Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Povzročiteljevo vozilo, registrirano v eni od bivših republik SFRJ, ki je na območju Republike Slovenije povzročilo škodo tožeči stranki (domači osebi), v odnosu do Republike Slovenije ni imelo veljavne mednarodne listine o zavarovanju proti avtomobilski odgovornosti. Vozilo je torej treba šteti za nezavarovano. Za povzročitev škode, ki je bila povzročena z vozilom tuje registracije, ki ni zavarovano proti avtomobilski odgovornosti (107. člena zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja), pa veljajo določbe 99. člena tega zakona. Tožnica ima pravico zahtevati odškodnino od zavarovalne organizacije, ki opravlja obvezno zavarovanje proti avtomobilski odgovornosti in ima sedež na območju republike (sedaj države Republike Slovenije), na katerem je škoda nastala. To pa je prav tožena stranka, ki je zato v tem sporu pasivno legitimirana.
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka zavarovalnica ..., Ljubljana po temelju odgovorna za tožnici nastalo škodo. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.
Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj jo revizijsko sodišče spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 17/90) sicer določa v 1. odstavku 105. člena, da se lahko v primerih, ko tuje vozilo povzroči škodo v Sloveniji (prej Jugoslaviji), vloži odškodninski zahtevek pri eni od zavarovalnih organizacij, ki se ukvarja z zavarovanjem proti avtomobilski odgovornosti, vendar pa mora ta listina za vozilo, ki je povzročilo škodo, glede na določbo 102. člena zakona, tudi obstojati. V času nastanka škode sta bili Slovenija in Zvezna republika Jugoslavija, katere vozilo je povzročilo škodo, še članici istega biroja, Združenja zavarovalnih organizacij Jugoslavije. Londonski sporazum, ki ureja likvidacijo škod z mednarodnim elementom, ureja le odnose med nacionalnimi biroji. Slovenski zavarovalni biro je sicer bil ustanovljen in oktobra 1992 sprejet v Svet birojev, vendar pa ZR Jugoslavija, kamor spada vozilo povzročitelja, še nima svojega nacionalnega biroja. V stvari je torej pasivno legitimirana le Zavarovalnica v Novem Sadu, pri kateri je povzročitelj imel zavarovano svoje vozilo pred odgovornostjo.
Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena).
Revizija ni utemeljena.
Tožena stranka se v okviru izpodbijanja temelja tožbenega zahtevka protivi svoji pasivni legitimaciji. Sodišči prve in druge stopnje sta z vmesno sodbo o tem vprašanju odločili z zavrnitvijo ugovora. Po stališču sodišča prve stopnje je vozilo povzročitelja škode (z registracijo YU - NS) treba šteti po osamosvojitvi Republike Slovenije (škodni dogodek se je pripetil 26.3.1992) za tuje vozilo, kar naj bi imelo za posledico direktno uporabo določbe 1. odstavka 105. člena zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, ki določa, da se lahko v takih primerih vloži odškodninski zahtevek pri eni izmed zavarovalnih organizacij, ki se ukvarja z zavarovanjem proti avtomobilski odgovornosti, torej utemeljeno tudi proti toženi stranki. Sodišče druge stopnje je takšne razloge sprejelo s poudarkom, da je zadevo mogoče obravnavati kot škodni dogodek z mednarodnim elementom in da "neurejena razmerja v zvezi s pravicami in obveznostmi iz mednarodnega zavarovanja z novo nastalimi državami bivše SFRJ oškodovancem ne smejo škoditi".
Revizijsko sodišče se v okviru pravne presoje po uradni dolžnosti in tudi glede na revizijske navedbe z opisanim stališčem izpodbijane sodbe strinja. Ne glede na to, da ob škodnem dogodku Slovenski zavarovalni biro še ni obstojal (v Svet birojev je bil sprejet oktobra 1992), je glede na dejstvo osamosvojitve Republike Slovenije treba šteti povzročiteljevo vozilo za vozilo tuje države, zaradi česar je dobil škodni dogodek svoj mednarodni element. Razpad bivše SFRJ in nastanek samostojne države Republike Slovenije v sferi zavarovanja avtomobilske odgovornosti s stališča zaščite domačih oškodovancev proti povzročiteljem škod iz drugih področij bivše SFRJ ne sme pomeniti zmanjšanja njihove pravne varnosti. Jamstvo za povrnitev škode, ki jim je bila povzročena z vozilom druge od novo nastalih držav bivše SFRJ, jim mora biti zagotovljeno. Podlaga za to jamstvo pa je - ob pogojih 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 1/91-I - zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja. V tem obsegu pa določba 105. člena zakona ni direktno uporabljiva. Revizija ima prav, da za povzročiteljevo vozilo ob škodnem dogodku v odnosu do Republike Slovenije ni obstajala veljavna mednarodna listina o zavarovanju proti avtomobilski odgovornosti (102. člen zakona), ker so za ves teritorij bivše SFRJ veljale zelene karte, izdane od Združenja zavarovalnih organizacij Jugoslavije. Pravilnost takega stališča ima podlago v dejstvu osamosvojitve Republike Slovenije in v neurejenih odnosih v zvezi s pravicami in obveznostmi iz mednarodnega zavarovanja z novo nastalimi državami bivše SFRJ.
Povzročiteljevo vozilo, ki je na območju Republike Slovenije povzročilo škodo tožeči stranki (domači osebi), torej v odnosu do Republike Slovenije ni imelo veljavne mednarodne listine o zavarovanju proti avtomobilski odgovornosti. Vozilo je torej treba šteti za nezavarovano. Za povzročitev škode, ki je bila povzročena z vozilom tuje registracije, ki ni zavarovano proti avtomobilski odgovornosti (107. člena zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja), pa veljajo določbe 99. člena tega zakona. Tožnica ima pravico zahtevati odškodnino od zavarovalne organizacije, ki opravlja obvezno zavarovanje proti avtomobilski odgovornosti in ima sedež na območju republike (sedaj države Republike Slovenije), na katerem je škoda nastala. To pa je prav tožena stranka, ki je zato v tem sporu pasivno legitimirana.
Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (tudi eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).
Tudi določbe zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).