Jedro

Dejanska poslovodeča oseba kot izvršilec kaznivega dejanja.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v višini 84,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje s sodbo III K 42245/2016 z dne 25. 2. 2020 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženi vrniti stroške tega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP in plačati sodno takso.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh izpodbojnih razlogov oziroma obrazloženo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik izrecno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z izrekom sodbe in njenimi razlogi. Po pritožbeni obrazložitvi je izrek sodbe v nasprotju sam s seboj in njenimi razlogi, ker se obdolženemu očita, da v obdobju od 15. 5. 2014 do 22. 6. 2014 in od 23. 6. 2014 do 5. 1. 2015 zavestno ni ravnal po predpisih o plačilu prispevkov, v točki a) pa se mu nato očita, da ni obračunal in plačal prispevkov za maj 2014, v točki b) pa se navajata mesec junij in julij 2014, istočasno pa se navaja obdobje od junija 2014 do 1. 5. 2015. Inkriminirano obdobje, ki se navaja v prvem odstavku izreka sodbe je tako drugačno od obdobja v točki a) in b) izreka ter je posledično nejasno, kdaj bi naj obdolženi kaznivo dejanje storil. Razen tega sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj ni obrazloženo, zakaj je bil obdolženi zadolžen za obračun in plačilo prispevkov, potem kakšen je dokazni pomen listin, posredovanih s strani Banke in dejstvo, da je plače dejansko obračunala gospodarska družba V. d.d. ter čemu je bilo kaznivo dejanje storjeno v njegovi kvalificirani obliki. Končno, razlogi sodbe so tudi protispisni, saj so v nasprotju z vsebini listin oziroma zapisnikov.

5. Kršitev v nobenem od zatrjevanih delov ni podana. V splošnem delu opisa dejanja sta obdobji razdeljeni glede na čas, ko je obdolženi ravnal kot dejansko poslovodeča oseba s soglasjem samostojne podjetnice B. B. in na čas, ko je obdolženi ravnal kot prokurist in dejansko poslovodeča oseba gospodarske družbe E. d.o.o. Splošnemu delu sledi posebni del opisa dejanja, po katerem je jasno, da obdolženčevo ravnanje iz razdelka pod a) sega v čas prvega obdobja iz splošnega dela opisa, v razdelku pod b) pa je ravnal v drugem obdobju, in sicer tako, da ni obračunal in plačal prispevkov ter posebej, da ni plačal obračunanih prispevkov. Ker se obdobji iz obeh razdelkov iz posebnega dela opisa dejanja nahajata znotraj obdobij iz splošnega dela opisa dejanja, čas storitve kaznivega dejanja ne more biti neznan, zaradi česar niti zatrjevanega nasprotja v izreku sodbe ne more biti.

6. V katerem delu je izrek sodbe v nasprotju z njenimi razlogi, po pritožbeni obrazložitvi ni bilo mogoče razbrati, kot ni bilo mogoče razbrati razlogov sodbe, ki bi nasprotovali njenemu izreku. Česa podobnega sodišče druge stopnje niti pri preizkusu iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo in ni ugotovilo, da bi razlogi o kateremkoli izmed odločilnih dejstev v sodbi manjkali. Po opisu dejanja je bil obdolženi dejansko poslovodeča oseba pri samostojni podjetnici ter pri gospodarski družbi še njen prokurist, pa je že zato jasno, zakaj je bil zadolžen ali natančneje odgovoren za obračun in plačilo prispevkov. Enako izhaja iz razlogov v 14. točki obrazložitve sodbe, ki so zadostni in jih glede tega odločilnega dejstva ni treba v ničemer dopolnjevati. Podobno velja za opisano izgubo pravic, kot kvalificirano posledico iz drugega odstavka 196. člena ZKP, z razlogi, ki jih je v 18. točki obrazložitve sodbe težko prezreti. Drugače je glede listin, posredovanih s strani Banke in navedbe, da je plače dejansko obračunavala gospodarska družba V. d.d., ki niso sestavni del opisa dejanja in jih niti med odločilna dejstva ne gre uvrščati. Če že, so posredi dokazi in okoliščine ali dejstva iz sedmega odstavka 364. člena ZKP, o katerih se je sodišče dolžno opredeliti, upravičenec do pritožbe pa v primeru kršitve, skladno z zahtevo iz drugega odstavka 371. člena ZKP obrazložiti njen vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe. Slednjega pritožnik ni storil in ni obrazložil, ali so torej navedene listine morebiti v čem protislovne ali za obdolženca v dokaznem smislu koristne in podobno. Da so bile plače obračunane po gospodarski družbi V. d.d., izhaja po razlogih v 10. točki obrazložitve sodbe, ki so jasni tudi v tem, da je bilo to storjeno v okviru računovodske storitve, ki je po izpovedbi priče C. C. ni naročil nihče drug kot obdolženi.

7. Ker vsebina listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, ki bi bila v nasprotju z razlogi sodbe, po pritožbeni obrazložitvi ni znana, izrek pa v nasprotju s temi dokazi, kolikor ni posredi izpodbojni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more biti, je sodišče druge stopnje zatrjevano protispisnost preizkusilo le še v okviru omenjene zapovedi iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP. Ugotovilo je, da nobena listina ali zapisnik o zaslišanju oškodovancev in prič, na katere se je sodišče prve stopnje v dokazni oceni sklicevalo, v razlogih sodbe ni bila povzeta na način, ki bi nasprotoval njeni dejanski vsebini, s čemer je preizkus bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP po pritožbi in po uradni dolžnosti sklenilo.

8. Različno od zgoraj uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona v pritožbi niso opredeljene, obrazložene pa so kot posledica zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To ne gre, ker sta posredi samostojna izpodbojna razloga z različnimi pravnimi posledicami (prim. prvi odstavek 392. člena in prvi odstavek 394. člena ZKP). Pomeni, da je lahko kazenski zakon kršen le tedaj, če je sodišče na že ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo neko kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ni uporabilo (Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 799). Da bi bila pritožba obrazložena na takšen način in sploh, da bi bila katera od taksativno naštetih kršitev iz 372. člena ZKP vsaj posredno znana, sodišče druge stopnje v pritožbi ni razbralo, temveč je le še skladno z zapovedanim preizkusom iz 2. točke prvega odstavka 372. člena ZKP ugotovilo, da kazenski zakon v obdolženčevo škodo ni bil kršen.

9. Po pritožbeni obrazložitvi je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zato, ker sodišče prve stopnje pri Zavodu za invalidsko in pokojninsko zavarovanje ni preverjalo, ali je imelo neplačilo prispevkov kakršnokoli posledico za oškodovance, ki bi se kazala v izgubi pravic. Dejansko stanje pa bi bilo pravilno ugotovljeno tedaj, ko bi sodišče prve stopnje v dokazni oceni upoštevalo izpiske iz Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve, izpovedbo oškodovanca D. D. in priče B. B. ter potrdilo Banke z dne 5. 7. 2018. Ti dokazi po pritožnikovi oceni potrjujejo obdolženčev zagovor v delu, ko je zatrjeval, da sam ni bil poslovodeča oseba ter da je to bila v obeh primerih omenjena B. B. Razen tega obdolženi dejanja v nobenem obdobju ni mogel storiti. V juniju in juliju 2014 je prispevke obračunavala ter oddajala REK obrazce gospodarska družba V. d.d., medtem ko so delavci od avgusta 2014 do 5. 1. 2015, opravljali dela pri samostojnem podjetniku E. E., kar je ta zaslišan kot priča potrdil. Enako velja za obdolženčev zagovor v delu, ko je zatrjeval, da ni zavestno (ali hote) ravnal po ustreznih predpisih, saj drugače zaradi objektivno nastalih ovir ni mogel ravnati. Dejstvo je, da je gospodarska družba E. d.o.o. z gospodarsko družba F. H. GmbH sklenila pogodbo o izvedbi del v višini 40.000,00 EUR, s katerimi bi bilo mogoče obveznosti do delavcev poravnati. Vendar pogodba ni bila izpolnjena v celoti, ampak le do polovice in tako niti navedene obveznosti do delavcev niso mogle biti izpolnjene. Nenazadnje je iz izpiska prometa samostojne podjetnice B. B. in gospodarske družbe E. d.o.o. razvidno, da so bili prihodki usmerjeni izključno v poslovanje obeh gospodarskih subjektov (plačilo plač, nakup gradbenega materiala, goriva itd.), ki na izpad dohodka zaradi propadlega posla z navedeno avstrijsko gospodarsko družbo nista mogla vplivati.

10. Da so delavci, zaposleni pri samostojni podjetnici B. B. in v delu pri gospodarski družbi E. d.o.o. zaradi neobračunanih in neplačanih prispevkov izgubili pravico do vštetja časa zaposlitve v pokojninsko dobo, je tako rekoč samodejna posledica iz prvega odstavka 134. člena v povezavi s prvim odstavkom 133. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2). Podobno velja za neplačane, čeprav obračunane prispevke za delavce v gospodarski družbi E. d.o.o., ki jim je po prvem odstavku 30. člena ZPIZ-2 a contrario sledilo izvzetje iz izračunane pokojninske osnove. Gre za dve izmed pravic, ki sta v opisu dejanja jasno identificirani in ki ju po predhodno nedvomno ugotovljenim opustitvam, ki jih končno obdolženi in priča B. B. nista zanikala, ni bilo treba posebej ugotavljati.

11. Sodišče druge stopnje se ne strinja s povzeto pritožnikovo oceno niti glede obdolženčevega položaja v obeh gospodarskih subjektih in ne glede zmožnosti ravnanja po predpisih, ki je bilo, kot že ugotovljeno, nedvomno opuščeno. Res je, da je sodišče prve stopnje izvedlo nekatere dokaze, po katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je bila priča B. B. poslovodeča oseba, ko je delovala kot samostojna podjetnica in ko je bila direktorica gospodarske družbe E. d.o.o. Toda sodišče prve stopnje je glede na opisani obdolženčev dejanski položaj in vsebino zagovora izvedlo še druge dokaze, ki so ta položaj brez kakršnegakoli dvoma potrdili. Z izjemo oškodovanca D. D. so obdolženčev dejanski položaj opisovali vsi drugi oškodovanci, opisala pa sta ga tudi priči C. C. in E. E. Opisi v izpovedbah so tako določni, da na drugi strani kažejo, da je bila priča B. B. z zgornjima gospodarskima subjektoma, ne glede na vrsto in višino položaja zgolj formalno povezana, medtem ko je obdolženi po pravilni oceni sodišča prve stopnje obvladoval njuno organizacijo in s tem povezano finančno poslovanje. Slednje je pomembno ravno zaradi zatrjevanega obračunavanja prispevkov in oddajanja REK obrazcev po drugi gospodarski družbi in po drugem samostojnem podjetniku, ki ga priča C. C. iz gospodarske družbe V. d.o.o. in samostojni podjetnik E. E. po razumljivih razlogih v 10. in 8. točki obrazložitve sodbe, ob pravilni oceni konteksta izpovedb ter ob dodatnem upoštevanju navedenih podatkov iz priloženih listin, zanesljivo nista potrdila.

12. Zatrjevana objektivna nezmožnost ravnanja po zapovedanih predpisih se nanaša na obdobje iz razdelka pod a) opisa kaznivega dejanja ter je bila po pravilni oceni sodišča prve stopnje utemeljeno zanikana. Že po izpovedbi F. F. je jasno, da posamezne navedbe v obdolženčevemu zagovoru in izpovedbi priče B. B. niso bile točne (na primer višina pogodbenega zneska) in še manj resnične, saj so bila dela v izvedenem obsegu plačana, medtem ko sama kvaliteta del nikoli ni bila grajana ali kakorkoli drugače oporekana. Glede na to se pritožbeno sklicevanje na izključno usmerjanje sredstev v poslovanje samostojne podjetnice B. B. in gospodarske družbe E. d.o.o. izkažejo za neodločilno, v delu pa, ki se nanaša na plače, ki pač ne morejo in ne smejo biti izplačevane na način, kot so ga po razumljivih razlogih sodbe opisovali oškodovanci (na primer G. G., H. H. itd.), za popolnoma neutemeljeno.

13. Kot rečeno se je pritožnik pritožil iz vseh izpodbojnih razlogov, vendar pritožba v ostalem ni obrazložena. Glede na predhodno uveljavljana izpodbojna razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, je sodišče druge stopnje samo preizkusilo še odločbo o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Ugotovilo je, da je bila obdolženemu izrečena le kazenska sankcija opozorilne narave s kaznijo ter preizkusno dobo, ki po višini in dolžini ustrezata teži kaznivega dejanja in obdolženčevi krivdi. Preizkušene odločbe zato v obdolženčevo korist ni spreminjalo, odločbe o stroških kazenskega postopka pa sodišče druge stopnje v nobenem primeru ni bilo dolžno preizkušati.

14. Po obrazloženem, in ker pri preostalem preizkusu iz 383. člena ZKP niso bile ugotovljene kršitve, na katere je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obdolženega A. A. odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in tarifnih številkah 7111, 71113 in 7122. Je posledica obrazložene odločbe o pritožbi in obdolženčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih po sodišču prve stopnje.