Jedro

Tožnica, ki je opravljala samostojno dejavnost kot samostojna podjetnica posameznica od 1. 1. 2000 do 10. 11. 2009, in ni bila vključena v zavarovanje na drugi podlagi, ima v tem obdobju lastnost zavarovanke po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1, kljub temu da ne ustvarja dobička v višini minimalne plače.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 1. 2. 2010 in št. ... z dne 11. 12. 2009 in na ugotovitev, da nima lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti od 1. 1. 2000 do 10. 11. 2009, zavrne.

Tožnica sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. .. z dne 1. 2. 2010 in št. ... z dne 11. 12. 2009 (1. točka) in odločilo, da tožnica nima lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti od 1. 1. 2000 do 10. 11. 2009 (2. točka).

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je bilo s strani sodišča zmotno uporabljeno materialno pravo in sicer določbe 8., 1. odstavka 15. in 1. odstavka 17. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Po načelu lex specialis derrogat lex generalis je potrebno pri opredelitvi podlage za lastnost zavarovanca izhajati iz posebne določbe in sicer konkretno iz 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1. Sama opredelitev lastnosti zavarovanca po tej podlagi torej ne vsebuje zakonskega znaka oziroma pojma dohodka, večjega od minimalne plače, kar pomeni, da tak pogoj ni in ne more biti podan z dano podlago za zavarovanje. V kolikor bi obstajal pojem minimalne plače kot pogoj za obstoj pravnega razmerja iz 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1, potem ne bi bilo potrebno določilo o izvzemu iz zavarovanja po 18. členu ZPIZ-1. Prav tako bi bilo takšno stališče v praksi neizvedljivo, ker se hkrati z začetkom opravljanja samostojne dejavnosti, ker še ne bi vedelo za višino dohodka v letu. Takšnega pogoja minimalne plače pri samostojnih podjetnikih tudi ni poznal prej veljavni zakon in v kolikor bi imel zakonodajalec namero to spremeniti, bi bil prav gotovo v 1. odstavku 15. člena tak pogoj izrecno naveden, kot je bil tudi vsaj do 31. 12. 2001 za primere v zvezi z 2. odstavkom ZPIZ-1. Po 31. 12. 2001 ni podan pogoj minimalne plače za zavarovance iz 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1, kar izhaja tudi iz sodne prakse in je odločitev tudi v tem primeru v nasprotju s primerljivo sodno prakso glede 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1. Tako na primer iz sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 196/2010 z dne 19. 8. 2010 izhaja, da pogoj minimalne plače pri zavarovancih iz 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 v obdobju po 31. 12. 2001 ni več podan. Navaja, da je izpolnjen tudi pogoj iz 17. člena ZPIZ-1 in sicer je tožnica opravljala dejavnost, ki je podlaga za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v spornem obdobju, kot edini poklic, kar je ugotovilo tudi sodišče in je navedeno v obrazložitvi sodbe. Ni pa izpolnjen pogoj za uporabo 1. odstavka 18. člena ZPIZ-1 v primeru tožnice. Pri tem se sklicuje na primer iz sodne prakse in sicer v sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Psp 842/2007 z dne 7. 5. 2008, iz katere izhaja, da toženec ni bil dolžan za nazaj ugotavljati obstoja pogoja, pod katerim zavarovanje tožnice ne bi bilo obvezno. Pri tem sklicevanje na takoimenovani izvzem iz zavarovanja iz 18. člena ZPIZ-1, ki ga je tudi po mnenju pritožbenega sodišča uporabiti le za naprej, ni sprejemljivo. Že iz samega določila 18. člena ZPIZ-1, da gre pri takoimenovanem izvzemu iz zavarovanja za inštitut, ki ga uveljavi zavarovanec ob izpolnjenih ostalih pogojih. Tak izvzem lahko učinkuje šele, če ga zavarovanec uveljavlja in od uveljavitve dalje, v predsodnem postopku pa tožnica izvzema niti ni uveljavljala oziroma pred datumom 10. 11. 2009 tega ni uveljavljala. Iz navedenega izhaja, da je bilo v spornem obdobju podano pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1, izpolnjeni pa so tudi pogoji iz 17. člena ZPIZ-1 in je v zvezi z navedenim sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločitev, kot izhaja iz izpodbijane sodbe. Potrebno je upoštevati, da specialna določba 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1 ne vsebuje zakonskega znaka dohodka v višini zneska minimalne plače. To pa je razvidno tudi iz določbe 1. odstavka 18. člena ZPIZ-1, ki ne bi bila vnesena v zakon, v kolikor bi obstajal pri 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1 pogoj minimalne plače. Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba utemeljeno opozarja na to, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 8. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Pri opredelitvi podlage za lastnost zavarovanca je potrebno izhajati iz posebne določbe in sicer določbe 1. alineje 15. člena ZPIZ-1. V tem postopku sta sporni odločbi toženca št. ... z dne 1. 2. 2010 in št. ... z dne 11. 12. 2009, s katero je toženec odločil, da ima tožnica lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti na podlagi 1. alineje 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1 od 1. 1. 2000 do 10. 11. 2009. V konkretni zadevi gre za primer, ko je bila tožnica od 14. 10. 1981 do 10. 11. 2009 vpisana v register samostojnih podjetnikov z nazivom „A.A., s.p. - ...“, ni pa bila na tej podlagi prijavljena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Toženec je glede na opozorilo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki je pristojen za vodenje evidence, po uradni dolžnosti začel postopek za ugotovitev lastnosti zavarovanca.

Na podlagi 50. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/00 s spremembami, v nadaljevanju ZMEPIZ) v zvezi s 1. alinejo 49. člena tega zakona lahko tožena stranka po uradni dolžnosti uvede postopek ugotavljanja lastnosti zavarovanca, če je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje, vendar ni bila vložena prijava v zavarovanje.

Po določbi 1. alineje 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1 se obvezno zavarujejo osebe, ki kot svoj edini ali glavni poklic v Republiki Sloveniji kot samostojni podjetniki posamezniki po Zakonu o gospodarskih družbah opravljajo pridobitno dejavnost, vključno s fizičnimi osebami, ki se štejejo za obrtnike ali zasebne trgovce v skladu z zakonodajo, veljavno pred uveljavitvijo Zakona o gospodarskih družbah.

Status zavarovanca ima oseba, ki je v skladu s tem zakonom obvezno ali pa prostovoljno vključena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma izpolnjuje pogoje, ki so določeni za vključitev v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V 30. členu ZPIZ-1 je določeno, da če ta zakon ne določa drugače, traja zavarovanje od začetka pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, do prenehanja takšnega razmerja.

Obvezno zavarovanje samozaposlenih zavarovancev se začne z dnem vpisa v razvid samostojnih podjetnikov posameznikov ali v drug register, ki je predpisan za določeno dejavnost oziroma z dnem izdaje dovoljenja za opravljanje samostojne dejavnosti in se zaključi z dnem vrnitve ali odvzema takšnega dovoljenja ali z nastopom pravnomočnosti prepovedi opravljanja dejavnosti (1. alineja 1. odstavka 33. člena ZPIZ-1).

Po 2. odstavku 7. člena ZPIZ-1 zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Tožnica je bila na dan 1. 1. 2000 samozaposlena, kar pomeni, da je obstajalo pravno razmerje, ki je po ZPIZ-1 podlaga za obvezno zavarovanje.

V postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ni ugovarjala dejstvu, da v spornem obdobju ni bila v delovnem razmerju in ni opravljala druge dejavnosti, na podlagi katere bi bila zavarovana in tudi ni bila na šolanju tako, da je izpolnjevala pogoj tudi po 1. odstavku 17. člena ZPIZ-1. Skladno s 17. členom ZPIZ-1 se šteje, da samozaposleni opravljajo samostojno dejavnost kot edini poklic, če niso v delovnem razmerju in ne opravljajo druge dejavnosti, na podlagi katere so zavarovani, ali niso na šolanju.

Temeljna določba glede opredelitve podlage za lastnost zavarovanca je določba 1. alinee 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1, ki pogoja minimalne plače za obvezno zavarovanje ne določa. Drugače, kot je bilo to določeno v 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 za poslovodne osebe in družbenike in se je kot pogoj za obvezno zavarovanje zahtevalo doseganje najmanj zneska minimalne plače, če niso obvezno zavarovani na drugi podlagi. Ta določba 2. odstavka 15. člena se je nato z novelo ZPIZ-1 C spremenila in tudi za zavarovance iz 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1, ta pogoj ni bil več določen, tako da so se od 1. 1. 2002 ne glede na cenzusni pogoj morali obvezno zavarovati.

Za zavarovance iz 1. alinee 1. odstavka 15. člena pa pogoj za obvezno zavarovanje že ves čas od 1. 1. 2000 in se ta določba tudi kasneje ni v ničemer spremenila, ne zahteva pogoja minimalne plače kot podlago za obvezno zavarovanje.

Pogoj minimalne plače pa vsebuje 1. odstavek 18. člena ZPIZ-1 C, ki je nadomestil prejšnji 18. člen in pomeni, pod kakšnimi pogoji zavarovanje ni obvezno. To določbo pa je mogoče razlagati le v povezavi s 1. alineo 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1 in jo uporabljati šele potem, ko je samozaposleni, ki opravlja samostojno dejavnost in ima vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, že zavarovan, pa v obdobju zadnjih treh let pred letom, v katerem uveljavlja izvzem iz zavarovanja, dobiva dobiček, opredeljen v 1. odstavku 209. člena, ki je nižji od zneska minimalne plače (in gre za trajno nizek dobiček in ne za trenutne okoliščine), uveljavlja izpolnjevanje pogojev iz 1. odstavka 18. člena ZPIZ-1, torej izvzem iz zavarovanja.

Ker je toženec ugotovil, da tožnica kljub obstoju zavarovalne podlage v zavarovanje ni prijavljena, je ob upoštevanju 1. alinee 1. odstavka 15. člena, 7. člena in 33. člena ZPIZ-1 pravilno odločil, da ima tožnica od 1. 1. 2000 dalje lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja po 1. alinei 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1. Za obravnavanje zadeve po 1. odstavku 18. člena ZPIZ-1 pa ni podlage, ker ni predmet tega postopka izvzem iz zavarovanja.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s 5. alinejo 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) spremenilo tako, da je tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 1. 2. 2010 in št. ... z dne 11. 12. 2009 in da se ugotovi, da nima lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti od 1. 1. 2000 do 10. 11. 2009, zavrnilo. Glede stroškov odgovora na pritožbo pa je pritožbeno sodišče odločilo, da jih tožnica sama trpi, ker z njim ni z ničemer pripomogla k razjasnitvi sporne zadeve.