Jedro

Glede na to, da Uredba sveta (ES), št. 44/2001 z dne 22.12.2000 o priznanju in izvršitvi tujih sodnih odločb v civilnih in gospodarskih (trgovinskih) zadevah velja od 1.3.2002 in da gre v obravnavanem primeru za razmerja, ki učinkujejo tudi po vstopu Republike Slovenije v Evropsko Unijo, deloma pa tudi za procesna pravila, je treba v skladu s členom 76, točko 2 neposredno uporabiti njena določila.

Standard "očitno nasprotje" je stopnjevan pojem, ki pomeni, da se sodba ne prizna že samo zato, ker bi bilo priznanje v nasprotju z javnim redom. Nasprotje mora biti očitno, torej že na prvi pogled vidno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sprva priznalo tujo sodno odločbo - zamudno sodbo, ki jo je izdalo Gospodarsko sodišče na Dunaju, opr. št. 26 Cg 146/01 dne 18. junija 2002 ter ugotovilo, da v Republiki Sloveniji ni ovir za njeno izvršljivost. Odločilo je, da morata nasprotna udeleženca predlagatelju postopka plačati 23.930 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa.

Nasprotna udeleženca sta vložila ugovor, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo, sklep o priznanju razveljavilo in predlog za priznanje omenjene tuje sodne odločbe zavrnilo. Predlagatelja postopka je zavezalo, da mora nasprotnima udeležencema povrniti 30.640 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da tuje zamudne sodbe ni mogoče priznati, ker so bila tožencem pisanja (tožba, poziv na odgovor in sklep, da morata toženca imenovati pooblaščenca za sprejem sodnih pisanj v Avstriji) vročena brez prevoda, pri tem pa v zapisniku o vročitvi ni naveden pouk o pravici zavrniti sprejem pisanj, ki jim niso priloženi slovenski prevodi. Po mnenju sodišča prve stopnje bi bilo zato priznanje v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije (100. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku - Uradni list RS, št. 56/99 - ZMZPP).

Zoper ta sklep je predlagatelj postopka vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, prvostopenjskemu sodišču pa očita, da je zmotno uporabilo določbo 14. člena Pogodbe o vzajemnem pravnem prometu z dne 16.12.1954, ki velja na podlagi Sporazuma o nadaljnji veljavnosti jugoslovansko - avstrijskih pogodb v odnosih med Republiko Slovenijo iz Zvezno vlado Republike Avstrije o nadaljnji veljavnosti določenih jugoslovansko - avstrijskih pogodb z dne 16.10.1999 (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 4/93). Če pisanje ni sestavljeno v jeziku zaprošenega sodišča, niti mu ni priložen prevod v ta jezik, opravi sodišče vročitev samo, če je naslovnik pripravljen sprejeti pisanje. Za veljavnost vročitve avstrijskih sodnih pisanj zadošča, da je naslovnik poučen o možnosti zavrnitve sodnih pisanj, ki jim ni priložen prevod. Če ta pouk ni naveden v zapisniku, mora iz zapisnika zanesljivo izhajati, da je naslovnik s sprejemom izrecno soglašal. Zato je zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da ta predpostavka ni bila izpolnjena. Zadnja vrstica izjave v zapisniku o vročitvi se glasi: "Navedene listine sem sprejel brez prevoda v slovenski jezik". Bistvenega pomena je tu beseda "sprejel", ki pomensko vključuje soglasje s vročitvijo listin v tujem jeziku. Zaradi uporabe glagola "sprejeti" (in ne "prejeti") dodatna navedba izrecnega soglasja ni bila potrebna.

Tudi ostala dejstva jasno kažejo, da sta bila nasprotna udeleženca ustrezno seznanjena z vsebino sodnih pisanj. Na pooblaščenca predlagatelja postopka, odvetnika dr. A. A. z Dunaja, ki ga je zastopal v postopku pred Gospodarskim sodiščem na Dunaju, se je namreč po vročitvi tožbe tožencema v njunem imenu obrnil njun odvetnik dr. B. B. iz Stainza. Ta ga je pozval, naj ne zahteva izdaje zamudne sodbe, če bosta toženca (v tem postopku nasprotna udeleženca) do 10.12.2002 plačala skupaj 34.500 DEM. Kasneje sta dejansko plačala določen del zneska, tako da je bila tožba dne 14.6.2002 skrčena na 11.377,74 EUR. Iz tega jasno izhaja, da sta bila nasprotna udeleženca (ki tudi zelo dobro obvladata nemški jezik) seznanjena z vsebino sodnih pisanj.

Nesprejemljivo je, da je sodišče sklep o priznanju tuje sodne odločbe razveljavilo s sklicevanjem na lastno napako. Avstrijsko sodišče je ravnalo korektno ter v skladu s omenjeno Pogodbo o vzajemnem pravnem prometu z dne 16.12.1954. Napako je zagrešilo Okrožno sodišče v Mariboru, ki ni ustrezno sestavilo zapisnika o vročanju. Sklicevanje sodišča na lastno napako je s stališča pravice do poštenega sojenja nedopustno. Predlagatelj postopka predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor nasprotnih udeležencev zavrne.

Nasprotna udeleženca sta odgovorila na pritožbo, pri tem pa opozarjata, da iz zapisnika o vročitvi tujih sodnih pisanj ne izhaja opozorilo na pravico odkloniti prevzem. Po določbi 92. člena Sodnega reda (Uradni list RS, št. 17/95 in nasl. - SR), mora sodišče stranko, ki pride na sodišče zaradi osebne vročitve tujega sodnega akta brez prevoda, opozoriti, da ima pravico odkloniti prejem. To opozorilo je treba vnesti tudi v zapisnik. Zato ni pomembno, ali sta nasprotna udeleženca sodna pisanja sprejela in tudi ne dejstvo, ali sta vsebino teh pisanj razumela. Odločilno je, da iz zapisnika o vročitvi ne izhaja opozorilo na pravico odkloniti sprejem.

Pritožba je utemeljena.

S 1.5.2004 je Republika Slovenija postala članica Evropske Unije in jo veže Uredba sveta (ES), št. 44/2001 z 22.12.2000 o priznanju in izvršitvi tujih sodnih odločb v civilnih in gospodarskih (trgovinskih) zadevah (OJ L 12, 16.1.2001, str. 1.), ki je bila dopolnjena z Uredbo, št. 1496/2002 z dne 21.8.2002 (OJ L 225, 22.8.2002, str. 13.) in Aktom, ki se naša na pristop novih članic (OJ L 236, 23.9.2003, str. 33.). Glede na to, da Uredba velja od 1.3.2002 (člen 76) in da gre v obravnavanem primeru za razmerja, ki učinkujejo tudi po vstopu Republike Slovenije v Evropsko Unijo, deloma pa tudi za procesna pravila (op1), je treba v skladu s členom 76, točko 2 neposredno uporabiti njena določila. Uredba temelji na medsebojnem zaupanju v zagotavljanju sodnega varstva znotraj skupnosti, kar opravičuje samodejno priznavanje sodb, izdanih v državi članici, ne da bi bil za to potreben kakršenkoli postopek, razen v spornih zadevah (točka 16 uvodnih določil). Zato se po členu 33 Uredbe sodba, izdana v državi članici, v drugi državi članici prizna, ne da bi bil v ta namen potreben kakršenkoli postopek. Kljub temu je predlagatelj vložil zahtevo za priznanje avstrijske sodbe, kar mu omogoča člen 33 točka 2, ki določa, da vsaka zainteresirana stranka, ki uveljavlja priznanje sodbe kot glavni predmet spora, lahko (v skladu s postopki iz oddelkov 2 in 3 tega poglavja) vloži zahtevo za odločanju o priznanju sodbe.

Pri odločanju o priznanju sodbe Gospodarskega sodišča na Dunaju sodišče prve stopnje tako ne bi smelo uporabiti ZMZPP, pač pa Uredbo, ki v členu 34 vsebuje nekatere razloge, ki onemogočajo priznanje tuje sodne odločbe. V točki 1 določa, da se sodba ne prizna, če bi bilo njeno priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom v državi članici, v kateri se uveljavlja priznanje, v točki 2 pa, da se sodba ne prizna, če je bila izdana v odsotnosti, če tožencu ni bila vročena listina o začetku postopka ali enakovredna listina pravočasno in na tak način, da bi ta lahko pripravil obrambo, razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodbe, čeprav je imel to možnost. Ovira za priznanje je le očitno nasprotje z javnim redom v državi članici, v kateri se uveljavlja priznanje, pri čemer je ta javni red po sodni praksi omejen tudi z načeli prava Evropske skupnosti in tudi Evropske konvencije o človekovih pravicah (op2). Standard "očitno nasprotje" je stopnjevan pojem, ki pomeni, da se sodba ne prizna že samo zato, ker bi bilo priznanje v nasprotju z javnim redom.

Nasprotje mora biti očitno, torej že na prvi pogled vidno. Tega pa dejstvu, da nasprotna udeleženca (oziroma drugi nasprotni udeleženc, ki je hkrati zastopnik prvega nasprotnega udeleženca) nista bila poučena o pravici odkloniti sprejem sodnih pisanj, ker so bila sestavljena v nemškem jeziku in jim ni bil priložen prevod, ni mogoče pripisati. Kršitev dolžnosti opozorila na pravico odkloniti sprejem tujega sodnega akta brez prevoda, ki jo določa tretji odstavek 92. člena SR ne predstavlja očitnega nasprotja z javnim redom.

Ta kršitev bi lahko predstavljala kvečjemu oviro iz člena 34, točke 2. Če gre za priznanje zamudne sodbe, je treba prej preveriti, ali je bila tožba tožencu vročena "tako pravočasno" in "na tak način", da je imel možnost pripraviti svojo obrambo. Uredba tako sama določa bistvene kriterije pravilne vročitve, ki je ključna za pravico do kontradiktornega postopka. Vendar ta ni absolutna - tudi na pravilno vročitev se ob priznavanju ni mogoča sklicevati, če tožena stranka proti odločbi ni vložila pravnega sredstva, čeprav je to možnost imela. Ker pa sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava (ZMZPP namesto Uredbe) tega ni ugotavljalo, je podana nepopolna ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče, ki mora na pravilno uporabo materialnega prava paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - Uradni list SRS, št. 30/86 in nasl.), je pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo ugotoviti, ali sta imela nasprotna udeleženca možnost izpodbijati sporno zamudno sodbo avstrijskega sodišča ter v ta namen oceniti navedbe predlagatelja postopka v odgovoru na ugovor, da se je na odvetnika dr. A. A., ki je predlagatelja postopka zastopal v postopku zoper nasprotna udeleženca pred Gospodarskim sodiščem na Dunaju, po vročitvi tožbe in poziva na odgovor obrnil odvetnik dr. B. B. iz Stainza ter ga v imenu nasprotnih udeležencev pozval, naj ne zahteva izdaje zamudne sodbe, če bosta nasprotna udeleženca plačala določen znesek.

Opomba 1: R. Knez, Pravo EU pred slovenskimi sodišči, Založba GV, Ljubljana 2005, str. 58 - 62. Opomba 2: Določanje meja javnega reda po odločbi Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi Krombach v. Bamberski, 28.3.2000 ni več v celoti prepuščeno nacionalnemu sodišču - to mora upoštevati tudi pravo Evropske skupnosti, predvsem temeljne svoboščine notranjega trga, pa tudi človekove pravice po Evropski konvenciji o človekovih pravicah.