Jedro

Pogojne terjatve niso „pogojno priznane terjatve“. Slednjih ZFPPIPP pravzaprav sploh ne pozna. V skladu s prvim odstavkom 60. člena ZFPPIPP se mora upravitelj določno izreči, ali terjatev priznava ali prereka. Drugačne izjave upravitelja so neskladne z ZFPPIPP. Zato se takrat, ko se stečajni upravitelj o terjatvah izjavi tako, da jih „pogojno prizna“, „prizna pod odložnim pogojem“ ali zapiše kakšno drugačno s prvim odstavkom 60. člena ZFPPIPP neskladno izjavo, ki ne pomeni niti priznavanja terjatve niti določnega prerekanja terjatve, šteje, da je upravitelj tako terjatev prerekal. Upnik, čigar pravočasno prijavljene terjatve upravitelj v osnovni seznam preizkušenih terjatev ni vnesel ali jo je vnesel z napačnimi podatki, lahko tak razlog uveljavlja z ugovorom proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev. Kasneje pa lahko upnik vloži še ugovor proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev in pritožbo zoper sklep o preizkusu terjatev. Tožba na ugotovitev obstoja sicer priznane terjatve saniranju napak pri vnosu v osnovni seznam preizkušenih terjatev ni namenjena. Pritožbeni razlogi, s katerimi tožeča stranka izraža nestrinjanje o (ne)obstoju pogoja, povezanega s terjatvijo, so zato nerelevantni.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana 1. točka izreka v tistem delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve v višini 129.456,87 EUR spremeni tako, da se tožba v tem delu zavrže. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu 1. točke izreka in v 2. točki izreka potrdi.

III. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 150.497,25 EUR (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 2.765,34 EUR pravdnih stroškov (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podredno temu je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke na ugotovitev obstoja terjatve v skupni višini 150.497,25 EUR. Tožeča stranka je tožbo vložila na podlagi sklepa o preizkusu terjatev in končnega seznama preizkušenih terjatev. V končnem seznamu preizkušenih terjatev se je stečajni upravitelj o delu te terjatve v višini 129.456,87 EUR izjavil tako, da jo je priznal kot pogojno terjatev. V višini, ki predstavlja razliko med navedenima zneskoma, pa je upravitelj terjatev prerekal. Sodišče prve stopnje je celotni tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Glede priznane pogojne terjatve (129.456,87 EUR)

6. Tožbo na ugotovitev obstoja terjatve lahko vloži le upnik, čigar terjatev je prerekana (prim. prvi odstavek 300. člena ZFPPIPP). Za vložitev tožbe na ugotovitev obstoja priznane terjatve pa upnik nima pravnega interesa (osmi odstavek 301. člena ZFPPIPP). Priznanje terjatve v stečajnem postopku ima namreč enake učinke kot pravnomočna sodba o ugotovitvi njenega obstoja.(1) Pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe med drugim ni podana takrat, ko je stvar že pravnomočno razsojena. V takem primeru je treba tožbo zavreči (prvi odstavek 274. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

7. V konkretnem primeru obravnavano terjatev v višini 129.456,87 EUR je stečajni upravitelj priznal kot pogojno terjatev, povezano z odložnim pogojem (osnovni seznam preizkušenih terjatev s pojasnili pod zap. št. 539 - priloga C1). Pogojne terjatve niso „pogojno priznane terjatve“. Slednjih ZFPPIPP pravzaprav sploh ne pozna. V skladu s prvim odstavkom 60. člena ZFPPIPP se mora upravitelj določno izreči, ali terjatev priznava ali prereka. Drugačne izjave upravitelja so neskladne z ZFPPIPP. Zato se v skladu s sodno prakso takrat, ko se stečajni upravitelj o terjatvah izjavi tako, da jih „pogojno prizna“, „prizna pod odložnim pogojem“ ali zapiše kakšno drugačno s prvim odstavkom 60. člena ZFPPIPP neskladno izjavo, ki ne pomeni niti priznavanja terjatve niti določnega prerekanja terjatve, šteje, da je upravitelj tako terjatev prerekal.(2)

8. Upnik, čigar pravočasno prijavljene terjatve upravitelj v osnovni seznam preizkušenih terjatev ni vnesel ali jo je vnesel z napačnimi podatki, lahko tak razlog uveljavlja z ugovorom proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev (62. člen ZFPPIPP). Kasneje pa lahko upnik vloži še ugovor proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev (66. člen ZFPPIPP) in pritožbo zoper sklep o preizkusu terjatev (69. člen v zvezi s prvim odstavkom 125. člena ZFPPIPP). Tožba na ugotovitev obstoja sicer priznane terjatve saniranju napak pri vnosu v osnovni seznam preizkušenih terjatev ni namenjena. Pritožbeni razlogi, s katerimi tožeča stranka izraža nestrinjanje o (ne)obstoju pogoja, povezanega s terjatvijo, so zato nerelevantni.

9. Pogojne terjatve ZFPPIPP ureja v 5. točki drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP in v 259. in 260. členu ZFPPIPP. Pogojne terjatve so tiste terjatve, katere nastanek ali prenehanje je odvisno od negotovega dejstva (prvi odstavek 59. člena OZ).(3) Na podlagi 259. člena ZFPPIPP terjatev, ki je povezana z odložnim pogojem in se ta pogoj do izdelave načrta končne razdelitve ne uresniči, preneha. V skladu z 260. členom ZFPPIPP pa glede terjatve, ki je povezana z razveznim pogojem in se ta pogoj do izdelave načrta končne razdelitve ne uresniči, velja, da pogoj ne obstaja in da je terjatev postala nepogojna.

10. V konkretnem primeru obravnavana terjatev je bila priznana. Vodenje pravdnega postopka na ugotovitev obstoja priznane terjatve pa kot rečeno ni dopustno, ker ima priznana terjatev enake učinke kot pravnomočna sodba o ugotovitvi njenega obstoja (res iudicata). Sodišče prve stopnje je določalo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno. S tem je kršilo 12. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v 1. točki izreka spremenilo tako, da je tožbo v delu, s katerim tožeča stranka zahtevala ugotovitev obstoja terjatve v višini 129.456,87 EUR, zavrglo. Odločitev temelji na drugem odstavku 354. člena ZPP.

Glede prerekanih terjatev (21.040,38 EUR)

11. Sodišče prve stopnje je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo na podlagi presoje, da tožeča stranka ni podala določne trditvene podlage o teh terjatvah, kljub temu, da jo je sodišče k temu izrecno pozvalo. Presodilo je še, da je sicer terjatev prenehala zaradi pobota, ki ga je uveljavljala tožena stranka (str. 6-7 izpodbijane sodbe).

12. Pritožbeni očitek, da je tožena stranka tako nejasno prerekala trditveno podlago tožeče stranke, ki jo je navedla v prvostopenjskem postopku, da tožeči stranki ni moglo biti poznano, kaj sploh prereka, je neutemeljen. Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo jasno branila, da obravnavana terjatev ne obstaja, ker jo je pobotala z nasprotno obveznostjo tožeče stranke do tožene stranke iz naslova poroštva za družbo V. d. o. o. (l. št. 18). Tožena stranka je podala ugovor ugasle pravice. Tožeča stranka pa v svoji nadaljnjih pripravljalnih vlogah (r. št. 12 in 25) ali na naroku (r. št. 26) ni več nasprotovala, da bi terjatev na ta način prenehala. Ker se nezanikana ali brez razlogov zanikana dejstva štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP), je bilo treba prenehanje terjatve šteti za priznano dejstvo.

13. Glede na navedeno pritožba v tem delu ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem izpodbijanem delu (za znesek 21.040,38 EUR) potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških postopka

14. Zaradi delne spremembe prvostopenjske sodbe je pritožbeno sodišče odločilo o stroških vsega postopka na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP.

15. Pritožbeno sodišče je o pritožbi odločilo tako, da ji je delno ugodilo. Prvostopenjsko sodbo je delno razveljavilo in v tem delu tožbo zavrglo, sicer pa je pritožbo zavrnilo. Delni uspeh tožeče stranke s pritožbo pa je le navidezen. Ker v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP šteje le končni uspeh, na stroškovno odločitev v izpodbijani sodbi odločitev pritožbenega sodišča ni vplivala. Enako velja glede pritožbenih stroškov tožeče stranke.

16. Tožena stranka sama nosi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, ker ta ni doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): N. Plavšak, Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) - Razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 233. Op. št. (2): Gl. VSL sklep Cst 753/2015. Op. št. (3): N. Plavšak, Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) - Razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 190.