U-I-66/03 -19

7. 7. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Petra Kranvogla iz Pernice na seji dne 7. julija 2005

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 56/99 in 64/01), kolikor se nanaša na kmete, ki sami ali s člani svojih gospodarstev oziroma z družinskimi člani opravljajo kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic in ne zaposlujejo drugih oseb, se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnik izpodbija določbe 2. in 3. člena I. poglavja (splošne določbe), določbe III. poglavja (obveznosti delodajalca) ter drugi odstavek 60. člena (prehodna določba) Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD). Dodaja še, da izpodbija vse določbe navedenega zakona, ki določajo obveznosti, področje in pojem kmeta. Z navedenimi določbami naj bi bilo kršeno splošno načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena. Te določbe pa naj bi bile tudi v neskladju s 73. členom (VII. poglavje) Zakona o kmetijstvu (Uradni list RS, št. 54/2000 – v nadaljevanju ZKme).

2.Navaja, da je kmet posestnik in zakupnik državnih zemljišč, ki mu je kmetovanje edina dejavnost. Meni, da je zaradi navedenih določb v neenakem položaju z drugimi, ki kmetujejo in jih zakon ne zajema, in tistimi, ki jih zakon obravnava kot "delodajalca" in niso kmetje. Utemeljuje, da je delo kmeta tako specifično in kompleksno, da ga ni mogoče primerjati z drugimi poklici. Zato tudi ne more kakovostno izpolniti obveznosti, ki mu jih izpodbijane določbe nalagajo. Te obveznosti pomenijo tudi veliko finančno breme. Kmetijstvo je že tako ekonomsko in socialno ogroženo. Meni še, da varnost in zdravje pri delu v zadostni meri zagotavlja 73. člen ZKme, ki določa pogoje uporabe kmetijske in gozdarske mehanizacije ter opreme, potrebno je le njegovo dosledno izvajanje. Zato se ne strinja z zakonodajalcem, da naj bi bil ZVZD podlaga za izboljšanje varnosti in zdravja pri delu na kmetijah.

B.

3.Z ZVZD se določajo pravice in dolžnosti delodajalcev in delavcev v zvezi z varnim in zdravim delom ter ukrepi za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu (1. člen). Po prvem odstavku 2. člena se določbe tega zakona uporabljajo v vseh dejavnostih za vse osebe, ki so po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter zdravstvenem zavarovanju zavarovane za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, kakor tudi za vse osebe, ki so navzoče v delovnem procesu. Drugi odstavek istega člena pa določa, da se določbe tega zakona ne uporabljajo v tistih dejavnostih ali delih dejavnosti, v katerih je zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu urejeno s posebnimi predpisi. V tretjem odstavku druge točke 3. člena Zakona je kot delodajalec opredeljen tudi kmet, ki sam ali s člani svojih gospodarstev oziroma z družinskimi člani opravlja kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic in ne zaposluje drugih oseb. V III. poglavju ZVZD določa obveznosti delodajalca v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu. Z Zakonom o spremembi in dopolnitvi Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 64/01 – ZVZD-A) je bil za delodajalce, ki kot kmetje ali fizične osebe sami ali s člani svojih gospodarstev oziroma z družinskimi člani opravljajo kmetijsko, pridobitno ali drugo dejavnost kot edini ali glavni poklic in ne zaposlujejo drugih oseb, določen nov rok, do katerega morajo urediti varnost in zdravje pri delu v skladu z določbami ZVZD, in sicer do 31. 12. 2002 (drugi odstavek 60. člena ZVZD).

4.Iz zakonodajnega gradiva (Poročevalec DZ, št. 39/95 in 47/01) izhaja, da je temeljni cilj ZVZD zagotavljanje takšne ravni varnosti in zdravstvenega varstva pri delu, da delavec niti po preteku polne delovne dobe ne bo prizadet zaradi opravljanja svojega dela. S tem zakonom so zato izenačeni pogoji za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu za vse kategorije delodajalcev. Varstvo pri delu je tako celovit sklop ukrepov, potrebnih za preprečevanje poškodb pri delu, poklicnih bolezni ter izgube in zmanjšanja delovne zmožnosti delavcev. Varnost in zdravstveno varstvo pri delu sta neločljiva sestavna dela slehernega načrtovanja, priprave in izvajanja kakršnegakoli delovnega postopka ali uvajanja tehnološkega procesa. Predlagani zakon zato sledi navedenim ciljem in določa obveznosti delodajalca in pravice in obveznosti delavca ter ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravstvenega varstva pri delu, s katerimi se preprečujejo oziroma obvladujejo nevarnosti in škodljivosti pri delu. Temeljna nosilca varstva pri delu sta delodajalec in delavec. Delodajalec mora skrbeti za varstvo pri delu od začetka načrtovanja delovnega procesa dalje ter ves čas svojega poslovanja. Finančno breme varstva pri delu je na strani delodajalca. Vendar pa so stroški, ki so namenjeni za preventivo oziroma za zagotavljanje pogojev, opreme in sredstev za zdravo in varno delo, mnogo manjši od stroškov, ki jih posledično zahteva opustitev vsega navedenega. Stroški zdravljenja, rehabilitacije, invalidnosti, rent, odškodnin, in vsega kar je povezano z dejstvom, da za varnost pri delu ni bilo ustrezno poskrbljeno, so tako za delodajalca kot za družbo nekajkrat višji, pri čemer ne gre zanemariti človeškega faktorja in posledic, ki v tem primeru zadenejo delavca. Glede na navedeno je neutemeljen očitek pobudnika, da je zakonodajalec s tem, ko je kmete, ki sami ali s člani svojih gospodarstev oziroma z družinskimi člani opravljajo kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic in ne zaposlujejo drugih oseb, izenačil z drugimi delodajalci, kršil načelo enakosti pred zakonom, kot izhaja iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Pri tem je Ustavno sodišče upoštevalo, da ima pristojni minister v tretjem odstavku 14. člena Zakona pooblastilo, da določi in predpiše način izdelave izjave o varnosti, njeno vsebino ter podatke na katerih mora temeljiti ocena tveganja glede na naravo dejavnosti in velikosti podjetja.

5.Kolikor pobudnik pobudo utemeljuje s sklicevanjem na neenako obravnavanje kmetov, ki kmetijsko dejavnost opravljajo kot edini ali glavni poklic, in tistih, ki se ukvarjajo s kmetovanjem kot dopolnilno dejavnostjo (drugi odstavek 14. člen Ustave), je njegov očitek neutemeljen. Primerjava med tema skupinama ni mogoča, saj so primerjane skupine v povsem različnih pravnih položajih. Da ureditev po ZKme, ki kmetom oziroma njihovim družinskim članom omogoča opravljanje dopolnilnih dejavnosti pod ugodnejšimi pogoji, kot veljajo za druge subjekte, ki opravljajo konkurenčne dejavnosti, sama po sebi ni v neskladju z Ustavo, pa je Ustavno sodišče ugotovilo že z odločbo št. U-I-211/00 z dne 22. 1. 2004 (Uradni list RS, št. 16/04 in OdlUS XIII, 4).

6.Ustavno sodišče tudi ne more presojati skladnosti izpodbijanih ureditve s 73. členom ZKme, saj Ustavno sodišče ne presoja medsebojne skladnosti zakonov. Medsebojno skladnost zakonskih določb Ustavno sodišče presoja le takrat, ko bi nastala takšna nasprotja znotraj pravnega reda, da bi bila kršena načela pravne države iz 2. člena Ustave. Za to pa tu ne gre.

7.Ustavno sodišče je pobudo, ker je očitno neutemeljena, zavrnilo, ne da bi se spuščalo v vprašanje, ali pobudnik izkazuje pravni interes za oceno ustavnosti posameznih določb izpodbijanega zakona.

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj

zanj Podpredsednica dr. Mirjam Škrk

Opombe

V 1. točki 3. člena ZVZD je določeno, da je delavec oseba, ki pri delodajalcu opravlja delo, na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Kot delavec v smislu tega zakona se šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi opravlja delo za delodajalca, ali opravlja samostojno poklicno, kmetijsko ali drugo dejavnost in oseba, ki pri delodajalcu opravlja delo zaradi usposabljanja. V 2. točki 3. člena ZVZD je določeno, da je delodajalec oseba, ki na podlagi pogodbe o zaposlitvi zaposluje delavca. Kot delodajalec v smislu tega zakona se šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi zaposluje delavca.

V zvezi z navedenim je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pojasnilo, da so podatki o poškodbah pri delu v kmetijstvu sicer nezanesljivi, ker jih kmetje uradno ne prijavljajo, da pa so alarmantni podatki o smrtnih poškodbah pri delu v gozdarstvu in pri delu s traktorjem, za katere je največkrat vzrok tehnično neprimerna delovna oprema ter nespoštovanje ukrepov za varno delo z njo.

Prvi odstavek 73. člena ZKme določa, da morajo zaradi varovanja življenja in zdravja ljudi uporabniki določene kmetijske in gozdarske mehanizacije ter opreme izpolnjevati predpisane pogoje za varno delo in biti za to ustrezno usposobljeni.

Drugi odstavek istega člena določa, da se ustrezno usposobljenost iz prejšnjega odstavka izkaže s potrdilom o opravljenem preizkusu znanja o varnem delu s kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo ter opremo, ki ga izda od ministra določena organizacija.