Jedro

Slaba vera predstavlja subjektivno stanje, namen, ki ni združljiv s sprejetimi standardi poštenega in etičnega ravnanja, preverja pa se z objektivnimi dejstvi in ga je treba ocenjevati od primera do primera, ocena pa se opravi z vidika ''splošnega poznavanja zadevnega gospodarskega področja''. Slaba vera prijavitelja je izkazana, če je ta vedel, da nekdo drug že uporablja znamko za označevanje enakega ali podobnega blaga z namenom posega v položaj drugega brez utemeljenega razloga.

Očitana protispisnost ni podana, ker so razlogi v izpodbijanih točkah povsem jasni in so notranje skladni. Med povzetimi izjavami in bistvom izpovedanega ni razhajanj po smislu, zaradi česar je sodbo mogoče preizkusiti tudi v tem delu in v zvezi s tem ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Potrebno je poudariti, da ta postopkovna kršitev ni podana, če sodišče te dokaze napačno dokazno tolmači (jim pripiše napačni dokazni pomen), saj gre v tem primeru lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa višje sodišče v obravnavanem primeru ni ugotovilo. Omenjena kršitev postopka tudi ni podana, če se v utemeljitev svoje ugotovitve sodišče na dokaz sploh ne sklicuje ali če je določeno dejstvo ugotovilo drugače, kot izhaja iz listine oziroma izpovedbe priče, saj gre v tem primeru za dokazno oceno, ne pa protispisnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča sama nosi pritožbene stroške in je v 15 dneh dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 1.259, 95 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka, ki je bistven za odločanje o pritožbi**

1. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala izbris znamke tožene stranke z registrsko številko 201271192 iz registra znamk pri Uradu za intelektualno lastnino in predlagala sodišču, da izda začasno odredbo, s katero naj toženi stranki prepove uporabljati znak (grafično podobo z napisom '' 

"„ in ji v primeru kršitve naloži plačilo denarne kazni, ki jo določi s sklepom za vsako posamezno kršitev posebej v višini 208.000,00 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom 24. 4. 2015 (red. št. 16) zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, saj je ugotovilo, da tožeča stranka ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena, da ima znak ''x-tra-tapes'' vse lastnosti, ki se zahtevajo, da se stvaritev opredeli kot avtorsko delo oziroma v zvezi z izpolnjevanjem predpostavke individualnosti in izvirnosti, ki se zahteva za opredelitev nekega dela kot avtorskega dela. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom opr. št. V Cpg 951/2015 z dne 25. novembra 2015 (red. št. 25) pritrdilo zaključkom sodišča prve stopnje in poudarilo, da grafična upodobitev besednega znaka sama po sebi ne izkazuje, da ima stvaritev individualne značilnosti, po katerih se razlikuje od že videnega, in da idejni presežek, ki kaže, da je omenjeni znak avtorsko delo, ni izkazan.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške tega pravdnega postopka v znesku 6.857,25 EUR v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva paricijskega roka do plačila.

**Pritožba tožeče stranke**

4. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo. Izpodbijala jo je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Poudarila je tudi, da so bile tožeči stranki kršene ustavne pravice. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

5. Bistveni pritožbeni razlogi so povzeti v nadaljevanju. Tožeča stranka je v obsežni pritožbi izpodbijani sodbi očitala naslednje:

(1) da je sodba na večih mestih neobrazložena (zlasti glede vprašanja, ali je znak ''x-tra tapes'' izviren in individualen, 12. točka obrazložitve), mestoma protispisna in v razlogih kontradiktorna, nadalje pa trdi tudi, da so si razlogi sodbe v nasprotju ter da se v obrazložitvi sodbe večkrat in povsem nesistematično ponavljajo isti razlogi. Tožeča stranka je problematizirala tudi povzetek postopka v odločanju z začasno odredbo, kot je navedeno v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

(2) Tožeča stranka poudarja, da je svoj tožbeni zahtevek gradila tudi na okoliščini, da je tožena stranka sporno znamko registrirala v slabi veri, ter sodišču očita, da se do navedenega pravno relevantnega vprašanja ni opredelilo in to kljub temu, da je v 19. točki obrazložitve sodbe prepisalo trditve tožeče stranke glede kršitve konkurence vodilnih delavcev v obdobju 2011-2013. Poleg tega v zvezi s slabo vero tožeča stranka izpostavlja tudi, da naj bi bi bilo popolnoma neverjetno, da je sodišče v zadnjem odstavku 25. točke obrazložitve (str. 16 pritožbe) pojasnilo, da naj bi C. C. vsa dejanja v zvezi z oblikovanjem kataloga in znaka storila na lastno pest in za zasebne namene, povsem nepovezano od tedanjega predsednika uprave tožeče stranke A. A. (3) Nadalje tožeča stranka sodišču prve stopnje očita, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem. Sodišče je popolnoma napačno dokazno ocenilo izpoved priče B. B. (zlasti glede na izpoved priče C. C. ter priče D. D.), pri čemer je po njenem mnenju z odporom presojalo dokaze, ki naj bi bili v prid tožeči stranki. Prav tako ni jasen zaključek sodišča, zakaj meni, da naj bi D. D. sodelovala pri oblikovanju kataloga in blagovne znamke le po navodilih in za Agencijo d. o. o. Poleg tega tožeča stranka izpostavlja tudi dejstvo, da je B. B. posloval s toženo stranko in je od E. E. prejel obsežnejša posojila, izpostavlja pa tudi, da je priča D. D. na zaslišanju povedala, da naj bi bilo naročilo za toženo stranko, čeprav takrat še ni obstajala. Poleg tega pa se tožeči stranki zdi neverjetno tudi, da naj bi C. C. vsa dejanja v zvezi z oblikovanjem kataloga in znaka storila na lastno pest in za zasebne namene, povsem nepovezano od tedanjega predsednika uprava A. A. Tožeča stranka prav tako meni, da je nepopolno ugotovljeno ostalo tudi dejansko stanje v zvezi s slabo vero in konkurenčno dejavnostjo tožene stranke (str. 16 pritožbe, zadnji odstavek).

(4) Tožeča stranka se prav tako ne strinja z razlogi v izpodbijani sodbi glede pojma avtorskega dela. Sodišče je zmotno ugotovilo, da sporen znak in grafična podoba ne predstavljata avtorskega dela. Tožeča stranka poudarja, da bi bil znak v primeru, da ne bi nudil nikakršnega individualnega elementa, zavrnjen pri registraciji na podlagi 43. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju: ZIL-1), saj bi bil brez slehernega razlikovalnega učinka. Avtorsko delo namreč ne predstavlja le besedna zveza ''x-tra-tapes'', pač pa celotna grafična podoba znaka, povzeta v 1. točki te odločbe. Nadalje pa trdi tudi, da avtorsko delo v danem primeru glede na predmet spora in identiteto zahtevka predstavlja 'izdelava kataloga, kar vsebuje stvaritev celotne grafične podobe, ki obsega tudi individualno in novo stvaritev znaka ''X''. Individualnost znaka se po mnenju tožeče stranke kaže zlasti v stilsko obarvani črki X, ki ga predstavljata dva prekrižana trakova, ter popolnoma nova oblika pisave (nove črke), zlasti glede na uporabljene barve in barvne odtenke (str. 18 pritožbe).

(5) V zvezi z napačno uporabo materialnega prava pa tožeča stranka opozarja na diametralno nasprotujoči si stališči v izpodbijani sodbi (str. 19. pritožbe) in sicer (1) da na spornem znaku ne obstoji avtorska pravica, (2) da so bile materialne avtorske pravice na spornem znaku in grafični podobi prenesene na toženo stranko.

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

6. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in v svoji pritožbi v vsem pritrdila sodbi prvostopenjskega sodišča ter pri tem na več mestih izpostavila, da tožeča stranka prilagaja svoje izjave potrebam predmetnega postopka. Tožena stranka je prav tako zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

**Glede dopolnitev pritožbe tožeče stranke in odgovorov nanje**

7. Tožeča stranka je po preteku pritožbenega roka sodišču predložila dopolnitev pritožbe (z novimi dokazi). Tožena stranka je na dopolnitev pritožbe odgovorila, tožeča stranka pa je nato podala še repliko na odgovor ter dodatno vlogo s prilogami.

8. Višje sodišče vlog, ki so prispele po poteku 15-dnevnega roka, ni upoštevalo. Pri tem je treba poudariti, da je pritožbeni rok, določen v 333. členu ZPP, prekluzivne narave in ga v nobenem primeru ni mogoče podaljšati. Stranka, ki zamudi prekluziven rok, procesnega dejanja ne more več opraviti. Višje sodišče v pritožbenem postopku namreč odloči le o pravočasno vloženi pritožbi, upošteva pa še pravočasno vložen odgovor na pritožbo ( 344. člen ZPP).

**Odločitev o pritožbi**

9. Pritožba ni utemeljena.

Glede odločanja o začasni odredbi

10. V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje v svoji sodbi uvodoma ne obrazloženo pojasnjuje odločanje v postopku zavarovanja, višje sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da je opis predhodnega poteka predmetne zadeve običajna sestavina vsake sodbe sodišča. Iz vsebine 3. in 4. točke razlogov v izpodbijani sodbi samo izhaja, da je namenjena le povzetku dosedanjega teka postopka s poudarki razlogov odločitve v postopku odločanja z začasno odredbo. Poleg tega odločanje v postopku zavarovanja ni od pravde ločen in neodvisen del postopka, pač pa je z njim neločljivo povezan predvsem glede ugotavljanja verjetnosti terjatve, ki pa mora biti, če tožeča stranka želi uspeti v pravdnem postopku ugotovljena do stopnje gotovosti. Pri tem višje sodišče poudarja, da se trditveno breme, iz katerega izhaja utemeljenost zahtevka, v obeh postopkih (v bistvenem) ne razlikuje, med seboj.

**Glede dejanskega stanja**

11. Višje sodišče ne pritrjuje pritožbenim očitkom v zvezi z zmotno oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem. Tudi po oceni višjega sodišča tožeča stranka ni uspela s potrebno stopnjo prepričanja dokazati zatrjevanega dejstva, da je C. C. „(so) avtorica“1 spornega znaka in le posplošeno navaja, da sodišče prve stopnje izpovedbe prič, ki jih je predlagala tožena stranka ne ocenjuje ter da ni mogoče preizkusiti zakaj pokloni vero eni stranki, drugi pa ne. Višje sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je vestna, skrbna in analitično sintetična in je izdelana v skladu z 8. členom ZPP.

12. Vse izpovedbe zaslišanih v postopku je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, tudi v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi. Po oceni višjega sodišča odločilne dokaze o nastanku znaka predstavljajo izpovedbe priče D. D., B. B. ter C. C. (zapisnik glavne obravnave 11. 5. 2017, l. štev. 342 do 362), avtorska pogodba med Agencijo d. o. o. ter D. D. z dne 1. 11. 2011 (B 58), s katero je D. D. prevzela oblikovanje spornega znaka, ter račun za opravljene storitve, ki ga je izdala D. D., iz katerega izhaja, da je bila Agencija d. o. o. tista, ki je račun tudi poravnala. V pritožbi je zato povsem neutemeljeno izpodbijan zaključek sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni uspelo dokazati resničnost trditev o tem, da je avtor ideje besedne zveze ''x-tra tapes'' B. B., da je za oblikovanje zadolžil oblikovalko D. D. ter da je bila C. C. zadolžena zlasti za tehnične specifikacije, kakor so bile opredeljene v katalogu.

13. Pri tem je treba poudariti, da je tožena stranka ves čas postopka podajala medsebojno skladne ter konsistentne navedbe, ki jih je podprla z dokazi, ter je argumentirano odgovarjala tudi na trditve tožeče stranke, medtem ko tega ni mogoče trditi za tožečo stranko. V zvezi s tem je treba zavrniti tudi pritožbene očitke tožeče stranke, češ, da naj bi sodišče z odporom presojalo dokaze, ki so ji v prid, prav tako pa tudi implicitno zatrjevano oporečnost priče B. B. Prav tako niso utemeljene pritožbene trditve, da je neverjetno, da bi delovanje C. C. potekalo popolnoma neodvisno od A. A. Pritožbenemu očitku ne gre pripisati takšne teže, da bi uspel omajati navedeni zaključek.

14. Višje sodišče se z razlogi izpodbijane odločitve v celoti strinja, jih sprejema in se zato, da jih ne ponavlja nanje v celoti sklicuje. Svojo odločitev je sodišče zadostno obrazložilo, tako da sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Gre vendarle za dokazno oceno in s tem povezanimi zaključki komu verjeti in komu ne ter kako posamezne izpovedi, povezane z drugimi dokazi, uporabiti za sprejeto odločitev. Pritožbene navedbe pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne uspejo omajati in so v celoti neutemeljene.

15. Višje sodišče je svoje stališče v zvezi s pritožbenim očitkom o neutemeljeni zavrnitvi dokaza z izvedencem pojasnilo v 21. točki obrazložitve in sicer v zvezi s presojo ali sporni znak izpolnjuje pogoje za avtorsko delo po 5. členu Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP).

**Glede avtorskega dela (točka f prvega odstavka 44. člena ZIL-1)**

16. Višje sodišče prav tako ocenjuje, da je sodišče prve stopnje zavzelo materialnopravno pravilno stališče, da sporni znak ne predstavlja avtorskega dela, in sicer že v zvezi s presojo pogoja individualnosti.

17. Zmotno je materialno pravno stališče tožeče stranke, da bi bila zahteva za registracijo znamke po točki a prvega odstavka 43. člena ZIL-1 v zvezi s točko a in b prvega odstavka 44. člena ZIL-1 (enakost ali podobnost znaka) zavrnjena, če znak ne bi nudil nikakršnega individualnega elementa. Pri tem je treba pojasniti, da individualnost predpostavlja določeno stopnjo izvirnosti oziroma presežek od že videnega. Razlikovalni učinek znaka v primerjavi z znamko druge osebe mora biti v vzročni zvezi z verjetnostjo zmede v javnosti. Pri individualnosti avtorskega dela slednje ne velja. Zato je mešanje pojmov individualnosti avtorskega dela in razlikovalnega učinka znaka oziroma znamke materialno pravno zmotno.

18. Tožeča stranka v pritožbi vztraja pri svojem mnenju, da avtorsko delo ne predstavlja le besedna zveza ''x-tra tapes'', pač pa celotna grafična podoba znaka ''x-tra tapes'', saj je znamka v konkretnem primeru registrirana v grafični podobi ter da prav grafična podoba znaka izpolnjuje predpostavke individualnosti, saj so jasno izražene individualne poteze izvirnega prepleta vsebinskih in oblikovalnih potez, pri čemer je potrebno upoštevati tako izbiro barv, senčenja ter posebej oblikovano pisavo.

19. Dominanten del figurativne blagovne znamke '' 

'' ki opravlja razlikovalno funkcijo predstavlja prav posebej oblikovana črka X, saj sta tako besedna zveza 'x-tra-tapes' kakor tudi 'top tapes (registrirana blagovna znamka tožeče stranke)' povsem splošna izraza, ki označujeta kvaliteto produkta2 ter produkt, in zato ne moreta predstavljati avtorskega dela. Tožeča stranka v postopku ni zatrjevala, da avtorsko delo predstavlja celotna grafična podoba znaka (torej vključno s črkami, barvami, senčenjem), pač pa zgolj stilsko oblikovana črka X. Enako velja za trditve o tem, da avtorsko delo predstavlja izdelava kataloga oz. tehnične specifikacije.

20. Višje sodišče se povsem strinja z oceno (ne) individualnosti črke „X“, kar je izčrpno in poglobljeno sodišče prve stopnje obrazložilo v 12. - 18. točki razlogov izpodbijane sodbe. Razlogi glede časovnih ter drugih okoliščin (zlasti ugotovitvijo identitete imetnika poslovne ideje za registracijo blagovne znamke „x-tra-tapes,“) so prepričljivi. Element individualnosti v obravnavanem primeru res ni podan. Sodišče prve stopnje je na večih mestih obrazložilo, na kakšen način je prišlo do zaključka, da je avtor besedne zveze ''x-tra tapes'' prav B. B., prav tako pa je jasno in skladno z izpovedbo navedene priče obrazložilo tudi svojo ugotovitev, da je navedena priča idejo za stilsko oblikovano črko ''X'' dobila iz športne revije. Iz navedenega je mogoč zgolj nedvoumen zaključek, da stilsko oblikovana črka ''X'' ne izpolnjuje elementa individualnosti. Sodišče prve stopnje je izvedlo celovito dokazno oceno in pri tem prišlo do zaključka, da tožena stranka ni kršila nobene zatrjevane in v postopku nedokazane avtorske pravice.

21. Višje sodišče nadalje pritrjuje sodišču prve stopnje, da ni bilo treba izvesti dokaza z izvedencem. Razlogi za odločitev so razvidni v 17. in 22. točki obrazložitve. Iz dokazov (B 95 - 99) namreč izhaja, da je tožena stranka idejo za oblikovanje blagovne znamke ''x-tra-tapes'' dobila iz športne revije z identično oblikovanim znakom X. Zato ni šlo za izvirno stvaritev, pač pa le za kopijo že znanega in dokaz z izvedencem ni bil potreben.

22. Višje sodišče ni sledilo pritožbenemu stališču, da avtorsko delo v konkretnem primeru predstavlja izdelava kataloga, kar vsebuje stvaritev celotne grafične podobe, ki obsega tudi individualno in novo stvaritev znaka. Ker kot znamka niso registrirane tehnične specifikacije, ki so del kataloga in ki jih je pregledala C. C., pač pa le znak ''x-tra tapes'', je potrebno tudi ta pritožbeni očitek zavrniti kot neutemeljen, kar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo (17. točka).

23. Vprašanje pravilne uporabe 101. člena ZASP je neločljivo povezano z obstojem avtorskega dela, ki ga ustvari delojemalec pri izpolnjevanju svojih obveznosti ali po navodilih delodajalca (avtorsko delo iz delovnega razmerja). Zato na to vprašanje ni treba odgovarjati in sicer že zato, ker je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da ni šlo za „(so) avtorsko delo.“ Višje sodišče v celoti pritrjuje tudi dokazni oceni v izpodbijani sodbi (25 točka, drugi odstavek), da C. C., zaposlena pri tožeči stranki niti ni bila „(so) avtorica“ spornega znaka.

**Glede slabe vere (točka a prvega odstavka 119. člena ZIL-1)**

24. Višje sodišče ne pritrjuje tožeči stranki, da ključno materialnopravno vprašanje v zvezi s slabo vero tožene stranke, ki predstavlja razlog za vložitev tožbe na izbris znamke v skladu s točko a prvega odstavka 119. člena ZIL-1, ni bilo rešeno.

25. Sodišče prve stopnje je svoje stališče jasno ter po oceni višjega sodišča tudi pravilno zavzelo v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Skladno z ustaljeno sodno prakso3 slaba vera predstavlja subjektivno stanje, namen, ki ni združljiv s sprejetimi standardi poštenega in etičnega ravnanja, preverja pa se z objektivnimi dejstvi in ga je treba ocenjevati od primera do primera, ocena pa se opravi z vidika ''splošnega poznavanja zadevnega gospodarskega področja''. Pri tem sodišče poudarja, da je slaba vera prijavitelja izkazana, če je ta vedel, da nekdo drug že uporablja znamko za označevanje enakega ali podobnega blaga z namenom posega v položaj drugega brez utemeljenega razloga.

26. Tožeča stranka navedenih pravo relevantnih dejstev niti ni zatrjevala. Slabo vero tožene stranke je temeljila na protikonkurenčnih dejanjih vodilnih delavcev, ki pa ne izkazujejo slabe vere v smislu točke a prvega odstavka 119. člena ZIL-1. Do tega se je sodišče prve stopnje jasno opredelilo in pojasnilo, da zatrjevana proti konkurenčna dejanja vodilnih delavcev ne izkazujejo dejstva, da naj bi tožeča stranka kot imetnica znamke „TOP TAPES“ razvila tudi znamko ''x-tra tapes'', še zlasti glede na ugotovljeno dejstvo, da je C. C. delovala v zasebni sferi, četudi v prostorih tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da tožeča stranka nikoli ni razvijala, uporabljala ali na drug način nastopala na trgu z blagovno znamko ''x-tra tapes''. Upoštevajoč navedeno je treba zavrniti tudi pritožbene očitke v zvezi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem, saj že iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja, da je podana slaba vera v smislu točke a prvega odstavka 119. člena ZIL-1. Pri tem višje sodišče poudarja, da je presoja zatrjevanih proti konkurenčnih ravnanj tožene stranke predmet postopka, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici I Pg 415/2013. 27. Nadalje višje sodišče le še kot dodaten in ne ključni razlog odločitve pojasnjuje še, da ne drži stališče tožeče stranke, da je bil v času registracije znamke direktor tožene stranke že A. A. Iz predloženih dokazov izhaja, da je bil vse do 23. 1. 2013 direktor tožene stranke B. B., ki je znamko tožene stranke tudi razvil in jo tudi registriral ter prodal toženi stranki. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi dokazane časovne okoliščine objave prijave znamke (30. 10. 2012) ter datum sklenitve pogodbe o nakupu in prenosu blagovne znamke ''x-tra tapes'' (23. 1. 2013, izpovedba B. B., l. štev. 362).

**Glede očitanih procesnih kršitev**

28. Tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je sodišče v 16. točki obrazložitve protispisno in izluščeno povzelo navedbe tožeče stranke iz tožbe v postopku, ki teče pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici I Pg 415/2013 ter izpoved C. C. Prav tako meni, da je protispisen zaključek sodišča, da je sporen znak dizajnersko oblikovala D. D., nadalje pa je po mnenju tožnice protispisna sodba tudi v 22. točki obrazložitve.

29. Protispisnost kot primer očitka absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je na mestu le takrat, kadar je podano relevantno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi listinami oziroma zapisniki. Pri tem je nujno potrebno, da sodišče tem dokazom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici.

30. Očitana protispisnost ni podana, ker so razlogi v izpodbijanih točkah povsem jasni in so notranje skladni. Med povzetimi izjavami in bistvom izpovedanega ni razhajanj po smislu, zaradi česar je sodbo mogoče preizkusiti tudi v tem delu in v zvezi s tem ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Potrebno je poudariti, da ta postopkovna kršitev ni podana, če sodišče te dokaze napačno dokazno tolmači (jim pripiše napačni dokazni pomen), saj gre v tem primeru lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa višje sodišče v obravnavanem primeru ni ugotovilo. Omenjena kršitev postopka tudi ni podana, če se v utemeljitev svoje ugotovitve sodišče na dokaz sploh ne sklicuje ali če je določeno dejstvo ugotovilo drugače, kot izhaja iz listine oziroma izpovedbe priče, saj gre v tem primeru za dokazno oceno, ne pa protispisnost.4

31. Tožeča stranka v svoji pritožbi izpostavlja, da je sodišče zavzelo diametralno nasprotni stališči in sicer 1) da na spornem znaku ne obstoji avtorska pravica, 2) da so bile materialne avtorske pravice na spornem znaku in grafični podobi prenesene na toženo stranko, ter da sodišče pri tem konfuzno navaja, da obravnavani znak ni avtorsko delo, medtem ko kot avtorja navede različne osebe.

32. V zvezi s tem pritožbenim očitkom višje sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sporen znak ne predstavlja avtorskega dela. Kljub temu, da znak nima statusa pravno varovanega avtorskega dela, pa že iz samega obstoja znaka izhaja, da ima znak, ki je bil registriran kot figurativna znamka svojega stvaritelja. Sodišče prve stopnje se je le nekoliko nerodno izrazilo, in stvaritelju besedne zveze B. B. ter oblikovalki D. D. nadelo naziv avtor (čeravno ne v smislu določb ZASP ampak pri sklenitvi pogodbe o avtorskem delu 04-2011 med Agencijo in D. D., 1. 11. 2011, B 58). Pri tem višje sodišče poudarja, da kljub netočnemu izražanju sodišča prve stopnje ni podano neskladje med razlogi sodbe, da bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, saj sodba nima takšnih pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, s čimer je zadoščeno tudi standardu obrazloženosti sodnih odločb. 33. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ni obrazložilo, zakaj meni, da stilsko oblikovana črka ''X'' ne nudi ustrezne individualnosti. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v zvezi s tem zavzelo v 12. - 16. točki in 23. - 25. točki obrazložitve, kjer je jasno navedlo, da znak ''X'' ni avtorsko delo, ker gre za kopijo že obstoječega znaka, svojo oceno pa je oprlo na dokaze, kar je bilo v tej sodbi že obrazloženo.

**Glede kršitve ustavnih pravic**

34. Tožeča stranka v pritožbi obširno očita, da je z izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje kršilo več njenih ustavnih pravic, zlasti pa naj bi prišlo do kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), pravice do poštenega obravnavanja (22., 23. ter 25. člen URS), ki je hkrati priznana tudi s 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah, pravico do sodnega varstva (23. člen URS) ter pravico iz ustvarjalnosti (60. člen URS).

35. Višje sodišče ne more pritrditi tem očitkom. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločilo v skladu z vsemi zakoni, ki jih je moralo uporabiti in ni kršilo nobenih ustavnih določb. 36. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP je višje sodišče presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena in bi v konkretni zadevi lahko vodile do uspeha pritožbe in s tem do drugačne odločitve o tožbenem zahtevku.

37. Glede na navedeno so pritožbeni razlogi tožeče stranke neutemeljeni in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

38. Glede na to, da tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela, je višje sodišče njen zahtevek na povračilo stroškov pritožbenega postopka zavrnilo (prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženi stranki pa je tožeča stranka dolžna v roku 15 dneh po vročitvi te sodbe povrniti pritožbene stroške v višini 1.259, 95 EUR (2250 točk po 1. točki 21. tarifne številke Odvetniške tarife, OT x 0, 459 EUR je 1.032, 75 EUR povečano za 22% DDV je 1.259, 95 EUR). Če bo tožeča stranka zamujala s plačilom stroškov postopka bo morala toženi stranki plačati še zakonske zamudne obresti od prvega dne od izteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje (prvi odstavek 299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

1 V nadaljevanju obrazložitve je odgovorjeno na vprašanje avtorstva spornega znaka x-tra-tapes. Višje sodišče ga v tej odločbi označuje z malimi črkami, ker je to v skladu s črkami registrirane blagovne znamke tožene stranke. 2 X-tra kot ekstra. 3 Primerjaj: sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 287/2011 z dne 9. 6. 2011, sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1091/2007 z dne 10. 4. 2008. 4 Glej: sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 722/2005 z dne 28. 2. 2008.