Jedro

Predpis, na podlagi katerega je bilo premoženje podržavljeno, je sicer prisilne narave, izvajanje teh predpisov samo zase pa še ne pomeni prisiljenja ali drugega nedovoljenega dejanja v smislu 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje zavrgel predlog tožečih strank za izrek ničnosti odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo, št. Babiči Kom.1 z dne 2. 2. 1947 (točka 1. izreka) in ugotovil, da v postopku niso nastali stroški (točka 2.izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da so bile preverjene vse navedbe predlagateljev in izvedeni vsi dokazi, ki jih je predlagal njun pooblaščenec. Ugotovljeno je bilo, da v predlogu predlagatelja nista izkazala razlogov, zaradi katerih, bi upravni organ moral izreči izpodbijano odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo št. Babiči Kom.1 z dne 2. 2. 1947, za nično. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi Odloka o ureditvi agrarnih razmerij in razveljavitvi dražb za okraj Koper- bivša cona B z dne 1. 12. 1946, ki je bila pravna podlaga za odločanje v upravnem postopku in ne v sodnem postopku, kot zmotno zatrjuje tožeča stranka. Slednje je bilo ugotovljeno tudi z odločbo Upravne enote Koper, št. 321-55/00-10 s katero je bilo odločeno o zahtevku istih predlagateljev za denacionalizacijo. Pri izdaji izpodbijane odločbe ne gre za stvar, o kateri po ustaljeni sodni praksi ne bi bilo mogoče odločati kot o upravni stvari, saj gre za upravno odločbo. Odlok o ureditvah agrarnih razmerij in razveljavitvi dražb za Okraj Koper-bivša cona B z dne 1. 12. 1946, je bil v času izdaje veljaven predpis in pravna podlaga za odločanje v upravnem postopku, ki ga je upravni organ pri odločanju bil dolžan upoštevati. Skladno z določbo 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega ravnanja. Tožeči stranki v predlogu navajata, da je bila A.A. odvzeta prostost in nato s silo oziroma grožnjo odvzeto premoženje, vendar upravni organ prve stopnje ugotavlja, da bi za obstoj tega razloga moral obstajati akt prisiljenja ali drugega nedovoljenega dejanja usmerjen na organ oziroma uradne osebe, ki so odločale v konkretni zadevi. Predpis, na podlagi katerega je bilo premoženje podržavljeno je sicer prisilne narave, izvajanje teh predpisov samo zase pa še ne pomeni prisiljenja ali drugega nedovoljenega dejanja v smislu 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Konkretna prisila na organ, pa v obravnavani zadevi po presoji upravnega organa prve stopnje ni izkazana. Nadalje navaja, da so predlagatelji v ponovnem postopku sicer navajali nekatera nova dejstva, za katera pa kljub pozivu z dne 22. 3. 2011 niso predložili nikakršnih dokazov o tem, da bi obstajali kakšni akti prisiljenja ali drugega nedovoljenega dejanja zoper B.B., ki je sodeloval kot uradna oseba v navedenem postopku.

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje je s svojo odločbo št. 490-39/2011/2 z dne 12. 4. 2012 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje, kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeči stranki v tožbi izpodbijata odločbo Upravne enote Koper. V tožbi navajata, da so bili italijanski zakoni razširjeni na anektirano slovensko Primorje s kraljevim dekretom z dne 7. 6. 1923 in so na tem območju veljali vse do 15. 9. 1947, ko je stopila v veljavo Mirovna pogodba z Italijo ter je bilo ustanovljeno svobodno tržaško ozemlje s cono A in B. Do tega dne so bili vsi drugi predpisi in na njihovi podlagi izdane odločbe brez pravne podlage. Do 15. 9. 1947 je na tem območju namreč veljala italijanska zakonodaja, zato je podan ničnostni razlog iz 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, saj bi lahko bilo po veljavnem Codice civile Kraljevine Italije, ki je bil tedaj na tem ozemlju veljavna zakonodaja A.A. odvzeto premoženje le z izbrisno tožbo, pred sodiščem. V zvezi z ničnostnim razlogom iz 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP pa navajata, da zoper navedeno odločbo ni bilo možne pritožbe, takratne uradne osebe pa so z izdajo odločbe storile kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja po Kazenskem zakoniku takrat veljavne zakonodaje. Glede ničnostnega razloga iz 5. točke prvega odstavka pa navajata, da je bila odločba izdana v času povojnih pobojev, groženj, nasilja, maščevanja in je tiste, ki niso izvrševali ukazov čakala usoda žrtev. Sodišča še niso bila ustanovljena, tako da je bila usoda posameznikov prepuščena tem organom, kar je gotovo vedel B.B., saj je vedel, da so A.A., C.C. in D.D. zaprli. Gre torej za odločbo, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja in izseljevanja, kar bi lahko potrdila priča E.E., zgodovinar za novejšo zgodovino, ki je ugotavljal nasilje nad takratnimi prebivalci. Sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe, dopolnjene z odločbo upravnega organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Po ustaljeni sodni praksi se veljavnosti predpisov, ki so bili podlaga za izdajo sporne odločbe in v posledici ničnostnih razlogov glede na določbe 279. člena ZUP v zadevnem pravnem okviru, ne more uveljavljati (sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 415/2009 VSRS). Ne glede na navedeno pa je ugovor tožečih strank, da je bila odločba Okrajne komisije za agrarno reformo brez pravne podlage, saj naj bi bil predpis na podlagi katerega je bila izdana neveljaven, neutemeljen.

V zadevi ni sporno, da je bila odločba Okrajne komisije za agrarno reformo št. Babiči Kom.1 z dne 2. 2. 1947 izdana na podlagi določb Odloka o ureditvi agrarnih razmerij in razveljavitvi dražb, ki ga je dne 1. 12. 1946 sprejel Okrajni ljudski odbor za koprski okraj. Iz zgodovinskih virov o povojnem razvoju slovenske Istre-koprski okraj 1945-1947 (Kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino št. 37-1989), ki jih v svoji odločbi citira tudi tožena stranka izhaja, da je bil 9. 6. 1945 v Beogradu podpisan sporazum med jugoslovansko vlado na eni strani in angleško in ameriško vlado na drugi strani, po katerem se je Julijska krajina razdelila z demarkacijsko črto, imenovano Morganova, na dve coni. Na cono A, ki jo je upravljala zavezniška vojaška uprava (ZVU) in cono B, ki jo upravljala vojaška uprava jugoslovanske armade (VUJA). ZVU je v coni A ukinila narodno osvobodilne odbore in obnovila staro italijansko upravo iz časa fašizma, za cono B pa je VUJA 25. 6. 1945 izdala odredbo, po kateri vodijo posle civilne upravne obstoječi organi ljudske oblasti, v slovenskem delu je bil to PNOO za slovensko Primorje, ki je konec junija 1945 ustanovil poverjeništvo PNOO, kot svojega pooblaščenca v coni B. Navedeno kaže, da je bila na spornem ozemlju vzpostavljena civilna oblast. Dne 15. 9. 1947 z uveljavitvijo Mirovne pogodbe z Italijo, sklenjene dne 10. 2. 1947 je bil izdan ukaz o raztegnitvi veljavnosti Ustave, zakonov in drugih pravnih predpisov FLRJ na ozemlje, ki je po Mirovni pogodbi z Italijo bilo priključeno FLRJ. Dvajsetega septembra 1947 pa je bil v LRS izdan ukaz, ki v 2. členu določa, da pravni predpisi organov ljudske oblasti, ki so bili izdani na tem področju ostanejo v veljavi, kolikor niso v nasprotju z zakoni in drugimi pravnimi predpisi LRS (Ur. l. RS, št. 51/1947). Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bil sporni Odlok na podlagi katerega je bila izdana odločba Okrajne komisije za agrarno reformo, razveljavljen. Glede na navedeno sodišče zaključuje, da je veljalo na spornem območju v zvezi z nacionalizacijo, avtonomno pravo in da je upravni organ ob izdaji odločbe za katero se zatrjuje ničnost ravnal skladno z tedaj veljavno pravno ureditvijo. Glede na navedeno tudi po mnenju sodišča ni podan ničnostni razlog iz 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP in so tožbene navedbe tožeče stranke v tem delu neutemeljene.

Neutemeljene pa so tudi tožbene navedbe tožečih strank glede preostalih zatrjevanih ničnostnih razlogov po 2. in 5. točki prvega odstavka 279. člena. Tudi po mnenju sodišča tožeči stranki nista izkazali ničnostnega razloga po 2. in 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Tožeči stranki sta sicer v ponovnem postopku navajali nova dejstva, za katera pa kljub pozivu z dne 22. 3. 2011 nista predložili nikakršnih dokazov, ki bi kazali na to, da bi bila izpodbijana odločba izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja, niti dokazov, da bi se z izvršitvijo lahko povzročilo kakšno dejanje kaznivo po Kazenskem zakonu. Tožeči stranki v tožbi sicer predlagata vrsto dokazov, ki naj bi potrjevali njuno zatrjevanje, ki pa skladno z določbo tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 predstavljajo tožbeno novoto, zato sodišče predlaganih dokazov ni izvajalo, saj jih pri svojem odločanju upoštevaje že navedene določbe ZUS-1 ne sme upoštevati.

Ker je izpodbijana odločba upravnega organa prve stopnje pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave ob upoštevanju določbe 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je tožeča stranka glavno obravnavo predlagala zaradi izvedbe dokazov in navajanja dejstev, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne sme upoštevati, predlagana nova dejstva in dokazi tako niso pomembni za odločitev.

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.