Jedro

Povezava med odločbo o premoženjskopravnem zahtevku in naloženim posebnim pogojem po pogojni obsodbi.

Izrek

I. Pritožbi obdolženega D. P. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se posebni pogoj v pogojni obsodbi, po katerem mora v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe plačati oškodovanki T. R. znesek 400,00 EUR, ne določi; v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku pa tako, da se oškodovana T. R. po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

II. V ostalem se obdolženčeva pritožba zavrne kot neutemeljena ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je kot sodišče prve stopnje obdolženega D. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter mu po 57. in 58. členom KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja ter pod posebnim pogojem, da mora v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe oškodovani T. R. iz P., K. plačati znesek 400,00 EUR. Hkrati je bil oškodovanki po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) prisojen premoženjskopravni zahtevek v višini 400,00 EUR, s preostankom je bila oškodovanka napotena na pravdo, obdolženi pa mora po prvem odstavku 95. člena ZKP vrniti stroške kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 101,93 EUR ter plačati sodno takso v višini 96,00 EUR. Istega dne je bil obdolženi U. A. po 3. točki 358. člena ZKP oproščen obtožbe, po kateri bi naj skupaj z obdolženim D. P. storil kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena v zvezi z 20. členom KZ-1, obdolženi D. P. pa še obtožbe, po kateri bi naj storil kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1. Za stroške kazenskega postopka v tem delu je bilo, vključno s potrebnimi izdatki obdolžencev po prvem odstavku 96. člena ZKP sklenjeno, da obremenjujejo proračun. To je v odločilnem povzeta vsebina izreka, izdanega v sodbi I K 1856/2020. 2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženi D. P.. Očitno nezadovoljen z njenim obsodilnim delom v pritožbeni obrazložitvi nasprotuje zlasti odločbi o kazenski sankciji, premoženjskopravnem zahtevku ter ugotovljenemu dejanskemu stanju, nakazuje pa še na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Razumeti je, da si prizadeva za spremembo grajanega dela sodbe, po kateri bi bil obtožbe oproščen ali podrejeno, da bi sodišče druge stopnje sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje se je strinjalo s pritožnikom, da v obravnavanem primeru niso bile izpolnjene dejanske podlage, ki bi opravičevale določitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi. Res je sicer, da je oškodovana T. R. priglasila premoženjskopravni zahtevek v višini 400,00 EUR, ki pa bi ga morala, ob dejstvu, da ji je bilo tele po prvem kaznivem dejanju vrnjeno, dodatno utemeljiti. Sama tega ni storila, sodišče prve stopnje jo k predložitvi dokazov, ki bi izkazovali nadaljnjo škodo ni pozvalo, drugih podatkov, po katerih bi bilo mogoče ugotoviti, zakaj vse je bila oškodovanka še prikrajšana pa v spisu ni. Pri takšnem stanju stvari, in ko premoženjskopravnega zahtevka v primeru oprostilne sodbe sploh ni mogoče/dovoljeno prisoditi (tretji odstavek 105. člena ZKP), je bilo treba oškodovanko, ne samo v delu, temveč s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotiti na pravdo. Ker njen izid ni gotov, je jasno, da izpolnitve posebnega pogoja v pogojni obsodbi pritožniku ni bilo mogoče naložiti ter je bilo s sodbo sodišča prve stopnje v obeh navedenih odločbah spremeniti (prvi odstavek 394. člena ZKP).

5. V ostalem se sodišče prve stopnje s pritožnikom ni strinjalo. V pritožbeni obrazložitvi nakazana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, saj je sodišče prve stopnje dejanske okoliščine v zvezi z zasegom teleta ustrezno široko preizkusilo in pravilno ugotovilo, da pri tem ni prišlo do kršitev kakršnihkoli človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Še zlasti, ker so se pritožnikova zatrjevanja po zaslišanju prič T. S. in D. R. ter oškodovanke izkazala za neresnična, prostovoljno izročitev teleta pa je enako kot sedaj v pritožbeni obrazložitvi sam priznal. Pomeni, da pritožnikova pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in pravica do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave nista bili prizadeti, niti ni bil prizadet v pravnih jamstvih iz 29. člena Ustave.

6. Po smislu podobno velja še za ugotovljena odločilna dejstva, ko pritožnik v pritožbeni obrazložitvi, mimo zagovora zatrjuje, da mu je tele posodila njegova babica, da se ne ukvarja s preprodajo telet ter še, da bi v zadevi morali biti pridobljeni konkretni dokazi, kot so prstni odtisi, videoposnetki in drugi, da bi mu bilo kaznivo dejanje zanesljivo dokazano.

7. Že iz razumljivih razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je pritožnik v zagovoru navajal B. R., od katerega bi naj kupil tele in celo opisal vozilo, s katerim je bilo tele po zagovoru pripeljano. Prav tako je v zagovoru nekajkrat omenil, da se ukvarja s preprodajo telet, pri čemer je samo na zaslišanju 12. 2. 2020 povedal, da se „ve, da masovno odkupuje teleta.“ Glede na to, in zlasti glede na dokaze, ki so pritožnika po zgornjih razlogih nedvomno obremenjevali, pridobitev ali izvedba drugih dokazov niti po presoji sodišča druge stopnje ni bila potrebna. Tudi po izvedenih razbremenilnih dokazih ne, saj je edini, ki bi lahko to učinkovito storil, priča B. R., pritožnika brez kakršnihkoli zadržkov, obremenil. V dejanske ugotovitve sodišča tako ni bilo dvomiti ter je bilo pritožnika v tem delu skladno z izrekom sodbe zavrniti (391. člen ZKP).

8. Sodišče druge stopnje je ob pritožbi opravilo še preizkus naštetih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona v pritožnikovo škodo iz 1. in 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP, ki pri tem niso bile ugotovljene.

9. Sodna taksa ni bila določena, ker je bilo s to sodbo delno odločeno v pritožnikovo korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).