Jedro

Tožnik je za letni dopust zaprosil in ga tudi izkoristil. Šele naknadno je bilo za isto obdobje s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da za delo zaradi zdravstvenih težav ni bil zmožen. Na podlagi takšne odločbe tožena stranka ni ravnala zakonito, ko je tožniku anulirala letni dopust in evidence spremenila, tako da je bilo tožniku obračunano nadomestilo za bolniški stalež. Za to obdobje mu je dolžna plačati odškodnino v višini 17 dni letnega dopusta, koliko mu ga je „odvzela“.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka tožniku iz naslova nadomestila za 128 ur neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2006 dolžna plačati 1.003,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2009 dalje do plačila.

Tožena stranka krije svoje stroške postopka.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneska 9,11 EUR od 5. 11. 2009 do 5. 10. 2010, v roku 15 dni in pod izvršbo (1. tč. izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 1.003,69 EUR iz naslova nadomestila za 128 ur neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2006 in zneska 1,93 EUR iz naslova odtegljaja od plače, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2009 dalje do plačila, ter zakonskih zamudnih obresti od zneska 30,74 EUR od 5. 11. 2009 do 5. 10. 2010 (2. tč. izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 160,00 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila. V delu zahtevka, ki se nanaša na plačilo odtegljaja od plače v znesku 64,37 EUR bruto oz. 39,85 EUR neto in plačilo nadomestila za prehrano v znesku 3,08 EUR, je sodišče postopek s sklepom ustavilo.

Zoper navedeno sodbo v zavrnilnem delu (zoper sklep ni pritožbe) se pritožuje tožnik, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP ter smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je zavajajoča ugotovitev sodišča prve stopnje, da v zakonitem roku (do 30. 6. 2007) ni izkoristil letnega dopusta. Dejstvo je, da je sprva od 18. 11. 2006 do 12. 12. 2006 koristil letni dopust, nato pa mu je bil slednji, po uspehu v socialnem sporu v letu 2008, s strani delodajalca spremenjen v bolniški stalež, tako da mu je za leto 2006 ostalo 17 dni letnega dopusta, ki ga ni mogel izkoristiti in zato terja plačilo nadomestila za ta dopust. Izpostavlja, da nikjer v sodbi socialnega sodišča ni navedeno, da mu je potrebno obračun narediti tako, da se mu že plačani letni dopust odvzame in se mu plača le 80% nadomestila za bolniški stalež. Ker je delodajalec letni dopust, za katerega mu pripada 100 % nadomestilo plače, spremenil v bolniški stalež, za katerega mu pripada 80 % nadomestilo plače, je bil oškodovan najmanj za 20 % plače. Pri tem mu je tožena stranka nezakonito izničila letni dopust oz. že plačano nadomestilo. Sodišče prve stopnje teh dejstev neupravičeno ni upoštevalo, zato od pritožbenega sodišča pričakuje, da bo toženi stranki naložilo v plačilo najmanj teh 20% razlike v plači, za katero je bil nedvomno oškodovan s strani tožene stranke.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno ugotovilo, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje delno nepravilno uporabilo materialno pravo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaradi poškodbe izven dela začasno nezmožen za delo od 1. 7. 2006 do 17. 11. 2006, od 18. 11. 2006 dalje pa naj bi bil glede na odločbi imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije ZZZS z dne 7. 12. 2006 in 4. 1. 2007 za delo zmožen. Ker se s takšno odločitvijo ZZZS ni strinjal, je vložil tožbo, s katero je poleg ugotovitve začasne nezmožnosti za delo v obdobju od 18. 11. 2006 do 12. 12. 2006 zahteval tudi plačilo 10.000,00 EUR odškodnine za materialno in nematerialno škodo, ki mu je nastala zaradi napačne odločitve ZZZS. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sodbo opr št. Ps 269/2007 z dne 29. 2. 2008 (A1) izpodbijani odločbo ZZZS odpravilo. Ugotovilo je, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo od 18. 11. 2006 do 12. 12. 2006. To odločitev je Višje delovno in socialno sodišče potrdilo s sodbo in sklepom opr. št. Psp 311/2008. Na podlagi te sodbe je tožnik dne 30. 4. 2009 na S. naslovil zahtevek za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust, ki je bil s sklepom Urada za ... z dne 9. 6. 2009 zavrnjen kot neutemeljen (A3). Kot neutemeljena je bila s sklepom Komisije za pritožbe z dne 28. 10. 2009 zavrnjena tudi njegova pritožba (A5). Tožena stranka je sodbo opr. št. Ps 269/2007 z dne 29. 2. 2008 v delu, ki je postala pravnomočna, realizirala tako, da je šifro odsotnosti za letni dopust spremenila v šifro za bolniški stalež, s čimer je pri obračunu plače nastala denarna razlika, ki je bila pri plači za oktober 2009 obračunana v tožnikovo škodo (priloge A7, A8, A9, A10). Na ta način je bil tožniku za obdobje od 18. 11. 2006 do 12. 12. 2006 za nazaj priznan in obračunan bolniški stalež namesto že koriščenega letnega dopusta. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je tožnik še vedno zaposlen pri toženi stranki.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da pogoji za priznanje odškodnine za neizrabljen letni dopust niso izpolnjeni, ker tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, in ker od tožene stranke po prejemu sodbe opr. št. Ps 269/2007 ni zahteval izrabe letnega dopusta.

Tožnik je v tem sporu od tožene stranke dejansko vtoževal odškodnino v višini neizrabljenega letnega dopusta. Vendar pa v konkretnem primeru ne gre za situacijo, ko delavec zaradi bolniškega staleža ni mogel izrabiti letnega dopusta (niti v referenčnem obdobju), zaradi česar bi mu delodajalec izrabo letnega dopusta v skladu s prakso Sodišča evropskih skupnosti, moral omogočiti tudi kasneje (po koncu referenčnega obdobja), temveč gre za situacijo, ko je delavec za letni dopust v času od 18. 11. 2006 do 12. 12. 2006 dejansko zaprosil in ga tudi koristil v skladu s soglasjem tožene stranke. Po prejemu pravnomočne sodbe opr. št. Ps 269/2007 s katero je bilo odločeno, da je bil tožnik v času od 18. 11. 2006 do 12. 12. 2006 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela, pa je nato tožena stranka tožnikov položaj za čas od 18. 11. 2006 do 12. 12. 2006 brez soglasja tožnika spremenila tako, da mu je brisala že priznan in izkoriščen dopust, ter mu priznala bolniški stalež, s čimer ga je dejansko oškodovala za 17 dni dopusta. V tem kontekstu pritožbeno sodišče poudarja, da ugotovitveni izrek sodbe opr. št. Ps 269/2007, s katerim je bilo odločeno, da je bil tožnik v času od 18. 11. 2006 do 12. 12. 2006 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela, ne pomeni, da je morala tožena stranka (tožnikov delodajalec), ki sploh ni bila stranka sodnega postopka, to sodbo v čemerkoli izvršiti. Tožnik je v spornem obdobju koristil s strani tožene stranke odobreni dopust, zato tožena stranka niti na podlagi citirane sodbe ni smela poseči v njegovo že priznano in izkoriščeno pravico do izrabe letnega dopusta, ki jo je imel skladno z določili ZDR.

Poudariti je potrebno, da delavcu, ki je na koriščenju letnega dopusta in zboli, ni potrebno koristiti bolniškega staleža, temveč ima v takšnem primeru pravico, da izbere ali bo še naprej koristil dopust ali pa bo prekinil koriščenje letnega dopusta in koristil pravico do bolniškega staleža, zato bi v konkretnem primeru morala tožena stranka, ko je izvedela, da je bila na podlagi sodne odločbe seznanjena, da je bil tožnik v spornem obdobju (od 18. 11. 2006 in 12. 12. 2006) začasno nezmožen za delo, tožnika pozvati, naj se izrecno izjasni, ali za ta čas vztraja na že priznanem in izkoriščenem letnem dopustu in posledično pri nadomestilu, ki ga je že prejel za ta dopust, ali pa želi, da se mu za ta čas anulira dopust (17 dni) in se mu obračuna nadomestilo za bolniški stalež. Vendar iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožena stranka tako postopala, temveč izhaja, da je slednja brez pravne podlage in izrecnega soglasja tožnika posegla v njegovo že priznano in izkoriščeno pravico do letnega dopusta tako, da mu je brisala 17 dni dopusta in mu za ta čas obračunala bolniški stalež, s čimer ga je protipravno oškodovala za toliko dni letnega dopusta. V konkretni situaciji je bilo zato od tožnika tudi neupravičeno pričakovati, da bo ponovno prosil za odobritev letnega dopusta, ki ga je enkrat že izrabil, pa mu ga je tožena stranka nato naknadno brez njegovega izrecnega soglasja anulirala.

Glede na vse navedeno predmetnega tožbenega zahtevka ni mogoče obravnavati drugače kot v smislu klasične civilnopravne odškodnine z vsemi predpostavkami odškodninske odgovornosti. Tožniku je nastala škoda v višini 17 dni letnega dopusta, ki mu ga je tožena stranka (kot je že obrazloženo) protipravno anulirala. Med očitanim ravnanjem in nastalo škodo obstaja nedvomna vzročna zveza, medtem ko bi se tožena stranka kot delodajalec tudi mogla in morala zavedati, da je bila pravica do izbire na strani delavca, in ne delodajalca, zaradi česar je podana tudi njena krivdna odgovornost. V skladu z navedenimi razlogi je tožniku dolžna plačati odškodnino v višini 17 dni letnega dopusta v zahtevanem znesku 1.003,69 EUR. Tožena stranka višine odškodnine med postopkom ni substancirano prerekala, zato se slednja šteje za nesporno v skladu z 214. členom ZPP. Poleg tega je tožena stranka dolžna tožniku v skladu z določili 374. člena in 299. člena Obligacijskega zakonika plačati tudi zakonske zamudne obresti. Tožnik je sicer že dne 22. 6. 2009 naslovil na toženo stranko zahtevek za izplačilo odškodnine (A4), vendar pa je v tem sporu vtoževal zakonske zamudne obresti šele od dne 5. 11. 2009 dalje, zato je pritožbeno sodišče razsodilo, da mu je tožena stranka od priznanega zneska dolžna plačati zakonske zamudne obresti od tega dne dalje. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 5. alineje 358. čl. ZPP delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Tožnik je v pritožbi v celoti izpodbijal del sodbe, s katero je bil njegov zahtevek zavrnjen. To velja tudi za odločitev v zvezi z zavrnjenim delom zahtevka iz naslova odtegljaja od plače ter zakonskih zamudnih obresti od zneska 30,74 EUR od 5. 11. 2009 do 5. 10. 2010. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je pritožba v obsegu takšnega izpodbijanja neobrazložena, zato je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev tako procesno kot materialnopravno pravilna. Zato je glede tega pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, je moralo ponovno odločiti tudi o stroških postopka (165. člen ZPP v zv. z 154. čl. ZPP). Ugotovilo je, da je z zahtevki skoraj v celoti uspel, kar pomeni, da je upravičen do povrnitve stroškov postopka. Vendar tožnik, ki ga tudi sicer v sporu ni zastopal pooblaščenec, stroškov postopka ni priglasil. Zato pritožbeno sodišče o morebitnih njegovih stroških ni odločalo, medtem ko je na drugi strani skladno z ugotovljenim uspehom tožene stranke odločilo, da slednja sama krije svoje stroške postopka, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločalo, ker jih tožnik v pritožbi ni zaznamoval.