Jedro

Določba iz 1. oziroma 3. odstavka 36d člena ZDR, smoter je ohranjena kontinuiteta delovnega razmerja delavcu invalidu, je posebnega značaja, uporabljiva le za postopke prenehanja potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov, zato ima po splošnem pravilu "lex specialis derogat legi generali" značaj posebne norme v razmerju do drugih zakonskih določb.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev obstoja terjatve tožnika v višini 426.768,43 SIT bruto oziroma 318.766,29 SIT neto iz naslova razlike med nadomestilom plače za čas čakanja na delo (70 %) in plačo, ki bi jo prejemal, če bi v času od 3.1.1995 do vključno 30.4.1996 dejansko delal (100 %), z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznega mesečnega neto zneska nadomestila. Ugotovilo je, da je komisija za ugovore tožene stranke za tožnika, ki je bil na podlagi sklepa direktorja z dne 3.1.1995 spoznan za trajno presežnega delavca, ugotovila, da njegovo delo začasno ni potrebno. Zato je po določbi 4. alinee 2. odstavka 30. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) tožnik upravičen do nadomestila plače za čas čakanja na delo v vtoževani višini. Tožena stranka je po presoji prvostopnega sodišča s tem, ko tožniku ni zagotovila drugega ustreznega dela v drugi organizaciji oz. pri drugem delodajalcu, čeprav je njegovo delo zaradi nujnih operativnih razlogov postalo nepotrebno, kršila določbo 140. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.list RS, št. 12/92 - 54/98 - ZPIZ). Ker pa je tožnik nesporno invalid II. kategorije invalidnosti, ima pravico do ugotovitve obstoja uveljavljane terjatve tudi na podlagi 2. odstavka 18. člena splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 11/93-SKPG).

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke spremenilo prvostopno sodbo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo kot neutemeljen. Sprejelo je pravno stališče, da je imela tožena stranka v določbi 1. in 3. odstavka 36d člena Zakona o delovnih razmerjih pravno podlago za izplačilo nadomestila plače tožniku v višini denarnega nadomestila, ki bi mu pripadalo kot brezposelnemu delavcu po predpisih o zavarovanju za primer brezposelnosti, to je 70 %.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP iz leta 1977). V obrazložitvi revizije navaja, da tožena stranka ni upoštevala zakonskih določb, ki varujejo delavca invalida, saj bi morala v tožnikovem primeru upoštevati določbo 2. odstavka 18. člena SKPG v zvezi s 4. alineo 2. odstavka 30. člena Zakona o delovnih razmerjih. Zato predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Revizija je bila skladno določbi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - v nadaljevanju: ZPP, ki jo je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka obravnava revizijsko sodišče le, če so izrečno uveljavljene. Tožeča stranka teh revizijskih razlogov ne formalno, ne vsebinsko ni uveljavljala.

Revizijskih razlogov, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje, revizijsko sodišče ni upoštevalo, ker zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 385. člena ZPP).

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. V skladu s Konvencijo mednarodne organizacije dela (MOD) št. 158 s Priporočilom 166 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ - Mednarodne pogodbe št. 4/84 - ki jo je z aktom o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 15/92 - Mednarodne pogodbe prevzela tudi Republika Slovenija) lahko posameznim delavcem preneha delovno razmerje le zaradi resnih razlogov, ki so bodisi v sposobnosti in vedenju delavca ali pa temeljijo na potrebi funkcioniranja podjetja - v ekonomskih, tehnoloških, strukturalnih in podobnih razlogih. Na podlagi omenjene Konvencije in Priporočila 166 je bilo v Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR) v 4. poglavju, in na podlagi 166. člena prej veljavne Ustave Republike Slovenije v 3. in 7. poglavju Zakona o delovnih razmerjih, celovito urejeno prenehanje delovnega razmerja.

Določbe 3. poglavja Zakona o delovnih razmerjih urejajo prenehanje potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oziroma pri delodajalcu. V 36d členu omenjenega zakona so določene posebne pravice za zaščiteno kategorijo delavcev, ki so bili po predpisanem postopku določeni za nepotrebne. Tako 1. odstavek 36d člena ZDR določa, da delavcu invalidu, ki ne izpolnjuje pogojev za invalidsko pokojnino, lahko preneha delovno razmerje le z njegovim soglasjem ali če se mu zagotovi sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas na ustreznem delovnem mestu v drugi delovni organizaciji oziroma pri delodajalcu. Dokler se takemu delavcu ne zagotovi ustreznega delovnega mesta, mu lahko organizacija na podlagi določbe 3. odstavka istega zakonskega določila odredi čakanje na delo. V tem času ima delavec pravico do nadomestila plače v višini denarnega nadomestila, ki bi mu pripadalo kot brezposelnemu delavcu po predpisih o zavarovanju za primer brezposelnosti. Po 21. členu Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91, 71/93, 38/94 - ZZZPB) znaša višina nadomestila za prve tri mesece prejemanja 70 %, v naslednjih mesecih pa 60 % od osnove, določene v 20. členu. Po 3. odstavku omenjenega določila ne sme biti denarno nadomestilo nižje od 80 % zajamčene plače po zakonu, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo od zajamčene plače, in ne višje od štirikratnika tako določenega najnižjega denarnega nadomestila.

V obravnavanem primeru, ko je bil tožnik, sicer invalid, pri toženi stranki v zakonitem postopku spoznan in opredeljen kot trajni presežek, ni pa dal soglasja za prenehanje delovnega razmerja, niti mu ni bilo zagotovljeno drugo ustrezno delovno mesto, je tožena stranka skladno določilu 3. odstavka 36d člena ZDR imela dejansko in pravno podlago za uporabo inštituta čakanja na delo in določitve višine nadomestila. S tem, ko je bila v ugovornem postopku (brez potrebe) spremenjena 3. točka prvostopnega sklepa tako, da je bilo tožniku za čas čakanja na delu doma določeno nadomestilo plače v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (prej smiselno enaka določba "da mu pripada nadomestilo plače kot brezposelnemu delavcu na Zavodu za zaposlovanje"), se njegov status trajno presežnega delavca ni spremenil, kot je zmotno zaključilo prvostopno sodišče. Zato je tudi neutemeljeno stališče revizije, da bi bil tožnik upravičen do nadomestila plače po 4. alinei 2. odstavka 30. člena ZDR. Po tej določbi se v primeru začasnega prenehanja potreb po delu delavca le-temu zagotovi nadomestilo plače za čas čakanja na delo v višini določeni s kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom, vendar najmanj v višini zajamčenega nadomestila plače. Kot izhaja iz 5. odstavka 4. člena Aneksa št. 1 Kolektivne pogodbe za podjetja poslovnega sistema TAM pripada delavcu v takem primeru 70 % osnovnega osebnega dohodka, povečanega za dodatek na delovno dobo. To pomeni, da tožnik tudi v primeru, če bi bila ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil spoznan za začasno nepotrebnega delavca, pravilna, ne bi bil upravičen do 100 % plače, kot mu je bilo s prvostopno sodbo priznano.

Trditve revizije, da bi bilo pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka uporabiti določilo 2. odstavka 18. člena splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, so zmotne. V tem določilu je predpisana višina nadomestila (80 % osnovne plače, povečane za dodatek na delovno dobo), do katerega ima pravico delavec invalid za čas čakanja na razporeditev oziroma na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Ta določba pomeni konkretizacijo zakonske določbe iz 123. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v zvezi s 1. odstavkom 48. člena ZTPDR. Pravica do nadomestila plače iz tega naslova pa je po 2. odstavku 123. člena ZPIZ odvisna od izpolnitve pogoja, da se delovni invalid II. oziroma III. kategorije invalidnosti prijavi Zavodu za zaposlovanje v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznanju pravice do zaposlitve na drugem ustreznem delu oziroma do dela s skrajšanim delovnim časom. Takšne trditvene podlage pa tožeča stranka sploh ni uveljavljala, niti ne bi bila odločilna za materialnopravno presojo na drugi stopnji.

Zakonska obveznost delodajalca, z več kot 5 delavci (kar tožena stranka nedvomno je), da razporedi delavca invalida glede na preostalo delovno zmožnost na ustrezno delovno mesto, temelji na določbi 139. in 141. člena ZPIZ oziroma 48. člena ZTPDR ter 18. členu SKPG. Določilo 140. člena ZPIS, na katerega se je zmotno oprlo sodišče prve stopnje, se nanaša le na obveznost organizacij oz.

delodajalce z manj kot petimi zaposlenimi delavci. Določba iz 1. oziroma 3. odstavka 36.d člena ZDR, s katero je ohranjena kontinuiteta delovnega razmerja delavcu invalidu, pa je posebnega značaja, uporabljiva le za postopke prenehanja potreb po delavcu zaradi nujnih operativnih razlogov, zato ima po splošnem pravilu "lex specialis derogat legi generali " značaj posebne norme v razmerju do prej omenjenih zakonskih določb. Ne glede na povedano pa je opozoriti, da tudi določba 2. odstavka 18. člena SKPG ne zagotavlja delavcu invalidu nadomestila v višini 100 % osnovne plače, kot jo je sodišče prve stopnje dosodilo tožniku, temveč le 80 %.

Opozoriti je tudi na nasprotje v odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje OE Maribor (A 9), ki sicer v obravnavanem primeru ni odločilnega pomena, saj iz izreka izhaja, da je tožnik razvrščen v II. kategorijo invalidnosti, kar bi po določbi 1. odstavka 117. člena ZPIZ pomenilo, da ima pravico do dela s skrajšanim delovnim časom na svojem delu. Tožniku pa je bila priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo skladno določbi 116. člena omenjenega zakona, kar ustreza III. kategoriji invalidnosti in je razvidna iz obrazložitve. Zato nikakor ne more obveljati ugotovitev prvostopnega sodišča, da je med strankama nesporno dejstvo, da ima tožnik priznan status invalida II. kategorije invalidnosti (1. odst. 221. člena ZPP).

Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno in da je odločitev sodišča druge stopnje pravilna.

Reviziji zato ni bilo mogoče ugoditi.

Sodišče jo je potem, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).