Jedro

V upravnem postopku ugotovljena okoliščina daljše odsotnosti tožnikov z ozemlja Republike Slovenije sama zase ne daje zadostne podlage za zaključek, da oseba dejansko ne živi v Sloveniji, zaradi česar naj ne bi izpolnjevala pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 1. odstavku 40. člena ZDRS.

Izrek

Pritožbi se ugodi, razveljavi se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 748/96-12 z dne 4.4.2001 in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.2.1993. S to odločbo je tožena stranka odločila, da ne ugodi prošnji prve tožeče stranke R.C., roj. 6.5.1926 v kraju L., B., Republike Bosna in Hercegovina, državljana Republike Bosne in Hercegovine in drugo tožeče stranke A.C., roj. 16.3.1929 v kraju L., B., Republika Bosna in Hercegovina, državljanke Republike Bosne in Hercegovine, za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče navedlo, da sta tožnika zaprosila za sprejem v državljanstvo na podlagi določbe 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in nadaljnji, v nadaljevanju ZDRS). V postopku pred upravnim organom je bilo ugotovljeno, da sta tožnika na dan 23.12.1990 sicer imela prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, vendar v Sloveniji dejansko ne živita. Na podlagi izjave - matere (pravilno hčerke) imenovanih, je bilo ugotovljeno, da sta tožnika meseca marca 1991 odšla v Bosno in Hercegovino in se od takrat nista vrnila. Zato niso sporne dejanske okoliščine, da se v času odločanja tožene stranke, tožnika nista dejansko nahajala v Republiki Sloveniji, in sicer v času od meseca marca 1991 do aprila 1996. Zato je, po presoji sodišča, tožena stranka, glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, pravilno odločila, ob ugotovitvi, da tožnika ne izpolnjujeta vseh kumulativno določenih zakonskih pogojev po 1. odstavku 40. člena ZDRS. Tožnika pa nimata prav, ko zatrjujeta, da tožena stranka ni ugodila njuni prošnji zato, ker tožnika na dan 23.12.1990 ne bi živela v Republiki Sloveniji, saj tožena stranka tega ni navedla.

Pritožbo tožnika vlagata iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da naj pritožbeno sodišče odpravi upravni akt, sodbo sodišča prve stopnje pa spremeni tako, da samo meritorno odloči, ali pa sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Zakon ne pozna termina "dejanskega nahajanja" v RS na dan plebiscita, temveč uporablja izraz "dejanskega življenja". Zaradi odsotnosti tožnikov zaradi počitka in rekreacije ni mogoče šteti, da v navedenem času v Republiki Sloveniji nista živela. Tožnika sta odšla v domači kraj zaradi letnega dopusta in ne zato, da bi se odselila iz Republike Slovenije. Vojna v BiH in v Hrvaški jima je onemogočila vrnitev v Slovenijo. V Sloveniji imata stanovanje, dva otroka in vnuke, tu sta živela (prvi tožnik že od leta 1949, druga tožnica pa nekaj let manj) in imela namen še naprej živeti. Pod pojem "dejanskega življenja" ne spadajo le osebe, ki dejansko ne živijo na območju RS in ki nimajo niti volje in namena, da tu živijo. V krog teh oseb ni mogoče šteti njiju, ki sta se proti svoji volji znašla izven območja RS in se brez lastne krivde nista mogla vrniti nazaj brez nevarnosti za lastno življenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po 1. odstavku 40. člena ZDRS pridobi državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče (1. odstavek 40. člena ZDRS). To pomeni, da je eden izmed pogojev za pridobitev državljanstva dejansko življenje prosilca v Republiki Sloveniji.

Vsebino nedoločenega pravnega pojma "dejansko tukaj živi" je potrebno opredeliti v vsakem primeru posebej, ob upoštevanju konkretnih okoliščin posameznega primera.

V obravnavani zadevi je prvostopno sodišče, glede na ugotovljeno dejansko stanje, da se tožnika v času odločanja tožene stranke nista dejansko nahajala v Republiki Sloveniji, in sicer od meseca marca 1991 vse do meseca aprila 1996, presodilo, da ne izpolnjujeta vseh kumulativno določenih zakonskih pogojev po 40. členu ZDRS. Tak sklep prvostopnega sodišča je preuranjen. Po presoji pritožbenega sodišča, prvostopno sodišče v tem primeru ni dalo prave vsebine pojmu "dejansko živi v Republiki Sloveniji", saj je svojo presojo oprlo zgolj na, v upravnem postopku ugotovljeno, okoliščino daljše odsotnosti tožnikov z ozemlja Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče se ne strinja z oceno, da zgolj odsotnost, čeprav daljša, sama zase daje podlago za zaključek, da oseba dejansko ne živi v Sloveniji.

Prvostopno sodišče bo moralo zato, v ponovljenem postopku, presoditi okoliščine glede zatrjevanega dejanskega bivanja tožnikov v Republiki Sloveniji tudi za čas pred marcem 1991. Tako bo v ponovljenem postopku potrebno presoditi navedbe tožnikov, da sta po upokojitvi pogosteje dalj časa ostala v svoji hiši v L., da je v njunem stanovanju v L. živel njun sin, kakor tudi , da želita v Bosni počakati, da se situacija umiri (navedba v pooblastilu z dne 25.11.1991). Prav tako naj se prvostopno sodišče opredeli do navedbe, da sta tožnika v Bosni nameravala ostati od meseca marca do jeseni leta 1991, kar je izjavila njuna snaha. Te navedbe so za odločitev v tej zadevi bistvenega pomena, pa so ostale v dosedanjem postopku nepresojene.

Prvostopno sodišče se bo nadalje moralo opredeliti tudi do navedbe tožnikov, da se v Slovenijo nista mogla vrniti zaradi okoliščin, na katere nista mogla vplivati in v nasprotju z njuno voljo in presoditi, ali so zatrjevani razlogi za ves čas odsotnosti tudi dejansko izkazani. Dokazovanje navedenih okoliščin pa seveda bremeni tožnika.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo v tej zadevi. Zaradi napačne pravne presoje da, zgolj zaradi ugotovljene daljše odsotnosti, tožnika ne izpolnjujeta pogoja dejanskega življenja v RS, so ostala odločilna dejstva v zadevi nepopolno ugotovljena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS pritožbi ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje.