalje se je sin pričel grobo obnašati do nje, zmerjal jo je in ona je bila od takrat naprej zelo nervozna in živčna in je bila leta 2015 tudi v bolnišnici. Toženec je sicer sam konflikt povsem zanikal. Sodišče pa se ni izreklo o dejstvu, da je nedostava kosila oz. njegova dostava ob 17.30 uri neprimerna in ni v skladu z etičnimi in krajevnimi običaji. Tako je v osnovi do spora tega dne prišlo zaradi nepravilne izpolnitve pogodbe s strani toženca, ni pa ga povzročila tožnica iz razloga, kot ga navaja sodišče, ker naj bi hrano odklonila, ker bi si preprosto izmislila glede izpolnjevanja pogodbe in prodaje stanovanja. Sodišče ni ocenilo izpovedbe zaslišanih prič. Izpovedbe prič v celoti demantirajo izpovedbo obeh tožencev in njune hčerke Ksenje, saj so smiselno trdili, da nikoli nobenih konfliktov ni bilo, da toženec ni udaril tožnice, da ni nikoli nanjo kričal, jo zmerjal, kar velja tudi za izpovedbo toženca, češ da to ni njegov nivo in po drugi strani to v celoti potrjuje izpovedbo tožnice. Sodišče prve stopnje potek dogodkov ni pravilno ocenilo in vsi dogodki kažejo na surovost toženca. Tožnica je zaradi nasilja toženca odklonila hrano, toženec se nanjo ne bi smel dreti in tudi je ne bi smel udariti. Ni pa tudi povsem jasno, na podlagi česar je sodišče zaključilo, češ da naj bi si tožnica preprosto premislila, na podlagi pritiska drugih svojih otrok in ni več soglašala s prodajo stanovanja, zaradi česar pa naj bi prišlo do poslabšanja odnosov. Sodišče je neutemeljeno sledilo navedbam toženca, da se je tožnica glede prodaje stanovanja strinjala, nato pa si je pod pritiskom drugih otrok premislila, saj naj bi slednji zahtevali od njega vsak po 4.000,00 EUR izplačila. Zaključek sodišča, da je tožnica neutemeljeno odklonila sprejemanje hrane, kar naj bi storila na podlagi pritiska drugih otrok, na podlagi česar si je tudi premislila glede prodaje stanovanja, je torej povsem neutemeljen in nepravilen. Sodišče se tudi ni pravilno opredelilo do odločbe, izdane v postopku o prekršku. Po mnenju pritožbe je med pravdnima strankama prišlo do tako spremenjenih razmer, da objektivno in subjektivno pogodbe ni več mogoče izpolnjevati, zaradi česar se tudi že več kot dve leti ne izpolnjuje, saj pogodbeni stranki nimata nobenih stikov, čeprav bi jo toženec lahko izpolnjeval tudi na drug način, zato bi bilo pravilno in zakonito, pa tudi razumno in pravično postopanje sodišča takšno, da bi takšno pogodbo na temelju določil 562. in 112. člena OZ razvezalo, ne pa vztrajalo pri njegovi veljavnosti. Zato je neupravičeno ohraniti pogodbo v veljavi v okoliščinah, kjer je sin mater udaril, jo užalil, in nanjo večkrat kričal, tako da so to slišali celo zaslišani sosedje v bloku, ki so o tem tudi jasno povedali. Sodišče je nekritično verjelo tožencema in njuni hčerki, ni pa se opredelilo do nasprotij v njihovih izpovedbah. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevku ugodi.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Če prevzemnik preživljanja ne izpolnjuje dogovorjene obveznosti, lahko preživljanec zahteva razvezo pogodbe (drugi odstavek 568. člena OZ) Sodna praksa je izpostavila dva pogoja za razvezo: da gre za pomemben obseg neizpolnjevanja pogodbe oz. prevzetih obveznosti in je za neizpolnjevanje podana odgovornost prevzemnikov premoženja.(1) Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odgovorilo na obe zastavljeni vprašanji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženi stranki nista bili iz prevžitkarske pogodbe zavezani zgolj za dostavo hrane, temveč da sta se zavezali tudi za izpolnjevanje drugih obveznosti iz te pogodbe, ki so prav tako bistvenega ali pa še večjega pomena za obstoj veljavnosti pogodbe. To velja zlasti glede ugotovitve, da si je tožnica tudi po izročitvi stanovanja zagotovila pravico do brezplačnega prebivanja v tem stanovanja, kar je po mnenju sodišča druge stopnje bistvena okoliščina, zato da se pogodba še naprej ohrani v veljavi, saj tožnica še naprej brezplačno biva v predmetnem stanovanju, prav tako pa toženca celo pokrivata del stroškov v zvezi z uporabo samega stanovanja. Prav tako je v pogodbi dogovorjeno, na kar je potrebno opozoriti tožnico, da v kolikor bo zdravnik ocenil, da je potrebna domska oskrba, sta se toženca zavezala prispevati tudi stroške oskrbe, ki bodo presegali dohodke izročevalke. To je pomembno pogodbeno določilo, ki bo v primeru razveze te pogodbe pomenilo, da tožnica ne bo upravičena do takšnega prispevka s strani tožencev, iz podatkov v spisu, pa izhaja, da je šibkejšega finančnega stanja. V pogodbi je določeno, da če bo tožnica obnemogla, se ji toženca zavežeta kot prevzemnika nuditi vso potrebno oskrbo in sicer čiščenje stanovanja, pranje in likanje perila, hrano, zdravila in zdravniško pomoč in potrebno nego. Iz dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje izhaja, da sta toženca tudi to obveznost izpolnjevala vse do dogodka dne 24. 8. 2014. Do tega dne toženca tudi v tem delu pogodbe nista kršila. Postavlja pa se vprašanje, ali je odklon tožnice sprejemati hrano tista okoliščina, ki bi pomenila trajno omajanje razmerij med pravdnimi strankami in ali sta toženca bila tista, ki sta zagrešila takšno situacijo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica tista, ki je povzročila odklon hrane tega dne. Tožnica ni dokazala, da bi toženec z njo fizično obračunaval, govoril bi naj le nekaj neprimernih besed in to šele po tistem, ko je tožnica hrano odklonila. Sodišče je v tej zvezi pravilno dokazno ocenilo vse, v tej zvezi izvedene dokaze in, ker tudi iz odločbe sodnika za prekrške ne izhaja, da bi toženec s tožnico fizično obračunal, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo potek dogodkov tega dne in jih ni ocenilo kot takšne, da bi na podlagi njih bilo trajno porušeno razmerje med pogodbenimi strankami. Toženec je bil še naprej pripravljen tožnici izročevati hrano v takšnem obsegu kot je bila pred tem dogodkom dogovorjena, tožnica pa je samovoljno pričela odklanjati tudi takšno obliko pomoči, ki pa je kot že obrazloženo, le ena od oblik pomoči, ki pa za samo ohranitev pogodbe niti ni tako bistveno pomembna, saj iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da si je tožnica do tega datuma bila sposobna tudi sama pripravljati hrano. Toženca sta takšno določilo glede prehrane izpolnjevala le za konec tedna, medtem ko si je med tednom po tistem, ko se je pri tožnici zdravstveno stanje izboljšalo, hrano pripravljala sama. Takšno stanje bi lahko trajalo še naprej, v kolikor, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica ne bi neupravičeno pričela odklanjati prinašanja hrane s strani tožencev, medtem ko je druge obveznosti iz pogodbe še naprej koristila, in jih glede na stanje zadeve iz zadnjega naroka za glavno obravnavo, še vedno koristi. Ker bo tožnica tako še tudi v bodoče potrebovala pomoč, kot je zaključilo sodišče prve stopnje glede nudenja prispevka k eventuelni domski oskrbi, je tudi po zaključku sodišča druge stopnje le delno porušeno razmerje med pravdnimi strankami, saj ne gre za pomemben obseg neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti, na drugi strani pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da za neizpolnjevanja dela pogodbe ni podana odgovornost prevzemnika premoženja. Pritožnica skuša z drugačnim prikazovanjem dejanskega stanja doseči spremembo dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, vendar pa ob reševanju pritožbe tožeče stranke, sodišče druge stopnje zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje glede dogodka dne 24. 8. 2014, da zanj ni v celoti odgovoren prvotoženec in da je sodišče prve stopnje v tej zvezi pravilno dokazno ocenilo izpovedi tako obeh pravdnih strank, njune hčerke, kakor tudi drugih prič, ki pa ob samem dogodku niso bile navzoče in zato o samem dogajanju v stanovanju ne morejo realno izpovedati. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, na podlagi izvedb zaslišanih strank, da je do odklonitve hrane prišlo ne samo iz razloga, ker sta toženca nekoliko prepozno prinesla hrano tega dne, temveč tudi zaradi tega, ker so ostali tožničini otroci pričeli pritiskati na tožnico glede razdelitve kupnine za stanovanje. Tožnica se je namreč kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje najprej strinjala s prodajo stanovanja, ko pa je izrazila nestrinjanje, sta toženca odstopila od prodajne pogodbe in sta še vedno lastnika tega stanovanja, kot že povedano pa tožnica še vedno neomejeno uživa pravico dosmrtnega bivanja v predmetnem stanovanju, neutemeljeno pa odklanja sprejemanja hrane, na način kot se je to izvajalo pred 24. 8. 2014. Po dejanskih zaključkih sodišča prve stopnje tudi niso v takšni meri omajani subjektivni odnosi med pravdnima strankama, da bi se pogodba razvezala, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec tožnice ni udaril, ni ji povzročil telesnih poškodb, kot vse to izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, katere je ugotovilo na podlagi pravilne dokazne ocene vsakega dokaza posebej in vseh skupaj (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo dejanske okoliščine primera in sicer da pogodba ne predvideva skupnega življenja strank, zato ni mogoče napraviti zaključka, da so odnosi med strankama tako omajani, da se ne bi mogli ponovno vzpostaviti, saj kot že povedano, pravdne stranke ne živijo skupaj, tožnica pa še vedno uporablja stanovanjske prostore, odklanja le sprejem hrane. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da morajo biti spremembe razmer res takšne, da objektivno in subjektivno, pogodbe ni mogoče izpolnjevati oziroma je to znatno oteženo. Medsebojno zaupanje med pravdnima strankama je le omajano. Da toženca pogodbe ne bi mogla še naprej izpolnjevati in jo bosta tudi morala izpolnjevati v primeru, ko bo nastopila situacija, da bi tožnici morala nuditi oskrbo in nego, pa sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni ugotovilo. Po drugi strani pa je sodišče ugotovilo, da je ravno tožnica bila tista, ki je nenadoma in nepričakovano spremenila svoj odnos do pogodbenih strank, zato je pravilno sodišče prve stopnje zaključilo, da zahtevek za razvezo pogodbe ni utemeljen, ne na podlagi določbe drugega odstavka 568. člena OZ in tudi ne na podlagi določbe 112. člena OZ. Razmere so se namreč med pravdnima stranka spremenile le v toliko, da tožnica odklanja le del izpolnitev iz same pogodbe, iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da si je tožnica do dneva, ko je odklanjala hrana bila celo sama sposobna le-to tudi pripravljati. Zato je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi se tožnica sama odločila, da bo pričela odklanjati hrano in je s tem sama porušila medsebojne odnose med pogodbenima strankama. Pritožba v tej zvezi ni utemeljena in sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno ugotovilo dejansko stanje in je v tej zvezi tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V kolikor bi sodišče prve stopnje razvezalo sklenjeno pogodbo, bi tožnica ostala brez bistvenega dela svojih preužitkarskih koristi, ki so in bodo nastopile v zvezi z bodočim izvrševanjem preužitkarske pogodbe (pogodbeno določilo, ki glasi, v kolikor bi zdravnik ocenil, da je potrebna domska oskrba, pa se zavežeta prispevati tudi stroške oskrbe, ki bodo presegali dohodke izročevalke).

6. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na to ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo vso citirano materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev ZPP iz pritožbe in se mu tudi niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

Op. št. (1): Tako sodba VSL I Cp 3261/2014 z dne 4. 2. 2015, sodba VSL II Cp 1919/2011 z dne 27. 7. 2011, sodba VSM I Cp 14/2017 z dne 24. 1. 2017, sodba VSN I Cp 1193/2016 z dne 17. 1. 2017.