Jedro

Po predpisih, veljavnih v času odločanja tožene stranke, stranka (niti druga oseba) ni bila aktivno legitimirana za vložitev zahteve za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici iz razloga očitne kršitve materialnega zakona, ampak je lahko pristojni organ odločbo razveljavil le po uradni dolžnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep tožene stranke z dne 16.9.2004. Z navedenim sklepom je tožena stranka zavrgla zahtevo tožeče stranke za razveljavitev po nadzorstveni pravici odločbe Ministrstva za kulturo z dne 16.4.2004, s katero je upravni organ na podlagi prijav na javni razpis za financiranje programskih vsebin radijskih in televizijskih programov s statusom lokalnega, regionalnega ali študentskega programa sprejel v financiranje v izreku naštete projekte prijaviteljev. Tožena stranka je zahtevo za razveljavitev po nadzorstveni pravici zavrgla iz razloga, ker tožeča stranka v zvezi z navedeno odločbo Ministrstva za kulturo ni nosilec nikakršnih pravic in obveznosti in ni bila stranka postopku njene izdaje.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je izpodbijani sklep tožene stranke utemeljen na zakonu, vendar tožena stranka zanj ni navedla vseh pravilnih razlogov. Iz določb 2. odstavka 274. člena in 275. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02), veljavnega v času odločanja tožene stranke, in tudi iz drugih določb (276. in 277. člen) ZUP namreč ne izhaja, da bi razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici lahko zahtevale stranke (niti druge osebe), kar pomeni, da je odločbo lahko razveljavil le pristojni organ po uradni dolžnosti. Zato tožeča stranka že iz tega razloga (in ne šele ob rezultatu preizkusa, da ji ne gre položaj stranke v postopku za izdajo napadene odločbe Ministrstva za kulturo RS) ni bila legitimirana za vložitev zahteve za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. V določbah ZUP (2. odstavek 126. člena) ni podlage za to, da bi moral organ, če stranka po zakonu za vložitev izrednega pravnega sredstva ni legitimirana in je postopek mogoče začeti le po uradni dolžnosti, tak postopek uvesti in meritorno presojati razloge za uporabo pravnega sredstva.

Tožeča stranka vlaga pritožbo (sedaj revizijo) zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne in nepopolne ugotovitev dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločitev. Dejstvo, da določba 275. člena ZUP, ki je veljala v času odločanja tožene stranke, poleg besede „odpravi“ ni vsebovala besedne zveze „oziroma razveljavi“, je posledica redakcijske napake, kar pa ne vpliva na dejansko legitimacijo za vložitev predmetnega izrednega pravnega sredstva. Vprašanje legitimacije ureja le 275. člen ZUP, ki govori samo o odpravi odločbe, ne pa tudi o razveljavitvi. Če bi bila razlaga sodišča prve stopnje pravilna, razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici ne bi bila mogoča niti po uradni dolžnosti. Tožeča stranka je priglasila tudi stroške revizijskega postopka.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US), ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po ZUS-1. Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1. Zato jo v skladu z isto določbo ZUS-1 obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo in pri tem v skladu z določbo 1. odstavka 107. člena ZUS-1 uporablja določbe ZUS-1. Sodba sodišča prve stopnje pa je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizijo je po 1. odstavku 85. členu ZUS-1 dopustno vložiti le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člena ZUS-1). Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici iz razloga očitne kršitve materialnega zakona je izredno pravno sredstvo zoper upravno odločbo, ki ga je mogoče uveljavljati le ob pogojih, določenih z zakonom. Po presoji revizijskega sodišča zato ni mogoče z ekstenzivnim tolmačenjem takrat veljavnega ZUP pravice zahtevati razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici priznati tudi stranki (ali drugi osebi). Po 2. odstavku 274. člena v času odločanja tožene stranke veljavnega ZUP, lahko izdano odločbo pristojni organ razveljavil po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon, medtem ko je 1. odstavek 274. člena ZUP določal razloge za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. Iz 275. člena tedaj veljavnega ZUP (med drugim) izhaja, da je lahko pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravil (ne pa tudi razveljavil) odločbo tudi na zahtevo stranke. Po presoji revizijskega sodišča tako stranka (niti druga oseba) ni bila aktivno legitimirana za vložitev zahteve za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici iz razloga očitne kršitve materialnega prava, ampak je lahko pristojni organ odločbo razveljavil le po uradni dolžnosti. Takšno stališče je revizijsko sodišče zavzelo že v zadevah, št. I Up 5/2004, I Up 1269/2003 in I Up 967/2005. V obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti novele ZUP-C (Uradni list RS, št. 73/04), ki je sicer to pravico dala tudi stranki, vendar se glede na določbe 1. in 2. odstavka 142. člena ZUP-C ta novela uporablja za upravne postopke, ki so se začeli od 1.1.2005 dalje, kar pa za obravnavani primer ne velja in se ta torej konča po prej veljavnih predpisih.

Glede na vsebino določb 274. in 275. člena takrat veljavnega ZUP je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da je mogoča razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon, samo po uradni dolžnosti. Takrat veljavni 275. člen ZUP je določal osebe, ki so legitimirane za vložitev zahteve za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, torej za odpravo odločbe iz razlogov 1. odstavka 274. člena ZUP, ni pa določal, da lahko stranka (ali druga oseba) zahteva tudi razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici zaradi očitne kršitev materialnega predpisa, kar upoštevajoč 2. odstavek 274. člena pomeni, da je bila ta možna samo po uradni dolžnosti. Zato revizijski ugovor v tej smeri ni utemeljen.

Ker niso podani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče RS na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker revidentka z revizijo ni uspela, v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/07 in 45/08) in 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.