Jedro

V obravnavanem primeru, ko je bilo o tožbenem zahtevku – o terjatvi tožeče stranke odločeno že s sodbo sodišča prve stopnje, je kot odločbo, katere obstoj je pogoj za zavarovanje terjatve tožeče stranke, mogoče šteti le sodbo in ne (tudi) sklepa o izvršbi, ki je bil izdan predhodno v izvršilnem postopku, saj je s sodbo odločeno ali se sklep o izvršbi (v naložitvenem delu) vzdrži v veljavi ali se razveljavi, odvisno od utemeljenosti uveljavljane terjatve oziroma tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

K pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 113665/2010 z dne 19. 8. 2010 se vzdrži v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo zneska 13.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2009 dalje in izvršilnih stroškov v znesku 208,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2010 dalje, vse v 15. dneh. II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 1.360,08 EUR pravdnih stroškov v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Zaključilo je, da je bila med pravdnima strankama dogovorjena kupnina za tovorno vozilo v višini 23.000,00 EUR. Ker je tožena stranka tožeči stranki poravnala le 10.000,00 EUR, dolguje še 13.000,00 EUR s pripadki in je tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti.

Tožena stranka je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži povračilo stroškov tega postopka.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po toženi stranki pritožbeno očitanih postopkovnih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), niti katere izmed ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi pritožbeno sodišče samo po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP, pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji ni zasledilo. Sodba sodišča prve stopnje ima zadostne, jasne in skladne razloge o odločilnih dejstvih za sprejeto odločitev v točki 8, 9 in 10 obrazložitve izpodbijane sodbe. Iz teh pa je razvidno, da ne držijo pritožbena izvajanja, da sodišče prve stopnje višine kupnine ni ugotavljalo in da svoje odločitve o tej višini ni obrazložilo. O odločilnih dejstvih tudi ni nasprotij med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki. Sicer pa tožena stranka te očitane kršitve niti ni konkretizirala, da bi pritožbeno sodišče njeno pritožbo v tej smeri sploh lahko preizkusilo. Če pa je sodišče prve stopnje izvedene dokaze drugače ocenilo kot bi to želela tožena stranka, s tem ni zagrešilo očitane kršitve.

Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev pravdnih strank in izvedenih dokazov ugotovilo: (-) da je bila med pravdnima strankama dogovorjena kupnina za tovorno vozilo, ki ga je tožeča stranka prodala toženi stranki, v znesku 23.000,000 EUR, (-) da je tožeča stranka toženi stranki za dogovorjeno kupnino izdala dva računa in sicer avansni račun za plačani znesek 5.000,00 EUR ob prevzemu vozila in račun 239/2009 za znesek 18.000,00 EUR, (-), da je tožena stranka tožeči stranki plačala 10.000,00 EUR, kar med pravdnima strankam v postopku na prvi stopnji tudi ni bilo sporno.

Na podlagi teh dejanskih ugotovitev pa je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno zaključilo, da tožena stranka tožeči stranki dolguje iz naslova dogovorjene kupnine še znesek 13.000,00 EUR ter zakonske zamudne obresti za čas od 1. 6. 2009 dalje.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pojasnilo na podlagi katerih izvedenih dokazov je prišlo do ugotovitve, da je znašala kupnina 23.000,00 EUR, pojasnilo je, zakaj je sledilo tožeči stranki in zakaj ni verjelo za toženo stranko zaslišani priči K. V dokazno oceno izvedenih dokazov, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pa pritožbeno sodišče nima razloga dvomiti in jo v celoti sprejema.

Sodišče prve stopnje je višino med pravdnima strankama dogovorjene kupnine ugotovilo iz izpovedbe v postopku na prvi stopnji zaslišanih prič. Razloge za to svojo ugotovitev je sodišče prve stopnje v zadostnem obsegu pojasnilo v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe in ne drži, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo zgolj navedbam tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je zgolj kot dodatni argument, da je bila dogovorjena višina kupnine 23.000,00 EUR, štelo tudi oba po tožeči stranki izdana računa za katera je tožeča stranka navajala, da predstavljata oba skupaj dogovorjeno kupnino in sicer prvi račun naj bi bil izdan za plačilo prvega dela kupnine v znesku 5.000,00 EUR, drugi pa za preostanek dogovorjene kupnine v znesku 18.000,00 EUR. Ker je tožena stranka trdila drugače in sicer, da drugi račun vključuje tudi znesek po prvem računu, je sodišče prve stopnje s tem, ko je presodilo, da oba računa dejansko tvorita dogovorjeno celotno kupnino za vozilo in pojasnilo razloge za to svojo ugotovitev, ugotovilo med pravdnima strankama sporno dejstvo in pri tem ni prekoračilo trditvene podlage pravdnih strank, kot to zmotno navaja pritožba.

Ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki dogovorili kupnino v višini 23.000,00 EUR in ob nesporni ugotovitvi, da je tožena stranka plačala ob prevzemu vozila znesek 5.000,00 EUR na katerega glasi račun 2/2009, sploh ne more držati pritožbena navedba tožene stranke, da gre pri tem dokumentu za predračun, ki je bil izdan naknadno. Sicer pa takšnih trditev tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni podala, zato se sodišče prve stopnje glede teh tudi ni moglo opredeljevati. Kot je zaključiti iz ugotovitve sodišča prve stopnje, račun št. 2/2009 dejansko predstavlja račun za plačilo dela kupnine in ne predplačila ali avansnega plačila. Zgolj dejstvo, da se naziva kot avansni račun, te ugotovitve ne more spremeniti, saj kot ugotavlja pritožbeno sodišče, je v računu tudi navedeno, da gre za denarno plačilo v gotovini za prevzeto tovorno vozilo (priloga A 2 spisa). To pa je vseskozi zatrjevala tudi tožeča stranka. Pritožbena izvajanja tožene stranke v zvezi z avansnim računom in plačilom avansa so tako povsem neutemeljena.

Pritožba pa tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je to po svoje (a arbitrarno) tolmačilo ugovorne navedbe tožene stranke, ko je zapisalo, da je toženec tekom postopka spreminjal svoje navedbe o višini kupnine, saj da naj bi v ugovoru navajal, da je bila kupnina dogovorjena v višini 5.000,00 EUR, kar pa da po pritožbenih trditvah ne drži. Sodišče prve stopnje je ugovorne navedbe tožene stranke o višini dogovorjene kupnine pravilno povzelo in razumelo in jih tako razume tudi pritožbeno sodišče. S tem pa se je sodišče prve stopnje tudi pravilno opredelilo do navedb tožene stranke in utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka le-te tekom postopka spreminjala.

Pritožba se tako pokaže za neutemeljeno in jo je bilo kot tako zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (člen 154/I v zvezi s členom 165/I ZPP).

K pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe je bil vložen po izdaji sodbe s katero je bilo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Zaključilo je, da tožeča stranka ni dokazala nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve sicer onemogočena ali precej otežena, kar je pogoj za izdajo predhodne odredbe.

Tožeča stranka je zoper ta sklep sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo “iz vseh pritožbenih razlogov” in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in predlogu za izdajo predhodne odredbe ugodi ter tožeči stranki naloži v plačilo tudi stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno navedlo materialnopravno podlago za odločanje o predlogu tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe kolikor je navedlo določbo prvega odstavka 257. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in določbo 4. točke prvega odstavka 260. člena ZIZ, ki določata pogoje za izdajo predhodne odredbe in vrste predhodnih odredb, ki jih odredi sodišče. Nepravilno pa je sodišče prve stopnje kot materialnopravno podlago navedlo določbo prve alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ, ki določa domnevano nevarnost, če se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira na plačilni nalog in na sklep o izvršbi.

V obravnavanem primeru, ko je bilo o tožbenem zahtevku – o terjatvi tožeče stranke odločeno že s sodbo sodišča prve stopnje, je kot odločbo katere obstoj je pogoj za zavarovanje terjatve tožeče stranke, mogoče šteti le sodbo in ne (tudi) sklepa o izvršbi, ki je bil izdan predhodno v izvršilnem postopku, saj je s sodbo odločeno ali se sklep o izvršbi (v naložitvenem delu) vzdrži v veljavi ali se razveljavi, odvisno od utemeljenosti uveljavljane terjatve oziroma tožbenega zahtevka (člen 436/III ZPP v zvezi s členom 62/II ZIZ). Stališče sodišča prve stopnje, da v tem primeru obstojita dve odločbi, ki izpolnjujeta kriterij domače sodne odločbe, ki glasi na denarno terjatev in ki še ni izvršljiva, je tako napačno. S tem pa je napačna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dokazala obstoj dveh odločb in s tem prvi pogoj za izdajo predhodne odredbe.

Tožeča stranka je prvi pogoj za izdajo predhodne odredbe lahko dokazala zgolj s sodbo sodišča prve stopnje. Poleg tega bi morala zatrjevati in dokazati za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev s sodbo prisojene ji terjatve onemogočena ali precej otežena (člen 257 ZIZ). Pri tem pa nevarnosti, ker gre za sodbo, ne more graditi na domnevi iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ, in so vse navedbe tožeče stranke v predlogu za izdajo predhodne odredbe in ugotovitve ter zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem domnevane nevarnosti, brezpredmetne. Zato pa je za odločitev tudi nepomembno ali je tožena stranka v ugovoru zanikala obstoj obligacijskega razmerja ali ne, pa četudi je pritrditi sodišču prve stopnje, da tožena stranka v ugovoru obligacijskega razmerja res ni zanikala, kar pa je navajala tudi sama tožeča stranka, čeprav se je v predlogu sama sklicevala prav na določbo prve alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ.

Pritožbene navedbe tožeče stranke v zvezi z zaključki sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na izvršilni sklep kot tudi obstoj domnevane nevarnosti iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ, kot pogoja za izdajo predhodne odredbe, so tako za odločitev v tej zadevi brez pomena.

Pritožbeno sodišče pripominja, kar sicer za odločitev v tej zadevi ni relevantno, da je tožbo in predlog za izdajo predhodne odredbe obravnavati kot celo in je pri tem kot celoto upoštevati tudi trditve in predlagane dokaze v zvezi s trditvami, kakor to pravilno navaja tožeča stranka v pritožbi. Zmoten je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je postopek za izdajo predhodne odredbe povsem samostojen postopek in kot tak neodvisen od pravdnega postopka. To pa ne pomeni, da tožeči stranki v predlogu za izdajo predhodne odredbe ne bi bilo potrebno zatrjevati in dokazovati obstoja za izdajo predhodne odredbe določenih zakonskih pogojev iz člena 257 ZIZ.

Od zakonsko zahtevanih pogojev za izdajo predhodne odredbe (člen 257 ZIZ) je tožeča stranka dokaza le obstoj prvega pogoja, torej obstoj odločbe domačega sodišča, ne pa tudi verjetnega obstoja nevarnosti, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Kot je pravilno, v točki 9 in 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa, zaključilo sodišče prve stopnje, bi tožeča stranka morala, da bi dokazala verjetnost obstoja nevarnosti, poleg dejstva, da se je tožena stranka pritožila zoper sodbo v celoti, čeprav je terjatev delno priznala, zatrjevati še kakšno drugo objektivno dejstvo (na primer slabo finančno stanje, slabe poslovne rezultate, trenutne likvidnostne probleme tožene stranke, itd.), tega pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni niti zatrjevala, in je bilo tako njen predlog kot neutemeljen zavrniti. Odločitev sodišča prve stopnje je tako tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

Pritožbo je bilo zato kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (člen 365, točka 2 ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (člen 154/1 v zvezi s členom 165/1 in s členom 15 ZIZ)