Jedro

Tudi pri parcelaciji se glede položaja strank uporablja 49. člen ZUP, zato v postopku parcelacije ni stranka oseba, če se ne posega v njene pravice, pa čeprav ima želje po pridobitvi parcele, ki se parcelira.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo z dne 31.5.1993 zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Geodetske uprave z dne 12.1.1993, s katero je ta zavrgla njuno pritožbo zoper svojo odločbo z dne 20.5.1983 o parcelaciji parc. št. 274/2, ker jo je vložila neupravičena oseba. Tožena stranka v izpodbijani odločbi pojasnjuje potek postopka parcelacije parc. št. 274/2, ki se je pri tem povečala za 310 m2 v škodo parc. št. 274/4, v uporabi občine, torej ne v škodo parc. št. 274/7, 275/4 in 278/2, katerih uporabnika sta tožnika, zaradi tega tudi tožena stranka meni, da tožnika nista upravičeni osebi za vložitev pritožbe. Dalje tožena stranka meni, da je razlog zavrnitve tudi nepravočasno vložena pritožba zoper odločbo z dne 20.5.1983, saj je preteklo že več kot 10 let, in tožnika sta vedela za stanje. Tožena stranka pa meni, da sporno povečanje parc. št. 274/2 ni bilo povsem zakonito, vendar je rok za razveljavitev po nadzorstveni pravici že tudi zdavnaj potekel. Tožnika v tožbi navajata, da sta lastnika hiše, stoječe na parc. št. 274/7 in 278/2, in upravičenca uporabe funkcionalnega zemljišča, ki meji na parc. št. 275/3, iz dela katere je z odločbo prvostopnega organa z dne 10.5.1983 nastala še parc. št. 274/4, ki bi naj bila pozneje uničena, zemljišče pa pripojeno k parc. št. 274/2. Tožnika menita, da sta upravičena zahtevati, da se odločbi upravnih organov, ki nimata podlage v zakonu, izrečeta za nični. Na podlagi take odločbe je soseda pridobila dovoljenje upravnega organa, da je lahko postavila garažo na zemljišču prvotne parcele št. 274/2, dejansko pa jo je postavila na priključenem delu parc. št. 275/3. Z gradnjo je soseda posegla v dosedanjo javno pot, uporabnost in preglednost poti ter tožnikoma preprečila normalno rabo garaže. Tožnika menita, da iz navedenih razlogov imata pravni interes, da se vzpostavi prejšnje stanje, ne le odpravi nezakonitost. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da sta tožnika z vlogo z dne 28.12.1992, ki sta jo opredelila kot pritožbo, izpodbijala pravnomočno odločbo geodetske uprave z dne 20.5.1983. Kot glavni ugovor sta navajala, da bi kot prizadeta v svojih pravnih koristih morala sodelovati v postopku parcelacije, s katero sta S.P. in M.B. pridobili 310 m2 zemljišča parc. št. 275/3. Ta njuna vloga je bila kot pritožba z navedeno odločbo geodetske uprave zavržena, ker da jo je vložila neupravičena oseba izven roka za pritožbo. Tožena stranka pa je z izpodbijano odločbo pritožbo tožnikov zoper odločbo o zavrženju njune pritožbe zavrnila bistveno iz istih razlogov.

Pravnomočna odločba se s pritožbo ne more izpodbijati. Pač pa se iz razloga, ki ga tožnika uveljavljata v svoji vlogi, lahko vloži predlog za obnovo postopka. Postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni več rednega pravnega sredstva, se med drugim obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe (9. točka 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku). Upravna organa bi zato z vlogo (pritožbo) tožnikov morala postopati kot s predlogom za obnovo postopka.

Postavlja se vprašanje, ali bi tožnika v postopku parcelacije parc. št. 274/2, na katero se nanaša odločba geodetske uprave z dne 20.5.1983, in katera je bila s to odločbo povečana za 310 m2, res morala imeti položaj stranke. Po določbi 49.člena zakona o splošnem upravnem postopku je stranka oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Ni sporno, da se upravni postopek ni uvedel na zahtevo tožnikov, pa tudi zoper njiju ni tekel. Iz predloženih upravnih spisov pa tudi ne izhaja, da bi se v tem postopku posegalo v kake pravice tožnikov. Zemljišče, ki je bilo priključeno k parc. št. 274/2, je v družbeni lasti in v upravi občine, kot izhaja iz izpiska iz zemljiške knjige. Do tega zemljišča tožnika torej nista imela nobene pravice, v njuno zemljišče pa se ni posegalo. Prav tako ni z ničemer izkazano, da bi se v postopku posegalo v kake pravne koristi tožnikov, ki bi jih morala tožnika v postopku varovati. Tožnika v tožbi izkazujeta le svoj dejanski interes do zemljišča, pravnega pa kot že navedeno nista izkazala, niti nista v tej smeri ponudila nobenega dokaza.

Iz vsega navedenega izhaja, da tožnika tudi nista bila legitimirana do predloga za obnovo postopka, kajti tak predlog bi bil zavržen iz bistveno enakih razlogov, kot je bila njuna pritožba. Zaradi tega sodišče izpodbijane odločbe ni odpravilo, ker kot je navedeno, bi učinek za tožnika bil enak, četudi bi se njuna pritožba obravnavala kot predlog za obnovo postopka. Da se odločba izreče za nično, pa tudi lahko predlaga le oseba, ki ima položaj stranke (268. člen zakona o splošnem upravnem postopku).

Zaradi navedenega je sodišče tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo. Določbe zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).