Jedro

MSVN ne ureja individualnih pravic bivših vojaških zavarovancev, temveč določa le izhodišča in obveze posameznih držav naslednic za ureditev teh vprašanj.

Tožniku so bile že pravnomočno priznane pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev na podlagi določb ZPIZVZ, na podlagi določb MSVN pa ne more neposredno pridobiti nobenih novih pravic.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke, št. 249874600 z dne 8. 5. 2006 in Območne enotes Ljubljana pod isto številko z dne 11. 3. 2004 ter za ponovno odmero starostne (pravilno: invalidske) pokojnine. Tožbo je v delu, da se tožniku odmeri višja vojaška invalidska pokojnina, zavrglo. Ugotovilo je, da je bila tožniku z odločbo oziroma sklepom z dne 31. 3. 1992 priznana pravica do akontacije vojaške invalidske pokojnine od 1. 2. 1992 dalje, z odločbo Območne enotes Murska Sobota z dne 28. 10. 1998 pa je bila akontacija vojaške invalidske pokojnine s 1. 10. 1998 prevedena v pravico do invalidske pokojnine po Zakonu o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 in naslednji). Na podlagi Mednarodnega sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN, Zakon o ratifikaciji, Ur. l. RS – MP, št. 20/2002) ne more uveljaviti novih pravic iz naslova invalidske pokojnine.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da tožnik na podlagi MSVN novih pravic iz naslova invalidske pokojnine ne more pridobiti. Tožniku je bila priznana pravica do invalidske pokojnine po določbah ZPIZVZ, pravilnost in zakonitost odločb organov prve in druge stopnje pa sta bili presojani tudi v sodnem sporu, ki se je pravnomočno končal s sodbo Psp 210/2003 z dne 14. 5. 2004. 3. Tožnik je vložil revizijo sicer tako zoper pravnomočno sodbo kot tudi sklep, vendar pa iz vsebine revizije izhaja, da odločitev sodišča druge stopnje izpodbija le v delu, v katerem je odločeno s sodbo. V zvezi s tem uveljavlja vse revizijske razloge po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Navaja, da vsebuje sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. V njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do ugotovljenih dejstev pred sodiščem prve stopnje in ni odgovorilo na pritožbene navedbe. Tožnik je aktivno legitimiran za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče je materialno pravo, konkretno Zakon o ratifikaciji MSVN, napačno uporabilo, saj ni upoštevalo, da toženo stranko (in ne Republike Slovenije) kot nosilca pravic in obveznosti iz tega zakona, neposredno zavezuje. Predlaga razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Zaradi značaja revizije kot izrednega pravnega sredstva morajo biti revizijski razlogi v njej izrecno navedeni in tudi konkretizirani. Iz revizije ne izhaja, o katerih odločilnih dejstvih izpodbijana sodba nima razlogov, oziroma kateri razlogi so si med sabo v nasprotju. Zato na podlagi zgolj pavšalno zatrjevane kršitve revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti.

7. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe. Na vse pritožbene navedbe ni bilo dolžno odgovarjati, saj mora po prvem odstavku 360. člena ZPP v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. To pa je sodišče druge stopnje storilo.

8. Materialno pravo je pravilno uporabljeno.

9. Točna je revizijska navedba, da je tožnik aktivno legitimiran za uveljavljanje pravic iz naslova invalidskega zavarovanja. Vendar pa le teh ne more uveljavljati neposredno po MSVN, o čemer je revizijsko sodišče v številnih zadevah zavzelo jasno stališče (1).

10. Republika Slovenija je z začasnim prevzemom obveznosti iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (iz naslova zaposlitve v JLA) takoj po osamosvojitvi in kasneje na podlagi ZPIZVZ že ustrezno realizirala svoje obveznosti v smislu določb kasneje sklenjenega MSVN glede ureditve prevzema obveznosti do bivših vojaških zavarovancev po razpadu bivše SFRJ. MSVN ne ureja individualnih pravic bivših vojaških zavarovancev, temveč določa le izhodišča in obveze posameznih držav naslednic za ureditev teh vprašanj. Tako je razumeti tudi navedbo načela vzajemnosti kot eno od izhodišč normativnega urejanja oziroma pri sklepanju morebitnih dvostranskih sporazumov na tem področju.

11. Glede na to, da so bile tožniku že pravnomočno priznane pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev na podlagi določb ZPIZVZ in glede na to, da na podlagi določb MSVN ne more neposredno pridobiti nobenih novih pravic, je presoja sodišča o neutemeljenosti tožbenega zahtevka pravilna.

12. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Prim. sodba VIII Ips 7/2008 z dne 25. 5. 2009, VIII Ips 392/2008 in VIII Ips 408/2010 z dne 7. 4. 2010.