Jedro

Sodišče je obdolženčev privilegij zoper samoobtožbo dolžno upoštevati vselej in brez omejitev, vendar pa zaradi tega soobdolženci ne smejo biti prikrajšani za pravico, da postavljajo vprašanja soobdolžencu, ki jih obremenjuje, četudi iz objektivno opravičljivih razlogov med postopkom ne morejo uveljavljati tega ustavnega jamstva. Pravica do zaslišanja in izpodbijanja obremenilnih prič ni absolutna in obrambi ne daje neomejenih možnosti, da vselej in brez omejitev na glavni obravnavi doseže tako zaslišanje. Če obdolženec nikoli v postopku ni imel možnosti, da zasliši obremenilno pričo (ali soobdolženca, kot v konkretnem primeru), to samo po sebi še ne pomeni kršitve pravic obrambe.

Obsodilna sodba, kadar obdolženec ni mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič, se ne sme izključno ali odločilno opirati na njihove izpovedbe. Za dokaz, ki je v pomembni meri podlaga za obsodilno sodbo, gre tudi tedaj, kadar je sodišče, ki je sodbo izreklo, ostale dokaze presojalo predvsem iz vidika, ali potrjujejo sporne izjave obremenilnih prič.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega N.Š. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v višini 432,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 35574/2017 z dne 5. 3. 2020 pod točko I izreka spoznalo obdolženega N.Š. za krivega storitve kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog po drugem v zvezi s prvim odstavkom 187. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso. Pod točko II izreka je obdolženega Z.B. na podlagi 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 498. člena ZKP je obdolženemu Z.B. odvzelo 1.950,25 g prepovedane droge konoplje ter v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo o stroških tega dela kazenskega postopka.

2. Zoper obsodilni del sodbe se je pritožila zagovornica obdolženega N.Š. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugega odstavka 371. člena ZKP zagovornica uveljavlja z obširnimi navajanji, da je sodišče prve stopnje obsodilno sodbo v odločilni meri oprlo na zagovor soobdolženega Z.B., ki ni hotel odgovarjati na vprašanja, zaradi česar je bila kršena obdolženčeva pravica do zaslišanja obremenilne priče. Prav tako je dokazna ocena njegove izpovedbe nepravilna, saj se je po mnenju pritožbe soobdolženi Z.B. skušal razbremeniti svoje odgovornosti, sprva na način, da je prikrival dejstva, potem pa, da je poskušal obremeniti obdolženega N.Š. Izpodbijana sodba pa nima razlogov o tem, zakaj je sodišče verjelo izpovedbi soobdolženega Z.B. 5. Pritožbi ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v točki 18 razlogov izpodbijane sodbe pojasnilo, da je zagovor obdolženega Z.B., da je obdolženemu N.Š. povedal, da masa za piškote vsebuje THC, potrjen z drugimi izvedenimi dokazi, ki jih je podrobno obrazložilo v nadaljevanju svoje sodbe, zaradi česar v tej smeri uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Sicer pa je zagovornica sama s seboj v nasprotju, ko hkrati s pritožbenimi pomisleki, da ni razlogov v tej smeri, še navaja, da sodišče prve stopnje izpovedbe soobdolženega Z.B. ni pravilno dokazno ocenilo. Zagovornica namreč s tem, ko ponudi svojo presojo zagovora obdolženega Z.B., izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, s tem pa ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

6. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo obdolženčevo pravico do zaslišanja obremenilne priče, ker obramba ni mogla soobdolženemu Z.B. postavljati vprašanj. V obravnavani zadevi je obdolženi Z.B. na glavni obravnavi podal svoj zagovor, v katerem je obremenil soobdolženega N.Š., medtem ko na vprašanja sodišča in procesnih udeležencev ni odgovarjal, kar je v skladu s privilegijem zoper samoobtožbo. Nasproti si tako stojita dve konvencijski oziroma ustavni pravici: privilegij zoper samoobtožbo (četrta alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju Ustava) in pravica do zaslišanja obremenilne priče (29. člen Ustave), pri čemer je obema obravnavanima pravicama zagotovljeno enako močno varstvo. Sodišče je namreč obdolženčev privilegij zoper samoobtožbo dolžno upoštevati vselej in brez omejitev, vendar pa zaradi tega soobdolženci ne smejo biti prikrajšani za pravico, da postavljajo vprašanja soobdolžencu, ki jih obremenjuje, četudi iz objektivno opravičljivih razlogov med postopkom ne morejo uveljavljati tega ustavnega jamstva. Pravica do zaslišanja in izpodbijanja obremenilnih prič pa ni absolutna in obrambi ne daje neomejenih možnosti, da vselej in brez omejitev na glavni obravnavi doseže tako zaslišanje. Če obdolženec nikoli v postopku ni imel možnosti, da zasliši obremenilno pričo (ali soobdolženca, kot v konkretnem primeru), to samo po sebi še ne pomeni kršitve pravic obrambe, kot se to med drugim trudi prikazati pritožba. V skladu z ustaljeno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice in Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) se obsodilna sodba, kadar obdolženec ni mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič, ne sme izključno ali odločilno opirati na njihove izpovedbe. Za dokaz, ki je v pomembni meri podlaga za obsodilno sodbo, gre tudi tedaj, kadar je sodišče, ki je sodbo izreklo, ostale dokaze presojalo predvsem iz vidika, ali potrjujejo sporne izjave obremenilnih prič,1 kar pa v obravnavani zadevi ni mogoče ugotoviti. Izpovedba oziroma zagovor soobdolženega Z.B. ni edini oziroma izključni dokaz, ki bremeni obdolženega N.Š., prav tako pa sodišče prve stopnje preostalih dokazov ni presojalo v smeri potrjevanja obremenilnega zagovora soobdolženega Z.B. Prvostopenjsko sodišče je namreč v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP vestno pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, nato pa skrbno presodilo, da je obdolženemu N.Š. dokazana storitev očitanega kaznivega dejanja. V kazenskem postopku se dejstva ugotavljajo z izvedbo dokazov in njihovo presojo po načelu proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP). Prosta presoja dokazov ne pomeni, da lahko sodišče povsem arbitrarno, zgolj na podlagi svojega občutka odloča, ali je neko dejstvo na podlagi izvedenega dokaza dokazano ali ne. ZKP nima posebnih dokaznih pravil o tem, kdaj se neko dejstvo šteje za dokazano, in tudi ne določa nobene hierarhije med samimi dokazi glede njihove vrednosti. Sklepanje, da je neko dejstvo dokazano ali ni dokazano, mora temeljiti na kritični, logični in življenjsko izkustveni presoji dokazov, ki jo mora sodišče tudi argumentirano obrazložiti,2 kar vse je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi storilo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da je obdolženi N.Š. vedel, da je v masi, ki mu jo je dal soobdolženi Z.B., prepovedana droga, kar bo podrobno pojasnjeno v okviru presoje izpodbojnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovor soobdolženega namreč ni edini odločilni dokaz, ki obremenjuje obdolženega N.Š., zaradi česar obdolženčeva pravica do zaslišanja obremenilne priče ni kršena, prav tako pa ni podana v tej zvezi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, niti bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo zagovornica uveljavlja pogojeno z morebitno ugotovitvijo kršitve pravice do obrambe.

7. Zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP na več mestih pritožbe. Po njenem mnenju je dokazna ocena izpovedb prič R.R., D.M., P.M. in M.D. skopa in pomanjkljiva, saj sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je prvim trem pričam verjelo, M.D. pa ne. Prvostopenjsko sodišče se tudi ni opredelilo do okoliščine, da pri obdolženemu N.Š. tekom hišne preiskave niso našli nobenih sledi prepovedane droge konoplje, in do njegovega zagovora, zakaj je del keksov obdržal zase. Nadalje pritožba še meni, da so zaključki sodišča o tem, da je obdolženi N.Š. vedel, da je v masi za kekse prepovedana droga konoplja, na podlagi dejstev, da je obdolženec ponudil kekse v uživanje znanim in ne naključnim gostom ter da je obdolženec na obisku pri soobdolženemu Z.B. opazil, da ima med brajdami posajeno konopljo, protispisni.

8. Pritožbi ni mogoče pritrditi. Izpodbijana sodba ima namreč razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi tistih, izpostavljenih v pritožbi. Sodišče prve stopnje je navedlo določne, jasne in tehtne razloge, s katerimi je utemeljilo prepričanje, da je obdolženi N.Š. vedel, da je v masi, ki mu jo je dal soobdolženi Z.B., prepovedana droga konoplja, pri tem pa se razlogi dopolnjujejo ter tvorijo razumno in prepričljivo obrazložitev izpodbijane sodne odločbe. Prav tako se je sodišče prve stopnje opredelilo do obdolženčevega zagovora ter obrazloženo pojasnilo, zakaj mu ni verjelo, medtem ko okoliščina, da pri obdolženemu N.Š. tekom hišne preiskave niso našli ničesar v povezavi s prepovedano drogo konopljo, ni bistvena za razsojo v tej zadevi in torej ne predstavlja odločilnega dejstva. Prav tako ni podana grajana protispisnost. Protispisnost in s tem uveljavljana kršitev, bi bila podana takrat, če sodišče v razlogih sodbe ne bi pravilno povzelo vsebine listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, pri tem pa bi šlo za odločilna dejstva in za precejšnje nasprotje. Da bi sodišče prve stopnje karkoli napačno povzelo iz listin oziroma izpovedb, iz obrazložitve sodbe ni razvidno, niti kaj takega ne navaja pritožba. Zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec vedel, da je v masi, ki mu jo je dal soobdolženi Z.B., prepovedana droga konoplja, kar graja pritožba, pa ne temelji zgolj na ugotovitvah, da je obdolženec del keksov obdržal zase, da jih je ponudil znanim gostom in da je vedel, da je soobdolženec doma gojil konopljo, pač pa tudi na ostalih izvedenih dokazih, ki jih je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo v preostalih razlogih izpodbijane sodbe. Ker v pritožbi uveljavljana nasprotja torej niso podana, je pritožba v tem delu neutemeljena. Sicer pa iz vsebine pritožbenih navedb, ko zagovornica podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki nasprotuje dokazni oceni izpodbijane sodbe, izhaja, da prvostopenjskemu sodišču očita, da je napačno ocenilo izvedene dokaze. S tem pa pritožnica ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Prav tako niso podane na tem mestu uveljavljane kršitve ustavnih pravic iz 22. in 29. člena Ustave, ki jih pritožnica uveljavlja zgolj z navajanjem, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vsebino priče M.D., pač pa jo je zgolj vrednotilo v smislu (ne)verodostojnosti. Zagovornica nima prav, ker je sodišče prve stopnje utemeljeno pojasnilo, zakaj obdolženčevi partnerki M.D. ni verjelo, pri tem pa ni izhajalo zgolj iz sorodstvenega razmerja, kot to skuša prikazati pritožba, pač pa je njeno izpovedbo pravilno ocenilo v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi.

9. Zagovornica, ki v uvodu svoje pritožbe navaja, da se pritožuje tudi zaradi kršitve kazenskega zakona, v nadaljevanju ne pojasni, katero konkretno kršitev iz 372. člena ZKP ima v mislih, tega pa ni mogoče razbrati niti iz vsebine njenih pritožbenih navedb. Da bi prvostopenjsko sodišče zagrešilo tovrstne kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ni ugotovilo.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v smeri, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Prvostopenjsko sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženega N.Š. je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženi N.Š. storil v točki I izreka izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

11. Bistvo tega dela pritožbe je v graji dokazne ocene, s katero zagovornica ne soglaša, ter v ponavljanju obdolženčevega zagovora, da ni vedel, da masa za piškote, ki mu jo je prinesel soobdolženi Z.B., vsebuje prepovedano drogo konopljo.

12. S takšnimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Za svoje zaključke, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje imelo zadostno podlago v izpovedbah zaslišanih prič R.R., D.M. in P.M. ter v zagovoru soobdolženega Z.B., kot tudi v posrednih dokazih, ki jih je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo v točki 19 razlogov izpodbijane sodbe. Zagovor obdolženca, ki je zanikal storitev obravnavanega kaznivega dejanja, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne razloge o tem, zakaj mu ni mogoče verjeti. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da je obdolženi N.Š. vedel, da masa, ki mu jo je dal soobdolženi Z.B., da bi iz nje naredil piškote, vsebuje THC oziroma prepovedano drogo konopljo, zaradi česar je mogoče zaključiti, da je obdolženec v času rednega obratovanja lokala oškodovancema R.R. in D.M. naklepno dal v uživanje piškote, ki so vsebovali prepovedano drogo konopljo, katere sta oškodovanca tudi zaužila.

13. Zagovorničina argumentacija navedenega izpodbojnega razloga temelji na napačni oceni, da gre v obravnavani zadevi za obsodbo zgolj na podlagi indicev, ki niso dovolj trdni in logično povezani za izdajo obsodilne sodbe. Enako težo kot zagovoru soobdolženega Z.B., ki je obremenil obdolženega N.Š., je po mnenju pritožbenega sodišča pripisati tudi izpovedbam oškodovancev R.R. in D.M. ter priče P.M., katerih ni mogoče ocenit zgolj kot eden izmed nepovezanih indicev oziroma posrednih dokazov, kot to skuša prikazati pritožba. Njihove izpovedbe temeljijo na neposrednih, lastnih zaznavah in niso nepomembne, pač pa bistveno prispevajo k odločitvi sodišča prve stopnje, s katero pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Oškodovanca R.R. in D.M. sta povedala, da se je obdolženi N.Š., ko je drugič prišel k njihovi mizi in so ga vprašali, ali je v keksih kaj nenavadnega, smejal drugače kot se sicer, kar jima je bilo sumljivo. Pri tem pa ne gre zgolj za subjektivno dojemanje oziroma vrednotenje obdolženčevega smeha, kot to meni zagovornica, pač pa za oškodovančevi lastni zaznavi. Oškodovanca sta namreč obdolženega N.Š. poznala, saj so bili družinski prijatelji, zato je povsem razumljivo in življenjsko sprejemljivo, da sta lahko ocenila obdolženčev smeh kot neobičajen, drugačen in neiskren, pri čemer ga je R.R. ocenil celo za hinavskega, medtem ko razlaga zagovornice, da je obdolženčev pristop do gosta vedno nasmejan in prijazen, ne vzdrži kritične presoje. Sicer pa tudi sodišče druge stopnje verjame izpovedbi oškodovancev, ne glede na to, da je prepovedana droga konoplja v tistem trenutku pri njima že začela učinkovati. Oba sta namreč povedala, da sta bila takrat pri polni zavesti in da sta spremljala pogovor, medtem ko razloga, da bi po krivem obremenila obdolženca, sodišče prve stopnje pri njima utemeljeno ni našlo.

14. Razen tega pa prepričanje prvostopenjskega sodišča, da je obdolženi N.Š. dobro vedel, kaj je v keksih, potrjuje tudi izpovedba P.M., ki je bila z oškodovancema obravnavanega dne v obdolženčevem lokalu. Slednja je tako povedala, da je obdolženec na njeno vprašanje, ali je dal kaj v kekse, rekel, da je nekaj eksperimentiral, ko ga je vprašala, če s pirino moko, pa je rekel, da ne in da ni nič nevarnega. Po tehtni oceni pritožbenega sodišča eksperimentiranje ni običajno oziroma potrebno pri profesionalni peki povsem navadnih piškotov. Ni namreč mogoče prezreti dejstva, da so bili predmetni keksi po videzu običajni, celo tako navadni, da jih priča P.M. sprva ni niti poskusila, kot je to sama povedala. Da je šlo za preproste in enostavne kekse, se je pritožbeno sodišče prepričalo tudi na podlagi fotografije (list. št. 20), na podlagi česa je mogoče sklepati, da je obdolženi N.Š., ki se je pred tem že več let poklicno ukvarjal s slaščičarstvom, takšne kekse pekel že rutinsko, torej s poznano recepturo. Navedeno pomeni, da je obdolženec po presoji pritožbenega sodišča s tem, ko je priči P.M. dejal, da je nekaj eksperimentiral, na njeno dodatno vprašanje, če s pirino moko ali s čim drugim, pa je odgovoril, da ne, da nič nevarnega, imel v mislih prav to, da je uporabil drugačno maso oziroma maslo z dodano prepovedano drogo konopljo. Drugačne razlage, še zlasti, ker je obdolženec poudaril, da ni nič nevarnega, kar ni običajno s strani strežbe v javnem lokalu, kjer se pričakuje prvovrstna in zdravju povsem neškodljiva gostinska ponudba, ni mogoče sprejeti, niti je ne ponudi obramba, ki zgolj kategorično zanika, da bi obdolženec priči kaj takega rekel. 15. Na podlagi takšnih dokazov je sodišče prve stopnje v točki 19 razlogov izpodbijane sodbe povsem utemeljeno dodatno izpostavilo posredne dokaze, ki zgolj potrjujejo odločitev sodišča prve stopnje, medtem ko jih obramba presoja izrazito ozko, ne da bi jih obravnavala v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi. Zagovornica se namreč spušča v vsak posamezni indic in pri tem ponudi drugačno razlago, ki pa glede na predhodno navedeno ni smiselna in logična. Obdolženec je res pojasnil, da je kekse, ki jih je spekel z maso soobdolženega Z.B., dal v dve škatli, večjo in manjšo, vendar pa prav okoliščina, da soobdolžencu ni dal obe škatli in da je torej del keksov, ki so bili po videzu povsem običajni in navadni, obdržal zase, za kar sicer ni imel posebnega razloga, podkrepi sprejeto odločitev. Enako je mogoče ugotoviti glede dejstva, da je obdolženec piškote spekel iz masla, ki mu ga je dal soobdolženi Z.B., ne pa iz lastnega, ki ga sicer vsakodnevno uporablja pri opravljanju svoje dejavnosti. Da obdolženec ni imel razloga, da bi dvomil v kvaliteto masla, ker je soobdolženi Z.B. bil inšpektor in mu je iz tega razloga tudi naredil uslugo, kot to navaja pritožba, pa na ugotovljeno dejansko stanje ne more vplivati, kot tudi, da maslo ni imelo posebnega vonja in okusa. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno izpostavilo, da je splošno znano dejstvo, da ima prepovedana droga konoplja značilen močan prepoznaven vonj, ki ob segrevanju postane še bolj intenziven. Gre torej za notorno dejstvo, ki ga sodišče tekom kazenskega postopka ne rabi posebej ugotavljati, ker se šteje, da je podano, pri tem pa izpodbijana sodba ne temelji zgolj na takšnem dejstvu, kot to skuša prikazati pritožba. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno povezovalo okoliščino, da je obdolženec kekse spekel v soboto, ko proizvodnja ni delala, kot je to obdolženec sam povedal v svoj zagovor (list. št. 379/9). Izrecno je izpostavil še, da ob sobotah ne pečejo keksov in da je peč vklopil samo zato, da bi spekel sporne kekse, zaradi česar pritožnica neutemeljeno uveljavlja nasprotje ugotovljenih dejstev z izvedenimi dokazi. Obdolženec je torej kekse spekel posebej, ne skupaj z drugimi na običajen deloven dan, kar kaže na to, da se je zavedal značilnega vonja prepovedane droge konoplje, prav tako je preteklo par dni od takrat, ko mu je soobdolženi Z.B. prinesel maslo. Zgolj okoliščina, ali je bila v kritičnem času v proizvodnji prisotna tudi slaščičarka, pa ni bistvena in na vse navedeno ne more vplivati. Pritožnica pa si tudi napačno razlaga pomen ugotovljenih dejstev, da je obdolženec kekse ponudil znanim, ne pa naključnim gostom in da je vedel, da soobdolženi Z.B. goji prepovedano drogo konopljo. Sodišče prve stopnje namreč, kot je že navedeno, obsodilne sodbe ni izdalo samo in izključno na podlagi takšnih posrednih dokazov, pač pa jih je pravilno presojalo v razmerju do ostalih dokazov. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo izpovedbo obdolženčeve partnerke M.D. kot neverodostojno. Tudi pritožbeno sodišče ne verjame njeni izpovedbi v delu, ko je potrdila obdolženčev zagovor, da je sporni keks zaužil njun mladoletni sin. Okoliščina, da je obdolženec istega dne najprej ob 16.01 in nato ob 16.05 klical soobdolženega Z.B., pa ne more omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje. Kot je to pojasnilo že prvostopenjsko sodišče vsebina pogovora med obdolžencema ni razvidna, zaradi česar tudi ni mogoče sklepati, da se je obdolženi N.Š. šele takrat seznanil z vsebnostjo THC v maslu, ki mu ga je dal soobdolženi Z.B. Ostale okoliščine, ki jih v razbremenitev navaja pritožba (da je obdolženec kekse pekel na delovnem mestu, da je maso hranil v hladilniku več dni in s tem tvegal posledice, ki bi jih prinesel inšpekcijski nadzor, da odgovorno opravlja svojo dejavnost, da se je oškodovancema opravičil, da pri hišni preiskavi pri obdolžencu niso bile najdene nikakršne sledi prepovedane droge konoplje in da je bil v dobrih prijateljskih odnosih z družino R.), pa na ugotovljeno dejansko stanje nimajo nikakršnega vpliva.

16. Ob navedenem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, prav tako pa ni bila kršena domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave, kršitev katere v okviru dejanskega stanja uveljavlja zagovornica, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo zavrniti kot neutemeljeno.

17. Pritožba končno graja tudi odločbo o kazenski sankciji, ki bi naj bila pretirana, saj sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo olajševalnih okoliščin. Navaja, da se je obdolženec oškodovancema takoj opravičil, najprej preko L.R., nato pa še osebno, da je ves čas spremljal in ga je skrbelo za zdravstveno stanje oškodovancev, ki sta njegova družinska prijatelja. Prav tako pri obdolžencu niso našli sledi prepovedane droge, dejavnost pa opravlja skrbno in odgovorno, medtem ko je bil obdolženec tudi medijsko negativno izpostavljen. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije, ter obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave. Glede na težo storjenega kaznivega dejanja in stopnjo obdolženčeve kazenske odgovornosti je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo povsem primerno kazensko sankcijo, ki je nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist. Pri tem je kot olajševalno okoliščino, poleg skrbi za dva mladoletna otroka, predhodne nekaznovanosti in urejenega osebnega življenja, v zadostni meri upoštevalo v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da se je obdolženec oškodovancema opravičil. Ni namreč mogoče prezreti pomembnosti obteževalnih okoliščin, in sicer, da sta oškodovanca nevede zaužila veliko število keksov, v katerih je bila prepovedana droga konoplja, zaradi česar sta bila hospitalizirana, posledice pa sta čutila še naslednji dan. V posledici navedenega, okoliščine, ki jih dodatno izpostavlja pritožba, na odločbo o kazenski sankciji ne morejo vplivati.

18. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornice odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

19. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifnima št. 7113 in 71113 Zakona o sodnih taksah, upoštevaje premoženjske razmere obdolženca, ki nikakor ne narekujejo oprostitev plačila stroškov pritožbenega postopka, kot to predlaga zagovornica. Obdolženec je namreč lastnik nepremičnin ter družbenik in direktor gospodarske družbe Š. d.o.o. 1 Primerjaj na primer odločbo Ustavnega sodišča Up-719/03 z dne 9. 3. 2006 . 2 Tako Horvat Š. v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 735 in 736.