Jedro

Tožnik je s svojim ravnanjem posegel v interes delodajalca, ker je kljub izrecnemu opozorilu o prepovedi takega ravnanja, kršil konkurenčno prepoved. V svojem imenu in za svoj račun je opravljal dela, ki so spadala v delovno področje oziroma dejavnost delodajalca in jih je ta tudi dejansko opravljal. V okviru konkurenčne prepovedi je poleg samega opravljanja enake dejavnosti sankcionirana že abstraktna nevarnost, da zaradi tega lahko nastane škoda delodajalcu. Škoda tudi ni nujno le materialna škoda, temveč tudi vsakršna druga škoda ali poseg v poslovne interese delodajalca.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožnika v celoti zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Tožniku je bil v disciplinskem postopku zaradi kršitev delovnih obveznosti izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil zoper tožnika uveden disciplinski postopek zaradi treh hujših kršitev delovnih obveznosti. Za eno od njih je ugotovilo, da tožnik ne more biti odgovoren, potrdilo pa je odločitev disciplinskih organov glede drugih dveh kršitev: sklepanje poslov in opravljanje dela, ki sodijo v dejavnost družbe, za svoj račun, ter uporaba orodja in mehanizacije tožene stranke za svoj račun. Tožnik si je v letu 1997 pridobil status samostojnega podjetnika in je imel registrirano tudi dejavnost gradnje tirov in tirnih naprav. Tožnik je bil v letu 1998 s strani tožene stranke pisno izrecno opozorjen na prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti. V sodnem postopku je bila potrjena vrednost opravljenih del, kot je bila ugotovljena v disciplinskem postopku. Po presoji sodišča so disciplinski organi imeli podlago za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja v 13. členu Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti delavcev Slovenskih železnic, toženi stranki pa je nastala škoda, ki presega petkratni znesek izhodiščne plače po kolektivni pogodbi dejavnosti.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je disciplinske odločbe tožene stranke spremenilo glede disciplinskega ukrepa in tožniku izreklo ukrep denarne kazni. V posledici take odločitve je ugodilo tudi reintegracijskemu in denarnim zahtevkom tožnika. Navedlo je, da disciplinski pravilnik tožene stranke sklepanja poslov, ki sodijo v dejavnost družbe, ne opredeljuje kot hujše kršitve delovnih obveznosti, zato je utemeljenost izreka disciplinskega ukrepa treba presojati po določbah Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)) in Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 - ZTPDR). Ker v 7. členu ZDR (1990) za to kršitev ni predpisan obvezen izrek, so bili disciplinski organi in sodišče dolžni ugotavljati tudi kvalifikatorne okoliščine iz 89. člena ZDR (1990). Ne disciplinski organi ne sodišče teh okoliščin niso ugotovili, med drugim tudi ne nevarnosti za nastanek škode, ki se po 89. členu ZDR (1990) sicer upošteva kot kvalifikatorna okoliščina. Zato po presoji sodišča za to kršitev ni utemeljen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Enako velja tudi za kršitev uporabe orodja tožene stranke, ki je sicer opredeljena v prvem odstavku 13. člena Pravilnika kot hujša kršitev, za katero se obvezno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Vendar je Pravilnik tožene stranke strožji kot zakon, saj tudi v teh primerih zahteva ugotavljanje kvalifikatornih okoliščin. Te so v pravilniku taksativno naštete in med njimi ni ogrozitvenih dejanj: ukrep prenehanja delovnega razmerja se lahko izreče le, če večja škoda dejansko nastane, ne pa če bi le lahko nastala.

Disciplinski organi pa so izrecno ugotovili, da z dejanji tožnika neposredna škoda ni nastala.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožnik nikoli ni zanikal ugotovitev disciplinskih organov, da je z njegovim nelojalnim ravnanjem, ko je z orodji tožene stranke, ki ji je sicer uporabljal na delu, opravljal delo za svoj račun in si pri tem pridobil dobiček okoli 3,000.000,00 SIT. Tako konkurenčno poseganje v delovno področje tožene stranke, ki ustvarja z vzdrževanjem industrijskih tirov dobiček, je že tista konkretna nevarnost, ki predstavlja kvalifikatorno okoliščino iz 89. člena ZDR (1990). Tožena stranka je v disciplinskem postopku izgubo dobička zatrjevala in tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je škoda nastala v znesku okoli 3,000.000,00 SIT. Točna ugotovitev škode pa niti ni potrebna, saj zadošča že konkretna nevarnost za nastanek škode.

Revizija je bila v skladu s 390. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP (1977) revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka sicer uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar ga izrecno in določno ne opredeli, pa tudi iz navedb v reviziji niti smiselno ni mogoče ugotoviti, za katere kršitve naj bi šlo. Revizijsko sodišče zato ni moglo, po uradni dolžnosti pa ni smelo, preizkusiti izpodbijane sodbe v tej smeri.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče je pri presoji izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Predmet revizije je le odločitev sodišča o izreku disciplinskega ukrepa. Kaj je tožnik storil in njegova odgovornost za storjene kršitve nista veš predmet presoje.

Sodišči sta potrdili odločitev disciplinskih organov, da je tožnik v času od 6. 11. do 23. 11. 1998 sklepal za svoj račun posle in opravljal dela, ki sodijo v dejavnost tožene stranke in pri tem uporabljal orodje in mehanizacijo, last tožene stranke. To njegovo ravnanje je bilo v disciplinskem postopku kvalificirano kot kršitev delovnih obveznosti po 6. in 19. alinei 8. člena pravilnika (v izreku prvostopne disciplinske odločbe je sicer očitno pomotoma navedena 12. alinea) ter kot kršitev 7. člena ZDR (1990). Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožnik kršil 7. člen ZDR (1990), kršitev z uporabo orodja in strojev tožene stranke pa je opredelilo ko kršitev po 7. oziroma 8. alinei 8. člena Pravilnika, ne da bi to svojo odločitev posebej obrazložilo (stran 6 obrazložitve prvostopne sodbe). Taka sprememba kvalifikacije je bila očitno napačna, saj je povsem pravilna opredelitev disciplinskih organov, da gre za kršitev po 19. alinei 8. člena: opravljanje del med delovnim časom ali z delovnimi sredstvi delodajalca za osebne namene, in po 6. alinei 8. člena: nezakonito razpolaganje z materialnimi sredstvi delodajalca. S temi kršitvami je sankcionirano tudi nelojalno oziroma konkurenčno ravnanje tožnika, ki ga je kot kršitev delovnih obveznosti določal tudi v času disciplinskega postopka še veljavni 7. člen ZDR (1990). Za kršitev po 19. alinei 8. člena v prvem odstavku 13. člena Pravilnika ni predpisan obvezen izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Tak ukrep se lahko izreče ob pogoju, da so ugotovljene z zakonom predpisane kvalifikatorne okoliščine. Za kršitev po 6. alinei 8. člena pa je predpisan ukrep prenehanja delovnega razmerja kot obvezen.

Kršitev konkurenčne prepovedi je bila že z zakonom opredeljena kot hujša kršitev delovne obveznosti, za katero se lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja (drugi odstavek 7. člena ZDR (1990)). Tudi kršitev iz 19. alinee 8. člena Pravilnika tožene stranke je v 13. členu pravilnika opredeljena kot hujša kršitev, za katero izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa ni obvezen. To pomeni, da mora disciplinski organ pri delodajalcu ugotoviti posebne okoliščine, ki jih 89. člen ZDR (1990) predpisuje kot pogoj za izrek takega ukrepa. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča gre pri ugotavljanju posebnih okoliščin iz 89. člena ZDR (1990) za ugotavljanje dejanskega stanja in da morajo te okoliščine ugotoviti že disciplinski organi delodajalca. Sodišče samo jih ne more ugotavljati, ampak lahko le presoja pravilnost in zakonitost dokončne delodajalčeve odločitve. Ugotavljanje kvalifikatornih okoliščin v postopku pred sodiščem bi lahko pomenilo ugotavljanje v škodo delavca, kar pa je po veljavnem pravu prepovedano (prepoved reformatio in peius). Ker gre za dejansko stanje, ki ga v revizijskem postopku tudi ni več mogoče izpodbijati, je za presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe odločilno le to, ali so bile posebne okoliščine v disciplinskem postopku ugotovljene ali ne. Samo če disciplinski organi ugotovijo kvalifikatorne okoliščine, je izbira najstrožjega disciplinskega ukrepa zakonita (v primerih seveda, kadar tak ukrep ni predpisan kot obvezen).

Sodišče prve stopnje je izrecno ugotovilo, da je zaradi kršitev delovnih obveznosti, toženi stranki nastala škoda, ki presega petkratni znesek izhodiščne plače po Kolektivni pogodbi dejavnosti železniškega prometa. Ugotovilo je torej obstoj večje materialne škode, opredeljene v četrtem odstavku 13. člena Pravilnika. Ta določba se izrecno sklicuje na prvo alineo prvega odstavka 13. člena: kvantificira torej kavalifkatorno okoliščino za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Zato trditev v izpodbijani sodbi, da sodišče ni ugotovilo obstoja nobene kvalifikatorne okoliščine, sploh ne drži. Res je, da je disciplinska komisija prve stopnje navedla, da zaradi kršitve 7. člena ZDR (1990) - torej kršitve konkurenčne prepovedi - toženi stranki ni nastala neposredna škoda. Toda to ne pomeni, da je s tem ugotovila tudi, da škoda ne bi mogla nastati.

Že disciplinski organi tožene stranke so tudi ugotovili, da je tožnik s svojim ravnanjem posegel v interes delodajalca, ker je kljub izrecnemu opozorilu o prepovedi takega ravnanja, kršil konkurenčno prepoved. V svojem imenu in za svoj račun je opravljal dela, ki so spadala v delovno področje oziroma dejavnost delodajalca in jih je ta tudi dejansko opravljal. Disciplinska komisija prve stopnje je utemeljeno zavrnila ugovore tožnika, da tožena stranka nima izključne pravice do opravljanja teh del. To je sicer res, toda obveznost tožnika kot njenega delavca je bila, da ji pri tem ne konkurira. V okviru konkurenčne prepovedi je - poleg samega opravljanja enake dejavnosti -sankcionirana že abstraktna nevarnost, da zaradi tega lahko nastane škoda delodajalcu. Škoda tudi ni nujno le materialna škoda, temveč tudi vsakršna druga škoda ali poseg v poslovne interese delodajalca. Poleg vsega navedenega pa iz odločbe prvostopne disciplinske komisije celo izhaja (stran 4 obrazložitve), da naj bi tožnik opravljal dela, ki so bila s pogodbo med ŽG-ŽTP L. in SŽ-Ž. R. oddano in opravljano s strani tožene stranke.

Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zato je revizijsko sodišče ugodilo reviziji ter pritožbo tožnika zavrnilo tudi v ugoditvenem delu (glede izreka disciplinskega ukrepa) in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Izrek o stroških temelji na drugem odstavku 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. - ZDSS).