Jedro

Premoženje, ki ga je toženec pridobil v času pred uveljavitvijo ZZZDR, ne more biti skupno premoženje pravdnih strank, na katerem uveljavlja tožnica svoj stvarnopravni delež na podlagi zatrjevanega obstoja izvenzakonske skupnosti (četudi bi tej skupnosti podobna skupnost med njima v času pred uveljavitvijo ZZZDR morda tudi v resnici obstajala).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (4. in 5. tč. njenega izreka) potrdi.

Obrazložitev

Po že večkrat ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ob upoštevanju tudi že pravnomočne dele odločitve ugotovilo obseg skupnega premoženja pravdnih strank - razvezanih zakoncev, kot je to razvidno iz prvega odstavka pod 1. točko izreka prvostopne sodbe, ugotovilo, da znaša delež tožnice na tem premoženju 4/10, delež toženca pa 6/10 (drugi odstavek pod 1. točko izreka prvostopne sodbe), v skladu s tem pa je ugodilo tudi ustreznim dajatvenim delom zahtevka tožnice na izstavitev zemljiškoknjižne listine in na izplačila denarnih terjatev tožnice (2. in 3. točka izreka prvostopne sodbe), medtem ko je v presežku za odločanje še odprti del zahtevka tožnice zavrnilo (4. točka izreka prvostopne sodbe). O stroških postopka je sodišče prve stopnje odločilo, da jih pravdni stranki trpita vsaka svoje (5. točka izreka prvostopne sodbe). Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožnica vložila pritožbo. Izpodbija jo v zavrnilnem delu (4. točka izreka), to je za razliko do njenega terjanega deleža 5/10 na skupnem premoženju (torej za preostalo 1/10) in glede premoženja, za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne spada v skupno premoženje pravdnih strank (stanovanjska hiša na E. 7 v Ljubljani ter devizna sredstva na hranilnih vlogah v Švici, konkretno pri UBS Zurich na številki računa ..... L 1-4 v znesku 28.000 CHF in devizna sredstva na depozitu pri bančni hiši v Munchnu, Reuschel & Co., v znesku 129.862,50 DEM po stanju na dan 31.12.1973), pri čemer v zavrnilnem delu izpodbijane sodbe ni več zajet tisti del prvotnega tožničinega zahtevka, ki se nanaša na stanovanje v hiši na T. 20 v Ljubljani in glede katerega je bilo že pravnomočno ugotovljeno, da ne spada v skupno premoženje pravdnih strank. Prvostopno odločitev o pravdnih stroških (5. točka izreka prvostopne sodbe) pa izpodbija tožnica očitno le v povezavi z odločitvijo o glavni stvari. Tožnica se v pritožbi zoper zgoraj povzeti zavrnilni del prvostopne sodbe sklicuje na vse zakonsko predvidene pritožbene razloge kot uveljavljane. Uvodoma graja v prvostopni sodbi le na 100,00 SIT označeno vrednost spornega predmeta, kar je po njenem mnenju v nasprotju z odločbami o stvarni pristojnosti okrožnega sodišča za odločanje v tem sporu, izdanimi že med postopkom in tudi verificiranimi na vseh stopnjah. Sicer pa je sodišče prve stopnje potrditvah tožnice zavrnilo njen zahtevek na ugotovitev, da spada v skupno premoženje pravdnih strank nepremičnina v Ljubljani na E. 7 in devizni prihranki na bankah v Švici in v Nemčiji, brez izvajanja v ta namen predlaganih dokazov tožnice, čeprav se je postopek začel znova ne le pred drugim sodnikom, temveč tudi pred povsem drugim sodiščem. Sodišče prve stopnje ni v dokazne namene storilo nič, razen da je vpogledalo pravdni spis. Čeprav je to resda storilo v soglasju s strankama, pa je tožnica ob dajanju soglasja pričakovala, da bo vsaj zaslišana in da bo lahko izpovedala o dejstvih, pomembnih za odločitev, vendar ji to ni bilo omogočeno, ker je sodišče štelo, da mu je že vse znano. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo vse dokaze, ki jih je tožnica predlagala v zadnji pripravljalni vlogi v smeri ugotovitve obsega deviznih prihrankov v tujini in ker je pri tem štelo, da po razlogih iz izpodbijane sodbe itak ni znano in dokazano, da ti prihranki sploh še obstajajo, dalje da se nanašajo na obdobje pred sklenitvijo zakonske zveze itd., je po mnenju tožnice več kot očitno, da je odločitev sodišča prve stopnje brez sleherne dejanske in pravne podlage. V nadaljevanju pritožbenih navedb tožnica vztraja pri trditvah iz 15 let trajajočega pravdanja o izkazanem obstoju izvenzakonske skupnosti pravdnih strank v času od leta 1966, ko sta se spoznala, do sklenitve njune zakonske zveze v letu 1974. Ker je bila prav v tem času zgrajena hiša na E. 7 v Ljubljani, tožnica obširno opisuje svojo vlogo pri tej gradnji, ki jo je sodišče prve stopnje po njenem mnenju zmotno vrednotilo, saj je bila ona tista, ki je skupaj s tožencem gradnjo načrtovala in mu urejala vse, kar je bilo potrebno, saj je oseba z izjemnimi organizacijskimi sposobnostmi, ki je znala pritegniti ljudi za delo, znala je najti materiale, ki jih je bilo težko najti in ki je znala pridobiti vsa soglasja v tedaj težkih pogojih za gradnjo stanovanjske hiše. Njen prispevek, ki bi ga bilo mogoče tudi ovrednotiti s sodelovanjem izvedenca, pa ni bil pomemben le v času gradnje pred sklenitvijo zakonske zveze, temveč tudi v času 10-letnega trajanja zakonske zveze v obliki prispevka k ohranitvi skupnega premoženja, ki bi ga moralo sodišče prav tako ovrednotiti. Sploh pa tožnica ne soglaša z razlogi iz izpodbijane sodbe za zavrnitev tega dela tožbenega zahgtevka, ki jih vidi sodišče prve stopnje tudi v tem, da v času gradnje hiše na E. 7 v Ljubljani še ni obstajal predpis o izvenzakonski skupnosti. Po navedbah tožnice gre za pravno razmerje, ki se je morda res začelo v letu 1966 oz. 1967, saj pomeni ekonomsko skupnost in skupno ustvarjanje, skupno gradnjo, vendar se je nadaljevalo tudi v času sklenitve zakonske zveze leta 1974 in vse do razveze v letu 1984. V času sojenja pa so veljali predpisi, ki veljajo še danes in ki priznavajo skupno lastništvo na v taki skupnosti ustvarjenem premoženju. Ker tožnica meni, da morda ni odveč ponoviti to, kar je ugotovljeno že v prvi sodbi iz leta 1990, zaključi pritožbene navedbe z delnim (vendar obsežnim) prepisom njene obrazložitve. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo prvostopne sodbe oziroma njeno razveljavitev v tem obsegu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu. Pritožba ni utemeljena. Kolikor tožnica graja na prvi stopnji označeno vrednost spornega predmeta ji je treba odgovoriti, da je lahko predmet izpodbijanja sodbe s pritožbo le prvostopna odločitev o tožbenem zahtevku, navedena v izreku sodbe - in ne morda tudi v uvodu sodbe označena vrednost spornega predmeta. Zato se s to tožničino grajo pritožbeno sodišče ni ukvarjalo, v pojasnilo glede na njene pritožbene navedbe pa s tem v zvezi le dodaja, da je bil ob odločanju o stvarni pristojnosti v dosedanjem postopku odločilen kriterij vsebina oz. vrsta spora, ne pa vrednost spornega predmeta. Ni povsem jasno, kaj zasleduje tožnica z očitkom v pritožbi, ki se nanaša na obseg na prvi stopnji izvedenega dokaznega postopka. Če s tem v zvezi meri na kakšno kot pritožbeni razlog upoštevno procesno kršitev, ji je treba odgovoriti, da ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč na zadnji glavni obravnavi, začeti dne 4.12.1998 in zaključeni dne 20.1.1999, ponovilo vse dotlej že izvedene dokaze na način, s katerim sta obe pravdni stranki izrecno soglašali. To tožnica v pritožbi tudi sama priznava, pri čemer so njene pritožbene trditve o pogojevanju oz. povezanosti takega soglasja s pričakovanjem, da bo še ponovno in dodatno zaslišana kot stranka, v opreki z ugotovitvjo iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 20.1.1999 neposredno pred njeno sklenitvijo, iz katere izhaja izrecno izražena želja obeh pravdnih strank, da se "ta pravdna zadeva zaključi" - torej brez tudi tožničinega predloga v smeri njenega ponovnega ali dodatnega zaslišanja kot stranke. Iz pravkar povzetih tožničinih neutemeljenih očitkov v smeri procesnih pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji slednja izpeljuje tudi vsebinsko grajo prvostopne odločitve o zavrnitvi njenega zahtevka v delu, v katerem je terjala naj se ugotovi, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank devizni prihranki na bankah v Švici in Nemčiji. Zakaj tudi to neutemeljeno, bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve, na tem mestu pa je treba najprej razrešiti pomen dejstva, da gre s tem v zvezi za premoženje, ki je potrditvah tožnice skupno in ki se nahaja v tujini. Zato je treba najprej preizkusiti, ali je za odločanje o tem delu zahtevka spričo mednarodnega elementa sploh pristojno sodišče Republike Slovenije. Če je pretežni del premoženja v Republiki Sloveniji, drugi del pa v tujini, sme po določbi 2. odst. 67. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/99 - ZMZPP) sodišče Republike Slovenije odločati o premoženju, ki je v tujini, samo v sporu, v katerem se odloča tudi o premoženju v Republiki Sloveniji, in to le, če toženec privoli, da sodi sodišče Republike Slovenije. Povsem enaka določba (smiselno uporabna za Republiko Slovenijo) je vsebovana v drugem odstavku 59. člena ob sojenju na prvi stopnji še veljavnega Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 43/82). Prvi pogoj, predviden po tej določbi za pristojnost sodišča Republike Slovenije (vezanost na spor, v katerem se odloča v pretežnem delu tudi o premoženju, ki je v Republiki Sloveniji), je v obravnavanem primeru izpolnjen in zato za odločanje v tej pravdi tudi o premoženju, ki je v tujini, ne bi bilo nikakršnih ovir ob izpolnjenem nadaljnjem pogoju toženčeve privolitve v sojenje sodišča Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje toženca izrecno sicer ni pozvalo k taki privolitvi v sojenje sodišča Republike Slovenije o tem delu tožničinega zahtevka, vendar pa se je toženec spustil v vsebinsko razpravljanje o njem in je tako mogoče šteti, da je s tem izpolnjen tudi ta procesni pogoj za meritorno odločanje o zahtevku tožnice na ugotovitev, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank devizni prihranki na bankah v Švici in Nemčiji ter na izplačilo polovice teh deviznih prihrankov. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni brez razloga omenilo dejstva, da je tožnica ta svoj zahtevek postavila šele v pripravljalni vlogi dne 3.12.1998 - torej po skoraj 12 letih od vložitve tožbe, čeprav bi naj šlo po njenih trditvah za skupno premoženje, ki po svojem obsegu nikakor ni neznatno (28.000,00 CHF in 129.862,50 DEM). Ni mogoče pritrditi očitku tožnice, da je bil ta del njenega zahtevka zavrnjen v posledici neizvajanja predlaganih dokazov - in torej brez potrebne dejanske podlage. S tem v zvezi je namreč odločitev sodišča prve stopnje oprta na dejansko ugotovitev, da bi lahko šlo le za prihranke toženca, ki bi mogli rezultirati iz njegovih zaslužkov v tujini pred sklenitvijo zakonske zveze (in ne morda na ugotovitev, da teh prihrankov ni več) kot posledica večletnega uspešnega dela v Nemčiji in da zato ne morejo biti predmet skupnega premoženja. Pritožbeno sodišče nima razloga za dvom v pravilnost te dejanske ugotovitve, saj je tožnica v pritožbi obrazloženo sploh ne izpodbija, kakšnih drugačnih trditev pa tudi v postopku na prvi stopnji ni ponudila, temveč nasprotno celo sama opredeljuje kot premoženje, ki bi naj bilo skupno, v terjanem obsegu 129.862,50 DEM po stanju na dan 31.12.1973, čeprav sta pravdni stranki sklenili zakonsko zvezo šele 7.9.1974. Pravkar obrazloženo velja še toliko bolj spričo nadaljnjih in v tem delu neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, po katerih je toženec moral zaradi zdravstvenih težav po letu 1974 prenehati s terenskim delom, ki mu je prinašalo največji zaslužek in da so bili njegovi prejemki od tedaj dalje vse do zaposlitve v domovini in končno upokojitve z 31.12.1980 celo bistveno nižji v primerjavi s tožničinimi v enakem obdobju. Za sklepanje, da bi bili devizni prihranki v višini 129.862,50 DEM in 28.000 CHF ustvarjeni (ob ostalem premoženju) v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank od 7.9.1974 do 11.7.1984 in da bi s tem predstavljali njuno skupno premoženje, ni prav nikakršne opore v pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju v postopku na prvi stopnji. Pravilna je tudi prvostopna odločitev, da ne spada v skupno premoženje pravdnih strank stanovanjska hiša na E. 7 v Ljubljani. Med pravdnima strankama ni spora o tem, da je bila ta hiša v celoti zgrajena še pred sklenitvijo njune zakonske zveze leta 1974 - in torej tudi v času neobstoja materialnopravnih predpisov, ki bi tožnico upravičevali do skupne lastnine na tej hiši iz naslova njene izvenzakonske skupnosti s tožencem, na katero opira svoj zahtevek v tem delu, četudi bi ta morebiti v resnici obstajala. Sodišče prve stopnje je izčrpno preizkusilo utemeljenost tega dela tožničinega zahtevka tudi po morebitnih drugih stvarnopravnih podlagah in pravilno ugotovilo, da niso podane, enako pa velja tudi za ugotovitev o neobstoju dogovora o skupni gradnji. Tudi za dvom v pravilnost te ugotovitve ni razlogov, zlasti ko je toženec sam in na svoje ime kupil zazidalno parcelo kljub temu, da sta se s tožnico tedaj že poznala, lastninskopravnega razmerja pa tudi nista kako drugače uredila niti pozneje v času trajanja njune zakonske zveze. Kakšnega drugačnega sklepanja ne terjajo niti tožničine pritožbene navedbe, v katerih ocenjuje svoj prispevek h gradnji v luči njenih organizacijskih sposobnosti, saj je tudi na primer sposobnost pridobiti ljudi za delo, sposobnost najti materiale, ki jih je težko najti ipd., pogojena predvsem z denarjem, ki ga je h gradnji prispeval izključno toženec spričo tedaj še zelo donosne zaposlitve v Nemčiji, ob sodelovanju njegovega očeta, ki je kot upokojeni zidarski mojster gradnjo vodil. Zgolj zaradi poznejše sklenitve zakonske zveze ni tožničin položaj nič drugačen, kot če do sklenitve zakonske zveze sploh ne bi prišlo in kar bi še vedno omogočalo vrednotenje njenih morebitnih prispevkov h gradnji ob izjalovitvi njenih morebitnih pričakovanj kvečjemu le v obligacijskopravni sferi. Same višine ugotovljenega deleže (4/10) na skupnem premoženju pravdnih strank pa tožnica obrazloženo sploh ne izpodbija, pritožbeno sodišča pa s tem v zvezi v celoti sprejema pravilne dejanske in materialnopravne razloge sodišča prve stopnje za takšno odločitev, kar velja enako tudi za prvostopno odločitev o pravdnih stroških, ki ima oporo v določbi drugega odstavka 154. člena v času izdaje prvostopne sodbe veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 (prvi odstavek 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99). Ker torej obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov (drugi odstavek 365. člena ZPP/77), je bilo treba tožničino pritožbo na podlagi določbe 368. člena ZPP/77 kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Izrek o stroških pritožbenega postopka tožene stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo je odpadel, ker ti niso bili priglašeni, medtem ko je odločitev o pritožbenih stroških tožnice vsebovana že v odločitvi o glavni stvari.