Jedro

Pri prodaji deleža na solastni nepremičnini gre za prodajo idealnega deleža nerazdeljene stvari, ne pa za v pogodbi navedenih stanovanjskih prostorov. Zato solastnik nerazdeljene nepremičnine od drugega solastnika ne more zahtevati izpraznitve in izročitve posameznih prostorov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Toženca sta potem, ko sta kupila eno četrtino nepremičnine vl. št. 210 k.o. ... parcela s stavbo brez poslovnega prostora v pritličju), predlagala v nepravdnem postopku razdružitev solastnine, katere solastnica je do treh četrtin tožnica.

Toženca kot predlagatelja sta predlog umaknila, sedanja tožnica kot nasprotna udeleženka pa je nato sama predlagala nadaljevanje nepravdnega postopka. Sodišče je s sklepom N 10/2005 z dne 21.9.2004 nepravdni postopek ustavilo in sklenilo, da se postopek nadaljuje po pravilih pravdnega postopka.

Tožnica je nato na poziv sodišča oblikovala tožbo z dvema zahtevkoma, da se ugotovi, da sta toženca po kupoprodajni pogodbi z dne 17.12.1991 kupila skupaj eno četrtino nepremičnine na parc. št. 1677 vl. št. 210 k.o. ... (s podrobno opredelitvijo prostorov, ki so našteti v kupoprodajni pogodbi) in da je ves preostali del nepremičnine (brez poslovnih prostorov) last tožnice, katere solastniški delež znaša tri četrtine. Nadalje je zahtevala, da sta toženca dolžna opustiti posest in uporabo vseh prostorov tožnici pripadajočega dela nepremičnine in jih prazne izročiti tožnici.

Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku, razen glede skupnih delov zgradbe (hodnikov in stopnišča).

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo delno spremenilo. Nespremenjen je ostal prvi del prve točke prvostopenjske sodbe, to je ugotovitev, da sta toženca po kupoprodajni pogodbi z dne 17.12.1991 kupila skupaj eno četrtino nepremičnine zemljiškoknjižnega telesa II – stanovanjske hiše ..., stoječe na parc. št. 1677, vl. št. 210 k.o. ... (šteto brez poslovnih prostorov v pritličju), kar je bilo v kupoprodajni pogodbi opredeljeno kot sobici iz hodnika, dve prehodni sobi, shramba – vse v prvem nadstropju, in pripadajoče podstrešje. Preostali prisodilni del prvostopenjske sodbe, torej drugi del prve točke navedene sodbe in celotno drugo točko o izpraznitvi in vrnitvi določenih delov zgradbe, je pritožbeno sodišče spremenilo tako, da je v teh delih tožbeni zahtevek zavrnilo. Kot bistveno je v razlogih navedlo, da sta toženca od svoje pravne prednice kupila eno četrtino nepremičnine, ne pa v pogodbi sicer navedenih prostorov in da solastnina niti sporazumno niti v nepravdnem postopku ni bila razdružena. V pogodbi med prodajalko in tožencema ni šlo za delitev solastnine, saj morajo biti pri sporazumni delitvi solastnine udeleženi vsi solastniki, tožnica pa ni bila stranka prodajne pogodbe. Zato je bilo materialnopravno napačno razsojeno, kateri prostori so last tožnice in kateri last tožencev, posledično pa je bilo tudi napačno ugodeno zahtevku za izpraznitev, saj ob nerazdeljeni solastnini ni mogoče zahtevati izpraznitve določenega dela nepremičnine.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se pritožba tožene stranke zavrne.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnica uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka s trditvijo, da vsebuje sodba višjega sodišča spremenjene ugotovitve glede dejanskega stanja brez opravljene obravnave in da so te ugotovitve v nasprotju s podatki spisa ter z ugotovitvami prvega sodišča. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ti očitki ne držijo. V skladu z ugotovljenim dejanskim stanjem je pritožbeno sodišče drugače kot prvostopenjsko sodišče uporabilo materialno pravo in zato spremenilo prvostopenjsko sodbo v skladu s četrto točko 358. člena ZPP. Revizija se sklicuje na pravnomočni sklep Okrajnega sodišča v Novem mestu N 10/2002, iz katerega naj bi bilo razvidno, da sta toženca pridobila točno določene prostore in sta zato solastnika le tistih prostorov, ki so natančno navedeni v prodajni pogodbi, medtem ko je tožnica izključna lastnica ostalih prostorov. To stališče, da je vsa solastnina že razdeljena, je popolnoma zmotno. Sklep N 10/2002 z dne 21.9.2004 je v tej zadevi izdan procesni sklep, s katerim je bilo odločeno, da se nepravdni postopek ustavi in da se nadaljuje kot pravdni postopek. Samo ta procesna odločitev, ki jo vsebuje izrek sklepa, je pravnomočna, ne pa kakršnikoli drugi razlogi iz obrazložitve tega sklepa, ki niso postali pravnomočni in nikogar ne vežejo. Zato so vse trditve o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka v reviziji neutemeljene.

Revizija nima prav, ko trdi, da je bilo v izpodbijani sodbi zmotno uporabljeno materialno pravo. Revizijsko sodišče sprejema materialnopravne zaključke pritožbenega sodišča in se v celoti pridružuje razlogom izpodbijane sodbe. Predmet prodajne pogodbe je ena četrtina nepremičnine, to je prostorsko odmerjenega dela zemeljske površine skupaj s sestavinami (prvi odstavek 18. člena Stvarnopravnega zakonika, SPZ, Uradni list RS št. 87/2002). Gre torej za solastnino na nepremičnini, ko je razdeljena lastninska pravica, ne pa stvar sama, kot je pravilno pojasnilo drugostopenjsko sodišče. Zato solastnik ne more prosto razpolagati z določenim realnim delom stvari, ampak samo z idealnim deležem nerazdeljene stvari. Drugače velja samo za stvari, ki so sporazumno ali sodno razdeljene v naravi. Zato je pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da sta toženca od svoje prednice kupila eno četrtino nepremičnine, ne pa v pogodbi navedenih prostorov. Sporna nepremičnina med solastniki nikoli ni bila razdeljena, kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijani sodbi, saj morajo pri delitvi solastnine sodelovati vsi solastniki. V prodajni pogodbi so sodelovali samo prejšnji in sedanji solastniki ene četrtine nepremičnine, ne pa tudi tožnica kot solastnica do treh četrtin, zato vsebina prodajne pogodbe ne pomeni delitve solastnine na sporni nepremičnini, kot zmotno meni tožnica. Ta nepremičnina v naravi še ni razdeljena, zato v tem postopku ni bilo podlage za ugotovitev, da so konkretni posamezni deli nepremičnine tožničina last. Posledično je bil materialnopravno pravilno zavrnjen vrnitveni zahtevek v smislu 92. člena SPZ, torej izpraznitev in izročitev določenih prostorov, saj na nerazdeljeni solastnini ne obstoji izključna lastnina, tako da en solastnik od drugega solastnika ne more zahtevati izročitve posameznega dela solastnine, temveč lahko zahteva le razdelitev solastnine.

Zaključiti je torej, da tožnica neutemeljeno uveljavlja revizijske razloge, zaradi česar je revizijsko sodišče njeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).