Jedro

ZBPP za situacijo, ko gre za ugotovitev, da je tožnica navedla neresničen podatek, skrajšanega postopka ne predvideva. Določilo 1. odstavka 20. člena ZBPP sicer pravi, da se premoženjsko stanje ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca, ki jo izpolni na obrazcu, pristojni organ pa premoženjsko stanje ugotavlja tudi po uradni dolžnosti iz uradnih evidenc. Vendar pa to ne pomeni, da so izključene temeljne določbe o zagotavljanju učinkovitega varstva pravic in pravnih interesov strank iz ZUP, saj bi brez te procesne garancije lahko prišlo tudi do nesorazmernega oziroma neupravičenega posega v ustavno procesno pravico do sodnega varstva glede na vsebino izreka odločitve iz druge točke izpodbijanega akta. Poleg tega bi brez uporabe določb ZUP v takem primeru stranka imela šele v upravnem sporu prvič možnost, da odgovori oziroma pojasni ključno sporno okoliščino glede neresničnosti navedb.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba št. Bpp 437/2013 z dne 1. 7. 2013 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi drugega in tretjega odstavka 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) odločila, da se prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči prosilca A.A. z dne 19. junija 2013 zavrne in da prosilec v šestih mesecih od izdaje te odločbe ne more ponovno zaprositi za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi akta je navedeno, da je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani dne 20. junija 2013 prejelo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči prosilca A.A. in sicer smiselno za pravno svetovanje in zastopanje na prvi in drugi stopnji v individualnem delovnem sporu zoper delodajalca zaradi izplačila odškodnine za nesrečo pri delu, ki se na tukajšnjem sodišču obravnava pod opr. št. I Pd 916/2009. Za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca oziroma družine se smiselno uporabljajo določbe 12., 13., 14, 15., 16., 17., 18., 19., 20., 21., 22., 23., in 24. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre). Organ se sklicuje na 20. člen ZSVarPre, na 1., 2. in 3. odstavek 21. člena ZSVarPre. Ne glede na te določbe pa se brezplačna pravna pomoč ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 13.870 EUR (prvi odstavek 27. člena ZSVarPre). Osnovni znesek minimalnega dohodka v skladu z določilom 8. člena ZSVarPre trenutno znaša 261,56 EUR. Organ se sklicuje tudi na 1. in 5. odstavek 20. člena ter 1. odstavek 22. člena ZBPP. Sodišče, na podlagi prošnje in vpogledanih listin, ugotavlja, da je prosilec poročen. V skladu z določili prvega odstavka 23. člena ZBPP se tako za družinsko članico prosilca šteje samo žena. Prosilec je v obrazcu "prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči" (obrazec BPP št. 1) pri vprašanjih o tem, ali je lastnik/solastnik nepremičnega ali drugega premoženja, obkrožil odgovor "da" le pri vprašanjih o tem, ali je lastnik/solastnik stanovanja ali hiše, v kateri živi, in o tem, ali je lastnik/solastnik osebnega vozila. Pri vseh drugih vprašanjih v navedeni rubriki je obkrožil odgovor ,,ne" (med drugim tudi pri vprašanjih ali je lastnik/solastnik: kmetijskega in gozdnega zemljišča; gospodarskega poslopja in kmetijskih strojev, ki daje dohodke; stavbnega zemljišča). Prosilec je v obrazcu "podatki o družinskem članu" (Obrazec BPP št. 1 -družinski član) za ženo pri enakih vprašanjih obkrožil odgovor ,,ne" pri vseh vprašanjih. Prosilec je torej v izjavi o svojem premoženjskem stanju in o premoženjskem stanju svoje žene navedel, da je on lastnik stanovanja oziroma hiše, v kateri živi, ter osebnega vozila v vrednosti 2.000,00 EUR, drugega nepremičnega oziroma premičnega premoženja pa ne on in ne njegova žena nimata. V skladu z določili drugega odstavka 20. člena ZBPP je strokovna služba za BPP tukajšnjega sodišča preverila premoženjsko stanje prosilca in njegove žene z vpogledom v register Geodetske uprave Republike Slovenije ter z vpogledom v zemljiško knjigo. Na podlagi podatkov Geodetske uprave Republike Slovenije in zemljiške knjige je bilo ugotovljeno, da prosilčeva žena nima registriranih nepremičnin, prosilec pa je poleg hiše, v kateri z ženo živita, lastnik naslednjih nepremičnin v vpisanih v k. o. … parc. št. 1456; 1472; 1518; 442; 2169; 2194 in 2170/1. Navedene parcele v naravi predstavljajo kmetijsko, gozdno in zemljišče za gradnjo stavb, na parc. št. 2170/1 pa se nahaja tudi nestanovanjska kmetijska stavba. Vrednost navedenega premoženja v lasti prosilca po podatkih Geodetske uprave Republike Slovenije znaša 11.540,00 EUR. Iz navedenega torej izhaja, da je prosilec v izjavi o svojem premoženjskem stanju navajal neresnične podatke, saj v navedeni izjavi ni navedel, da je lastnik zgoraj navedenih nepremičnin. Glede na zgoraj navedeno je torej sodišče prosilčevo prošnjo v skladu z določili petega odstavka 20. člena ZBPP zavrnilo, prosilec pa v šestih mesecih od dneva izdaje te odločbe ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč.

V tožbi tožnik pravi, da je tožeča stranka vložila prošnjo na predpisanem obrazcu BPP št. 1, kjer je med podatki o družinskih članih navedla svojo ženo B.B. in izpolnila vse rubrike obrazca. Tožeča stranka je prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči vložila iz razloga, ker je brezposelna oseba, ki nima prihodkov in tako ni zmožna sama plačati stroškov zastopanja. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka ugotovila neskladnost med podatki v izpolnjenem obrazcu BPP št. 1 s strani tožene stranke in podatki iz uradnih evidenc, saj je tožena stranka na podlagi podatkov Geodetske uprave Republike Slovenije ugotovila, da je prosilec lastnik nepremičnin v k.o. ... skupni vrednosti 11.540,00 EUR, ter da je tožeča stranka na obrazcu pri vprašanju ali je lastnik/solastnik kmetijskega in gozdnega zemljišča; gospodarskega poslopja in kmetijskih strojev, ki daje prihodke, stavbnega zemljišča, obkroži la odgovor »ne«. Tožeča stranka ni navajala neresničnih podatkov o svojem premoženju, saj je predmetno vprašanje razumela, da je potrebno vnesti samo tisto premoženje, ki mu prinaša prihodke, v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedene parcele pa tožeči stranki ne prinašajo nikakršnih prihodkov, zato tožeča stranka te rubrike ni izpolnila oz. jo je pustila prazno. Poudariti je potrebno, da je prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči izpolnjevala tožeča stranka sama, kot prava neuka stranka. Tožena stranka bi morala pred izdajo izpodbijane odločbe tožeči stranki dati možnost izjasnitve oz. dopolnitve prošnje v zvezi z ugotovitvijo o lastništvu nepremičnin, ki niso bile navedene v prošnji. Tožeči stranki tako ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo izpodbijane odločbe. Predlaga odpravo odločbe in povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče ugotovi, ali je bila tožba vložena pravočasno in v primeru da ni bila, tožbo kot prepozno zavrže. Na podlagi podatkov Geodetske uprave Republike Slovenije in zemljiške knjige je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik v času vložitve prošnje lastnik nepremičnin vpisanih v posestnem listu 634 k.o. …, parc. št. 2194, 1472, 1456, 2169 in 1518, kar v naravi predstavlja njive v skupni izmeri 3812,00 m2, travnik v izmeri 832,00 m2 in gozd v izmeri 1910,00 m2, s skupnim letnim katastrskim dohodkom 30,64 EUR. Poleg tega je tožnik tudi lastnik nestanovanjske stavbe na parc. št. 217011 v isti k.o.. Glede na to, da ni bilo nobenega dvoma o tožnikovi izjavi, je toženka o prošnji odločila brez zaslišanja tožnika, saj se je dalo dejansko stanje ugotoviti na podlagi dejstev, ki jih je navedel tožnik v svoji prošnji in na podlagi uradnih podatkov, ki jih je pridobila toženka iz uradnih evidenc (prvi in drugi odstavek 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku). Na podlagi prošnje je bilo moč nedvomno ugotoviti, da tožnik ni navedel, da je lastnik zgoraj navedenih nepremičnin, saj je pri vprašanjih, ali je lastnik (oziroma solastnik) kmetijskega in gozdnega zemljišča, gospodarskega poslopja in kmetijskih strojev, ki daje dohodek (KD, panj, dobiček) oziroma drugega premoženja obkrožil odgovor "ne". Toženka izrecno prereka navedbo tožnika v tožbi, da navedene rubrike tožnik ni izpolnil oziroma da jo je pustil prazno, saj je iz prošnje razvidno, da je pri vseh navedenih odgovorih okrožen odgovor "ne" (vsi odgovori v prošnji so obkroženi na enak način in očitno z istim pisalom, kar je možno ugotoviti že z samim vpogledom v prošnjo brez posebnega strokovnega znanja) in ne more obstajati noben dvom, da tožnik rubrik ni izpolnil oziroma je pustil prazne. Tudi navedbe tožnika o tem, da je prava neuka oseba, ne morejo opravičevati tožnika, da je dajal neresnične podatke, saj za odgovore na zelo jasna in preprosta vprašanja ni potrebno kakšno posebno pravno znanje. Toženka poudarja, da ni važno, ali je tožnik v prošnji neresnične podatke navajal z namenom, da se tožniku dodeli brezplačna pravna pomoč in tudi ni pomembno, da sodišče te podatke lahko pridobi po uradni dolžnosti, prav tako ni pomembna vrednost premoženja oziroma višina katasterskega dohodka. Pomembno je, da je tožnik navajal neresnične podatke s tem, ko je podpisal obrazec, v katerem ni navedeno, da je tožnik lastnik zgoraj navedenega nepremičnega premoženja. Glede na navedeno, toženka predlaga, da sodišče brez ustne obravnave tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Tožba ni vložena prepozno, ker jo je tožnik vložil dne 1. 8. 2013, kar je še znotraj zakonitega roka 30 dni.

Odločitev iz druge točke izreka izpodbijane odločbe posega v tožnikovo ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave v zvezi z 1. odstavkom 1. člena ZBPP. Konkreten poseg v ustavno pravico iz 23. člena Ustave je dopusten in v skladu z ustavo samo, če je v skladu z načelom sorazmernosti (3. odstavek 15. člena Ustave), ki zajema strogi test presoje. Ta strogi test presoje pokaže, da je v predmetni zadevi sicer poseg predpisan z zakonom (5. odstavek 20. člena ZBPP), tako da prestane test legitimnosti, ukrep je tudi primeren v tem smislu, da je z njim možno doseči legitimen cilj, ki je v čim bolj učinkoviti obravnavi prošenj za brezplačno pravno pomoč (ne)dobrovernih prosilcev, niso pa izkazana vsa potrebna dejstva, da bi sodišče lahko ugotovilo, da je izpodbijani ukrep tudi nujen v tem smislu, da z nobenim milejšim ukrepom ne bi bilo mogoče doseči legitimnega cilja na način, da bi bila v sorazmerju (v ožjem pomenu besede) poseg v tožnikovo pravico do učinkovitega sodnega varstva v delovnem sporu zvezi z nesrečo pri delu na eni strani in na drugi strani varstvo pravic do učinkovitega obravnavanja prošenj drugih dobrovernih prosilcev. V tovrstnih primerih presoje zakonitosti primerljivih aktov je namreč že vzpostavljena sodna praksa, da mora tožena stranka spoštovati in omogočiti pravico do izjave že v upravnem postopku. Na primer v sodbi v zadevi I U 2142/2009-5 z dne 6. 1. 2010, ki se opira na stališče Upravnega sodišča v zadevi U 1884/2008-7 z dne 17. 9. 2008, je sodišče zavzelo naslednje stališče, ki je relevantno tudi v tem primeru: „Iz sodne prakse Upravnega sodišča izhaja (pravnomočne sodbe v zadevah U 471/2007 z dne 9. 5. 2007, U 730/2007 z dne 30. 4. 2007 in U 937/2007 z dne 20. 6. 2007), da mora pristojni organ za brezplačno pravno pomoč, ob upoštevanju 2. odstavka 34. člena ZBPP, subsidiarno uporabljati določila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami). Po določilu 2. odstavka 34. člena ZBPP, če ZBPP ne določa drugače, postopa pristojni organ za brezplačno pravno pomoč po ZUP. To pa v odvisnosti od konkretnih okoliščin primera, ob upoštevanju določil ZBPP, pomeni, da tožena stranka v določenih primerih mora upoštevati določila ZUP o zagotavljanju možnosti stranki, da se pred izdajo odločbe izjavi o sporni okoliščini (1. odstavek 7. člena, 1. odstavek 9. člena ZUP, 4. odstavek 9. člena, 1. odstavek 138. člena ZUP, 145. in 146. člen ZUP) – v konkretnem primeru je ta okoliščina ugotovitev tožene stranke, da je tožnica zatrjevala neresnične podatke v prošnji za brezplačno pomoč. V konkretnem primeru gre za okoliščino, ki je v zadevi odločilna. V zgoraj navedenih zadevah Upravno sodišče postavlja stališče, da organ odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih stranki ni bila dana možnost, da se o njih izjavi, razen v primerih, določenih z zakonom. ZBPP za predmetno situacijo, ko gre za ugotovitev, da je tožnica navedla neresničen podatek, skrajšanega postopka ne predvideva. Določilo 1. odstavka 20. člena ZBPP sicer pravi, da se premoženjsko stanje ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca, ki jo izpolni na obrazcu, pristojni organ pa premoženjsko stanje ugotavlja tudi po uradni dolžnosti iz uradnih evidenc. Vendar pa to ne pomeni, da so izključene temeljne določbe o zagotavljanju učinkovitega varstva pravic in pravnih interesov strank iz ZUP, saj bi brez te procesne garancije lahko prišlo tudi do nesorazmernega oziroma neupravičenega posega v ustavno procesno pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave) glede na vsebino izreka odločitve iz druge točke izpodbijanega akta. Poleg tega bi brez uporabe določb ZUP v takem primeru stranka imela šele v upravnem sporu prvič možnost, da odgovori oziroma pojasni ključno sporno okoliščino glede neresničnosti navedb in bi sodišče v upravnem sporu originarno presojalo dejstva. Tožnica namreč v tožbi pojasnjuje in navaja določena dejstva, ki po njenem mnenju govorijo za to, da je bila v dobri veri, ko je obkrožila rubriko „ne“ v prošnji za brezplačno pravno pomoč. Namen upravnega spora pa je v zagotavljanju sodnega varstva pravic in obveznosti in v izvajanju sodnega nadzora nad zakonitostjo delovanja subjektov javnega prava (1. odstavek 157. člena Ustave, 1. in 2. člen ZUS-1, 3. odstavek 20. člena ZUS-1). To pomeni, da je glede na vsebino tožbe tožena stranka v konkretnem primeru imela obveznost, da tožnico sooči z neskladjem med njeno izjavo in podatki v zemljiški knjigi zaradi določila 5. odstavka 20. člena ZBPP, ki v primeru ugotovitve o lažnem navajanju dejstev pomeni tudi prepoved uveljavljanja ustavne pravice do brezplačnega dostopa do sodišča (23. člen Ustave). Po določilu 3. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) je bistvena kršitev določb postopka podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka po ZUP. Za bistveno kršitev določb postopka pa gre, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe (3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP).“ Enake okoliščine so podane tudi v tem upravnem sporu, saj tožnik zatrjuje v tožbi, da ni nedobroverno navajal (neresničnih) podatkov o svojem premoženju, saj je predmetno vprašanje razumel, kot da se nanaša na premoženje, ki prinaša prihodke, v obrazložitvi navedene parcele pa tožniku ne prinašajo nikakršnih prihodkov. Ta utemeljitev dobrovernosti v tožbi zadostuje za ugotovitev, da je navedena procesna pomanjkljivost lahko vplivala na odločitev, saj je v rubriki pod točko 6 obrazca res zapisano: „kmetijskega in gozdnega zemljišča /.../ ki vam daje dohodke (KD, panj, dobiček)“. V ponovnem postopku bo tožena stranka morala ugotavljati, ali je tožnikova zmota opravičljiva, kajti samo v primeru neopravičljive zmote je poseg v pravico do učinkovitega sodnega varstva, kar predstavlja časovna prepoved 6 mesecev, dopusten. S tega vidika je torej tožena stranka tudi materialno pravo nepravilno uporabila, ker zmotno stoji na stališču, da je v zvezi z 5. odstavkom 20. člena ZBPP bistveno samo to, ali so podatki resnični ali ne.

Ker iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožena stranka ni oprla odločitve iz prve točke izreka na drugo dejansko in pravno podlago kot na ugotovitev o neresničnem navajanju podatkov, je sodišče odpravilo tudi prvo točko izreka izpodbijane odločbe.

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2., 4. in 3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe. V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na stališča sodišča, ki zadevajo postopek in materialno pravo (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z 5. odstavkom 34. člena ZBPP, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 1. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007), če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR. Tožnik je v upravnem sporu imel pooblaščenca. Zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati znesek 350 EUR, povečan za DDV, tožeči stranki. Znesek 420 EUR mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.