Jedro

V konkretnem primeru je argumentirano obrazložena sorazmernost izrečenega pridržanja v smislu določb Uredbe Dublin III in hkrati (tudi) uporaba določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena ZMZ-1. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti ukrep pridržanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce za legitimen in v konkretnem primeru, glede na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna, od ustne naznanitve 21. 2. 2018 od 12.15 ure do predaje odgovorni državi članici po Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)1, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-tih tednih od sprejema odgovornosti države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Iz razlogov izpodbijanega sklepa sledi, da je tožnik, ki je državljan Republike Irak 21. 2. 2018 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Po podaji prošnje je bilo tožniku ustno na zapisnik izrečeno pridržanje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni zaradi namena predaje odgovorni državi članici, saj je bilo po podatkih baze Eurodac ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito 4. 9. 2017 v Romuniji in 16. 10. 2017 v Zvezni republiki Nemčiji. Pred tem (16. 2. 2018) je tožnika obravnavala Policijska postaja za izravnalne ukrepe Kranj (v nadaljevanju PPIU Kranj). Iz policijske depeše 2142-2/2018/5 (3C651-20) z dne 16. 2. 2018 izhaja, da se je tožnik 15. 2. 2015 nahajal v Trstu in skupaj z dvema državljanoma Republike Irak preko Republike Slovenije prispel v Podrožico v Republiko Avstrijo, kjer so jih prijeli avstrijski policisti in jim zavrnili vstop v državo. Nato so jih policisti prepeljali na PPIU Kranj, kjer so zaprosili za mednarodno zaščito. Tožnik je navedel, da je v Zvezno republiko Nemčijo vstopil 14. 10. 2017 in tu zaprosil za mednarodno zaščito, dovoljenje za bivanje v tej državi pa ima do 22. 11. 2017. Glede svoje prošnje za mednarodno zaščito še ni prejel nobene odločitve. Ves čas se je prosto gibal po Evropi in večkrat obiskal svojo sestro v Kraljevini Nizozemski ter se nato s svakom odpravil na morje v Republiko Italijo. Pri povratku v Zvezno republiko Nemčijo, ki je tudi sicer njegova ciljna država, pa jih je prijela policija. Pri podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji je tožnik navedel, da je pred približno sedmimi meseci iz Republike Irak ilegalno odšel v Turčijo, nato v Bolgarijo, Srbijo in preko Romunije v Zvezno republiko Nemčijo, kjer je zaprosil za azil in tu živel 6 mesecev v Dusseldorfu. Za mednarodno zaščito je tožnik zaprosil tudi v Romuniji, vendar le zato, ker se ni želel vrniti v Turčijo. V Zvezni republiki Nemčiji pa je zaprosil za mednarodno zaščito, ker se tu nahaja njegova družina. V Republiko Italijo pa je odšel le na izlet na morje.

3. Kot podlago za svojo odločitev o omejitvi gibanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce je toženka navedla 28. člen Uredbe Dublin III. Skladno s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je za obravnavo odgovorna. Po povedanem je za obravnavo tožnik odgovorna Romunija in Zvezna republika Nemčija. Toženka bo pristojnim organom navedenih držav posredovala prošnjo za ponovni sprejem prosilca v obliki standardiziranega obrazca. Tožniku pa je, skladno z Uredbo Dublin III (drugi in tretji odstavek 28. člena) in sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sodba I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016) izrekla ukrep pridržanja na prostore in območje Centra za tujce.

4. Toženka se sklicuje tudi na 9. člen, 10. člen in 11. člen Recepcijske direktive, ki ureja izvajanje ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti. Vrhovno sodišče RS je presodilo, da najmanj tretja, četrta in peta alineja prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) ustreza objektivnim kriterijem za opredelitev pojma „nevarnosti pobega“ glede na točko (n) člena 2 Uredbe Dublin III. Na tožnik begosumnpst kažejo naslednje okoliščine: tožnik se je pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v več državah članicah Evropske Unije in sicer v Republiki Avstriji, v Republiki Italiji, v Romuniji in v Zvezni republiki Nemčiji. Meje teh držav je prehajal ilegalno. Za mednarodno zaščito je 4. 9. 2017 zaprosil v Romuniji in nato 16. 10. 2017 še v Zvezni republiki Nemčiji, vendar nikjer ni počakal na odločitev pristojnih organov o njegovi prošnji in je državo samovoljno zapustil, čeprav je vedel, da je ne sme zapuščati. Iz navedenih okoliščin izhaja, da je v zadevi podano tožnikovo nesodelovanje v postopku (5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2). S tem, ko je tožnik nezakonito (brez osebnih dokumentov) prehajal državne meje pa je izpolnjena tudi okoliščina iz prve in tretje alineje drugega odstavka 68. člen ZTuj-2. V predmetni zadevi so tako na strani tožnika podane objektivne okoliščine, ki kažejo na znatno nevarnost tožnikovega pobega iz države in so navedene v prvem odstavku 68. člena ZTuj-2. Tožnik je nesporno vstopil v Republiko Slovenijo nezakonito, brez dokumentov. Ko so ga prijeli slovenski policisti je zaprosil za mednarodno zaščito tudi v Republiki Sloveniji. Vsi zbrani podatki in okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, če bi mu gibanje ne bilo omejeno na prostore in območje Centra za tujce samovoljno zapustil Azilni dom v Republiki Sloveniji in onemogočil dokončanje predmetnega postopka. Tožnik bi ponovno nezakonito prečkal meje držav Evropske Unije in odšel v Zvezno republiko Nemčijo, ki jo je navedel kot ciljno državo, vsekakor pa ne bi ostal v Republiki Slovenije do dokončanja postopka predaje odgovorni državi članici

5. V nadaljevanju toženka navaja drugi odstavek 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in opiše pogoje bivanja v Azilnem domu ter navaja razloge za izrek strožjega ukrepa in sicer omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce in za njegovo sorazmernost. Sklicuje se tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014. Zaradi nadaljevanja postopka je nujno potrebno tožniku omejiti gibanje na prostore in območje Centra za tujce in s tem zagotoviti, da bo ostal na območju Republike Slovenije do dokončanja postopka po Uredbi Dublin III. Izrek milejšega ukrepa, to je pridržanje na prostore in območje Azilnega doma, pa v predmetni zadevi ni primerno in tudi ni učinkovito, saj večina pridržanih oseb zaradi nezadostnih varnostnih ukrepov območje Azilnega doma samovoljno zapusti, še preden je odločeno o njihovi prošnji za mednarodno zaščito. Izrečen strožji ukrep, to je pridržanje tožnika na prostore in območje Centra za tujce v Postojni pa je tudi skladen z 10. členom Recepcijske direktive ter sorazmeren.

6. Tožnik v tožbi navaja, da je predmet tega spora sklep, s katerim je toženka pridržala tožnika za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III na prostore in območje Centra za tujce, do predaje, s čimer pa se tožnik ne strinja. V tožbi ugovarja, da v predmetni zadevi ni podane znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil (drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, katerega vsebino navaja). Toženka je pojem „nevarnosti pobega“ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa presojala v skladu z ustaljeno sodno prakso in pri tem odločitev oprla na ustrezno uporabo 68. člena ZTuj-2. Presodila je, da peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustreza objektivnim kriterijem za opredelitev nevarnosti pobega tožnika, kot tudi za begosumnost po prvi in tretji alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, s čimer pa se tožnik ne strinja. Iz listin upravnega spisa ne izhaja, da bi tožnik navajal lažne podatke oz. ne sodeloval v postopku pred slovenskimi, romunskimi ali nemškimi organi, kar bi ustrezalo kriteriju pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. 7. Tožnik v Zvezni republiki Nemčiji ni bil informiran, da države ne sme zapustiti in je menil, da lahko odide na turistično potovanje v Republiko Italijo in se nato vrne v Zvezno republiko Nemčijo, kjer ima svojo družino. S tem ravnanjem tožnika so izpolnjeni kriteriji po prvi in tretji alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 , torej milejše okoliščine. Tožnik ne izpolnjuje kriterija po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Res je, da tožnik na nek način ni sodeloval v postopku pred nemškimi organi, vendar pa se je že sam želel vrniti v Zvezno republiko Nemčijo. V tem postopku namreč ni bil informiran. Iz listin upravnega spisa pa ne izhaja, da bi bilo nujno potrebno izreči strožji ukrep, omejitev gibanja na prostore in območje Centra za tujce. Iz vidika prava EU in sodne prakse pa je pri omejitvi gibanja oz. odvzemu osebne svobode potrebno upoštevati tudi načelo sorazmernosti. Osebna svoboda se omeji zgolj ob največjih možnih preizkusih sorazmernosti ukrepa. Tožnik je v dosedanjem postopku izkazal pripravljenost za sodelovanje s slovenskimi organi. Znatna nevarnost, ki bi jo bilo mogoče utemeljiti ob smiselni uporabi enega od kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pri tožniku ni podana, zato njegovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v zvezi z določbo 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ni mogoče. Toženka bi lahko glede na okoliščine konkretnega primera izrekla milejši ukrep in sicer omejitev gibanja na območje in prostore azilnega doma, za kar navaja sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 15/2005 z ne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016. Standardu „velike nevarnosti“ toženka v izpodbijanemu sklepu ni zadostila.

8. Toženka je nepopolno ugotovila dejansko stanje, zmotno uporabila materialno pravo in kršila določbe postopka. Pri tožniku ni podane znatne nevarnosti pobega. Toženka pri tožniku ni ugotavljala objektivnih, z zakonom določenih kriterijev v skladu z določbo (n) 2. člena Uredbe Dublin III oz. s smiselno uporabo kriterijev iz 68. člena ZTuj-2. 9. Na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožnik sodišču tudi predlaga sprejem začasne odredbe in sicer, da se do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce (Postojna). Tožnik je v tožbi izkazal, da niso podani zakonsko navedeni razlogi za izrek ukrepa - omejitve gibanja tožnika in bi se mu tako z omejitvijo gibanja na prostore in območje Centra za tujce prizadela nepopravljiva škoda. Dneve brez osebne svobode tožniku ne more nihče nadomestiti. Ugovarja tudi kršitev pravice do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS in 6. člen Listine EU o temeljnih pravicah), kar že sama po sebi predstavlja škodo (sklep Ustavnega sodišča RS I Up 729/03 z dne 11.12 2003). Republika Slovenija mora osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave RS, prvim in drugim odstavkom 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 18. členom Procesne direktive zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Izvršitev izpodbijanega ukrepa bo tožniku povzročilo nepopravljivo škodo. Postopek do pravnomočne rešitve tovrstnih zadev poteka vedno nekaj mesecev, ki bi jih moral tožnik preživeti v Centru za tujce, kljub kratkim zakonsko določenim rokom, za kar navaja sodno prakso. Po mnenju tožnika brez izdaje predlagane začasne odredbe za ureditev stanja, tožnik ne bi imel učinkovitega sodnega varstva. Po povedanem sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in ugodi tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da sodišče toženki naloži, da mora nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

10. Tožena stranka je sodišču predložila upravni spis.

11. Sodišče je na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 odločalo po sodnici posameznici, ker gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje.

12. K točki I izreka:

13. Tožba ni utemeljena.

14. V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali je tožena stranka tožniku pravilno in zakonito izrekla ukrep omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce za čas, naveden v izreku izpodbijanega sklepa. Sporno je tako tožnikovo pridržanje v prostorih in na območju Centra za tujce v Postojni in s tem obstoj pogojev, ki so potrebni za takšno pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisan v drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III.

15. Sodišče je 28. 2. 2018 v izvedeni glavni obravnavi vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka, v tožbo s prilogami ter v skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je izpovedal, da je prišel v Republiko Slovenijo pomotoma, zaradi napake sistema GPS, ko se je iz Republike Italije preko Avstrije želel vrniti v Zvezno republiko Nemčijo. V Republiki Sloveniji ni vložil prošnje za azil. Za azil je v Romuniji zaprosil, ker ni želel biti izgnan v Turčijo, v Zvezni republiki Nemčiji pa zato, ker je to bila to njegova ciljna država. Tu so mu povedali, da ne sme zapustiti države prek koncem postopka. Sedaj biva v Centru za tujce v Postojni, kjer je z razmerami zadovoljen. Želi, da bi ga čimprej vrnili v Zvezno republiko Nemčijo, kjer ima sorodnike. Republike Slovenije tožnik ne bo zapuščal in bo tukaj počakal do konca postopka.

16. Kot podlago za izpodbijano odločitev je toženka v izpodbijanem sklepu navedla določbo drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, na podlagi katere lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III tudi določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici. Pravna podlaga za odločitev toženke je tudi določba prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, na podlagi katerega lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Po drugem odstavku tega člena ZMZ-1 pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka tega člena ZMZ-1 ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja. Po navedeni določbi je tako mogoče izreči dva različna ukrepa. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je predviden milejši ukrep (rangiranje izhaja iz obrazložitve 84. člena ZMZ-1 iz Poročevalca Državnega zbora RS) – ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma (tudi za primere zakonskih dejanskih stanov, ki izhajajo iz besedila 28. člena Uredbe Dublin III, kot izhaja iz pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), v drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 pa je predpisan strožji ukrep pridržanja – ukrep omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce.

17. Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu s citirano določbo ZMZ-1, je bila, glede na razloge izpodbijanega sklepa, s strani tožene stranke nedvomno opravljena. Tako se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo odgovorni državi članici EU pobegnil, navedeni pa se tudi razlogi za takšen zaključek. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti izvedbo postopka predaje prosilca odgovorni državi članici EU. Pri tem sodišče ugotavlja še, da je bila ocena posameznih okoliščin konkretnega primera, ki je razvidna iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma „nevarnost pobega“ iz 68. člena ZTuj-2, ki se po stališču Vrhovnega sodišča RS (npr. v sodbi in sklepu I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, 12. odstavek) lahko uporabljajo za presojo tega pojma tudi v zadevah mednarodne zaščite.

18. Rangiranje ukrepov na milejšega in strožjega pomeni po mnenju sodišča tudi že zakonsko izvedbo načela sorazmernosti iz drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ter uresničitev obveznosti, da je ukrep pridržanja mogoče uporabiti le, kolikor ni mogoče učinkovito uporabiti drugih prisilnih ukrepov. Upravni organ mora pri izbiri ukrepa po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1, ki pomeni omejitev gibanja (odvzem prostosti) prosilca za mednarodno zaščito, upoštevati pogoje, kdaj lahko odredi strožji ukrep omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce (ob predhodno ugotovljeni nevarnosti pobega, ki mora biti izkazana pri izreku obeh ukrepov – po prvem in drugem odstavku 84. člena ZMZ-1): - da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali; - da je prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

19. V danem primeru je na podlagi izvedenih dokazov v upravnem postopku in na glavni obravnavi mogoče pritrditi ugotovljenemu dejanskemu stanju v zvezi z obstojem znatne nevarnosti, da bi tožnik pobegnil še pred zaključkom postopka predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III, če mu ne bi bil izrečen strožji ukrep pridržanja na območje in prostore Centra za tujce. Na tožnikovo begosumnost po presoji sodišča kažejo z veliko mero verjetnosti tožnikova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, zlasti dejstvo, da je tožnik že pred prihodom v Republiko Slovenijo nezakonito prehajal državne meje Bolgarije, Republike Avstrije, Republike Italije, Romunije, Zvezne republike Nemčije, Republike Slovenije in Kraljevine Nizozemske. Med strankama ni sporno, da je tožnik vstopil v Republiko Slovenijo z vozniškim dovoljenjem, vendar brez veljavnega osebnega dokumenta (osebne izkaznice oz. potnega lista), torej nezakonito (prva alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2). Po podatkih Eurodac, ki se nahajajo v upravnem spisu, je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito 4. 9. 2017 v Romuniji in 16. 10. 2017 v Zvezni republiki Nemčiji. Tožnik je nesporno Zvezno republiko Nemčijo zapustil po lastni volji, in po tožnikovi izjavi odšel na izlet v Republiko Italijo. Pred tem je samovoljno zapustil tudi že Romunijo, v kateri je prav tako zaprosil za mednarodno zaščito. Že navedeno tudi po presoji sodišča pomeni, da tožnik ni sodeloval v postopkih pred pristojnimi organi druge države članice, v kateri je zaprosil za mednarodno zaščito (Zvezna republika Nemčija in Romunija), ne da bi podal prepričljive razloge za tako ravnanje (peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2). Zgolj zatrjevanje tožnika, da je Romunijo zapustil zato, ker se ni želel vrniti v Turčijo, pa po presoji sodišča ne opravičuje takšnega tožnikovega ravnanja. V zvezi s temi tožnikovimi razlogi, navedenimi tako ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji 21. 2. 2018, kot tudi na zaslišanju 28. 2. 2018 pa sodišče pojasnjuje, da Uredba Dublin III določa merila za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito in ne dopušča prosilcu možnosti izbire države, ki naj bi obravnavala njegovo prošnjo (preprečitev pojava „asylium shopping“ v praksi). Skupni evropski azilni sistem je zasnovan na domnevi medsebojnega zaupanja, da vse države članice, ki sodelujejo v njem, spoštujejo temeljne pravice, pravice iz Ženevske konvencije iz leta 1967 in Evropske konvencije o človekovih pravicah (glej sodbo SEU v združenih zadevah C-411/10 in C-493/10). Cilj, ki izhaja iz uvodnih določb Uredbe Dublin III je zagotoviti jasen, pregleden ter izvedljiv postopek določitve države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Po presoji sodišča tožnik ne bi smel samovoljno zapustiti Zvezne republike Nemčije, kakor tudi ne Romunije pred končanjem postopka odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Tudi po mnenju sodišča predhodno opisano tožnikovo ravnanje kaže na nesodelovanje tožnika v postopku, kar je pravilno navedla tudi že toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Tako ugotovljena dejstva po vsebini ustrezajo objektivnemu zakonskemu kriteriju, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika (peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 v povezavi s členom 28 Uredbe Dublin III), saj je izkazano, da v postopku pristojne države tožnik ni sodeloval in je državo (Zvezno republiko Nemčijo, kakor tudi ne Romunijo) zapustil še pred koncem postopka. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhajajo razlogi, zaradi katerih toženka tožnikov samovoljni in nezakoniti odhod iz Zvezne republike Nemčije, kakor tudi iz Romunije navaja kot okoliščino, iz katere sklepa na nesodelovanje tožnika v postopku. Tudi druga tožnikova dejanja v dosedanjem postopku, ki so bila ugotovljena in so navedena v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in sicer, da je meje med državami prehajal na nezakonit način (brez osebnega dokumenta), da v Republiki Sloveniji pa je zaprosil za mednarodno zaščito šele, ko je bil njegov vstop v Republiko Avstrijo zavrnjen in je bil predan slovenskim policistom. Poleg navedenega pa je tožnik sam v upravnem postopku in na zaslišanju navedel, da njegova ciljna država ni bila Republika Slovenija, marveč Zvezna republika Nemčija. Na glavni obravnavi je tožnik tudi navedel, da si želi čimprej vrniti v Zvezno republiko Nemčijo, kamor je bil tudi namenjen, ko so ga prijeli policisti. Navedeno pa nesporno kaže na tožnikovo izrazito begosumnost. 20. Po presoji sodišča je dejstvo, da v danem primeru ni mogoče učinkovito dokončati predmetni postopek z omejitvijo gibanja na območje Azilnega doma obrazloženo na eni strani z opisom načina varovanja v Azilnem domu, po drugi strani pa z obširnim opisom okoliščin, podanih na strani tožnika, iz katerih tudi po mnenju sodišča izhaja, da obstaja znatna nevarnost tožnikovega pobega in da je potrebno izreči strožji ukrep. Da bi tožnik verjetno pred dokončanjem postopka predaje odgovorni državi članici samovoljno zapustil azilni dom in odšel iz Republike Slovenije kaže dejstvo, da je tožnik kot svojo ciljno državo navedel Zvezno republiko Nemčijo, kjer bivajo njegovi sorodniki in ne Republiko Slovenijo, v kateri se je po tožnikovih navedbah na glavni obravnavi znašel zgolj zaradi pomote v sistemu GPS in sem sploh ni nameraval priti. Na glavni obravnavi je tožnik tudi navedel, da je bil v Zvezni republiki Nemčiji seznanjen, da je ne sme zapustiti dokler ne bo odločeno o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, pa je državo kljub temu samovoljno zapustil. Po drugi strani pa tožnik v tožbi zgolj pavšalno zatrjuje, da na njegovi strani ni podanih objektivnih okoliščin, iz katerih bi izhajala nevarnost pobega oz. njegova begosumnost. 21. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v Azilnem domu) v izpodbijanem sklepu je tudi zakaj manj prisilnih ukrepov (namestitev v Azilni dom), kot je namestitev tožnika v Center za tujce v predmetni zadevi ni bilo mogoče uporabiti. Le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje v obravnavani zadevi mogoče zagotoviti uspešno dokončanje predmetnega postopka. Toženka pa je tudi argumentirano obrazložila sorazmernost izrečenega pridržanja v smislu določb Uredbe Dublin III in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena ZMZ-1. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti ukrep pridržanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce za legitimen in v konkretnem primeru, glede na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru milejši ukrep, tudi po mnenju sodišča ni mogoča. Kot možna zato ostane le izpodbijana nastanitev tožnika v Centru za tujce. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje.

22. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožbenih navedb in iz tožnikove izpovedbe na naroku 28. 2. 2018, kjer je tožnik navedel, da se v Centru za tujce, kjer sedaj biva, počuti dobro in je zadovoljen z sanitarnimi, zdravstvenimi in higijenskimi razmerami. Pri izreku izpodbijanega sklepa je po presoji sodišča toženka pravilno upoštevala tudi načelo sorazmernosti. Po povedanem je neutemeljen tožnikov ugovor, da izrečen ukrep ni sorazmeren, da je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno, da so bila kršena pravila postopka in da je toženka zmotno uporabila merila iz Uredbe Dublin III.

23. Sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, dejansko stanje je bilo popolno in pravilno ugotovljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

24. K točki II izreka:

25. Predlogu za izdajo začasne odredbe se ne ugodi iz naslednjih razlogov:

26. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Na podlagi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 lahko tožnik zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba). Odložitev izvršitve izpodbijanega akta je možna le ob kumulativno izpolnjenih zakonsko določenih pogojev iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. 27. Na podlagi tretjega odstavka 32. člena, na katerega tožnik opira svoj predlog za izdajo začasne odredbe, sodišče lahko stanje uredi drugače, kot sledi iz izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne sodne odločbe. V predmetni zadevi pa na podlagi 71. člena ZMZ-1 v zvezi s 73. členom ZUS-1 pritožba zoper sodbo ni dovoljena. Navedeno pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, zaradi česar tožnik nima več pravnega interesa za zahtevo za začasno ureditev stanja, ki je časovno vezana na čas do pravnomočnosti sodne odločbe. V konkretnem primeru je ob odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe tudi že odločeno o tožbi in to pravnomočno, kar pomeni, da glede na citirano zakonsko ureditev odločitev ne bi imela nobenih učinkov (enako sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 1/2018 z dne 12. 1. 2018). Učinkovito sodno varstvo tožnika se ob koncu sodnega postopka zagotavlja s sodbo sodišča, s katero se odloči o zadevi, zato s pravnomočnostjo preneha pravni interes za izdajo začasne odredbe. Tako iz ZUS-1 jasno izhaja, da je izdaja začasne odredbe časovno in vsebinsko vezana na upravni spor, o katerem sodišče odloča. Zato je bilo potrebno predlog za izdajo začasne odredbe v predmetni zadevi zavreči. 1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.