Jedro

Pogoj iz 7. točke 25. člena ZOdv se ugotavlja na podlagi dejstev, ki se nanašajo tako na osebnost kot na delo osebe, ki želi opravljati odvetniški poklic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1055/98-40 z dne 30.6.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče tožnikovi tožbi ugodilo, odločbo tožene stranke z dne 17.12.1998 odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek (1. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije kot pooblaščeni organ za odločanje o vpisu v imenik odvetnikov ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za vpis. Pri tem se je skliceval na negativno oceno Območnega zbora odvetnikov L., ki jo je s svojimi ugotovitvami dopolnila komisija za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za vpis v imenik odvetnikov. Ta je ugotovila: - da je tožnik v letu 1996, ko je opravljal detektivsko dejavnost, kot detektiv pisal v imenu stranke -najemodajalca, da bo izterjal zaostalo najemnino po poti, ki mu jo daje njegova detektivska licenca, za kar kot detektiv ni bil pooblaščen, torej je šlo za grožnje, ki niso bile združljive z detektivsko dejavnostjo; - da je grozil delavkam Odvetniške zbornice Slovenije, ko je dne 2.11.1998 V.H. po telefonu izjavil "jebem ti mater, vsi so svinje", da on bo odvetnik "pa tudi preko ustavnega spora, čeprav so tudi tam vsi svinje", dne 3.12.1998 pa J.M. izjavil "eno leto je minilo in še nimam odločbe, odločbo hočem, odločbo hočem" in "Š. je moje ime, kdaj je skupščina, je 18 v Cankarjevem domu, bom tja prišel z vsemi možnimi sredstvi"; - da je pri disciplinskem tožilcu Odvetniške zbornice Slovenije vložil prijavo proti predsedniku Območnega zbora odvetnikov L. in proti generalni tajnici. Po oceni komisije so bili ti postopki skrajno neprimerni, saj se je tožnik posluževal postopkov, ki niso pravni, in tako poskušal na neustrezen način doseči svoje cilje. Z namenom neposrednega zaslišanja je komisija tožnika dvakrat vabila na sejo, ki pa se je ni udeležil. Na podlagi navedenega je ocenila, da tožnik ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Po pregledu celotne zadeve je tudi upravni odbor sprejel sklep, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za vpis v imenik odvetnikov in je njegov predlog zavrnil. Sodišče prve stopnje navaja, da je v navedeni zadevi sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoj, predpisan v 7. točki 1. odstavka 25. člena Zakona o odvetništvu. Ta pogoj "da je vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica" zakon v 27. členu opredeljuje z negativno definicijo, ko določa, da ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, kdor se obnaša tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljal odvetniškega poklica. Po presoji prvostopnega sodišča le na podlagi opisa navedenih tožnikovih ravnanj ni mogoče utemeljeno sklepati, da tožnik ne izpolnjuje tega pogoja. Ocenjevanje osebne primernosti za opravljanje odvetniškega poklica se nanaša tako na osebnost kot na delo osebe, ki želi opravljati odvetniški poklic. Tožnik se je v postopku skliceval na svoje delo, ki ga je opravljal kot pravnik, še posebej na mnenje odvetnice v odvetniški pisarni, v kateri je delal. Tožena stranka pa opravljanje tega dela omenja le v odgovoru na tožbo, kar pa pri presoji izpodbijane odločbe ne more biti upoštevno. Sodišče meni, da so tudi strokovno znanje, izkušnje in zavest o dolžnostih pri opravljanju dela pomembni elementi, ki jih je potrebno ocenjevati skupaj z drugimi osebnostnimi lastnostmi za opravljanje odvetniškega poklica. Zaradi dejanskega stanja, ki v bistvenih točkah ni bilo popolno ugotovljeno, je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbo tožeče stranke, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da 25. člen Zakona o odvetništvu izrecno loči strokovno znanje, to je potrebno strokovno izobrazbo ter izkušnje, od ocene, da je tisti, ki želi opravljati odvetniški poklic, vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Zato meni, da je prvostopno sodišče napačno tolmačilo materialno pravo. V konkretnem primeru je Območni zbor odvetnikov Ljubljane soglasno podal mnenje, da tožnik ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica in to očitno na podlagi poznavanja dotedanjega tožnikovega dela in ravnanja ter ob dejstvih, da je še v letu 1996, ko je opravljal detektivsko dejavnost, ravnal v nasprotju s pooblastili, ki mu jih je dajala detektivska licenca, da je grozil delavkam tožene stranke in se neprimerno izražal, nato pa še podal očitno neutemeljeno prijavo toženi stranki proti predsedniku Območnega zbora odvetnikov Ljubljane in proti generalni tajnici, kar so po mnenju tožene stranke zadostni razlogi za oceno, da tožnik ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. S temi izkazanimi ravnanji je tožnik pokazal, da bi lahko ravnal tudi v nasprotju s pooblastili, ki bi jih imel kot odvetnik, in da je nagnjen k očitno neutemeljenim prijavam ter vlogam, in to ne le do tožene stranke in njenih članov ter delavk, zaposlenih pri toženi stanki, temveč tudi v postopku, ki ga je vodil v lastni zadevi. V tej je uveljavljal odškodnino za škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi določanja stikov med njim in hčerko, kar podrobneje izhaja iz pisma odvetnika J.P. z dne 9.11.1998. Ni prezreti tudi dejstva, da se tožnik ni udeležil neposrednega zaslišanja, ko ga je komisija za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za vpis v imenik odvetnikov vabila na sejo, da bi ugotovila dejstva v zvezi z negativnim mnenjem Območnega zbora odvetnikov v Ljubljani. Tožnik je svojo odsotnost opravičil z utemeljitvijo, da predsednik komisije odvetnik M.S. vabila ni podpisal lastnoročno, na drugo vabilo pa je tožnik sporočil, da nima namena zadeve pojasnjevati. Tožnik je tudi tako pokazal svoj odnos do organov tožene stranke, katere član želi postati. Tožena stranka nadalje meni, da ni bilo pogojev za odločitev brez opravljene glavne obravnave, saj je, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, štelo, da je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo na podlagi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja. Prav tako tožena stranka meni, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, konkretno o ravnanju tožnika v zvezi z neodzivanjem na dve vabili komisije za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za vpis v imenik odvetnikov in o dejstvih iz pisma odvetnika P. toženi stranki z dne 9.11.1998 v zvezi z ravnanjem tožnika v lastni pravdni zadevi.

V odgovoru na pritožbo tožnik trdi, da je pritožba vložena prepozno, saj je tožena stranka prejela sodbo 15.7.1999, pritožbo pa je vložila 16.8.1999, torej po preteku 15-dnevnega roka za pritožbo. Zato naj sodišče pritožbo zavrže kot prepozno.

Tožena stranka v odgovoru na tožnikov odgovor navaja, da je izpodbijano sodbo prejela 15.7.1999 in je vložila pritožbo 16. avgusta 1999, torej prvi dan po izteku sodnih počitnic, zaradi česar je njena pritožba pravočasna.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče štelo za pravočasno. Kljub temu da v spisu ni povratnice o vročitvi sodbe toženi stranki, med strankama ni sporno, da je tožena stranka prejela prepis sodbe v četrtek, dne 15.7.1999. Da pa je pritožbo vložila 16.8.1999, izhaja iz sodne štampiljke na pritožbi. Po drugem odstavku 70. člena ZUS se pritožba lahko vloži v petnajstih dneh od vročitve prepisa sodbe strankam, kar pomeni, da bi navedeni procesni rok iztekel v petek, dne 30.7.1999. Vendar je v tem primeru treba upoštevati določbo četrtega odstavka 112. člena ZPP/77 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena ZPP/99 v zvezi s 16. členom ZUS, ki določa, da v primeru, če je zadnji dan roka državni praznik ali nedelja ali kakšen drug dan, ko se pri sodišču ne dela, rok izteče s pretekom prvega prihodnjega delavnika. Po tretjem odstavku 83. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 45/95 in 38/95) se čas od 15.7. do 15.8. (sodne počitnice) šteje za čas, ko sodišče ne dela. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo obravnavalo po njeni vsebini.

V navedeni zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoj iz 7. točke 25. člena Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93 - ZO), da je vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni popolno ugotovila dejanskega stanja. Samo na podlagi opisanih tožnikovih ravnanj ni mogoče celovito vrednostno presoditi osebne primernosti tožnika oziroma utemeljeno dvomiti, da kvalitet, potrebnih za odvetniški poklic, nima. Zlasti zato, ker tožena stranka teh kvalitet ni ocenila tudi z vidika njegovega dela v odvetniški pisarni. Prvostopno sodišče pravilno opozarja, da se osebna primernost, ki jo zahteva opravljanje odvetniškega poklica, ugotavlja na podlagi dejstev, ki se nanašajo tako na osebnost kot na delo osebe, ki želi opravljati odvetniški poklic. Zato samo okoliščine, ki se nanašajo na tožnikova ravnanja v postopku za vpis v imenik in ravnanje, ki naj bi izhajalo iz opravljanja detektivske dejavnosti, ne morejo biti edina dejanska podlaga za odklonitev vpisa zaradi neizpolnjevanja pogoja iz 7. točke 25. člena ZO. Še posebej ne, če niso bila ugotovljena po pravilih splošnega upravnega postopka. Zakon o odvetništvu v drugem odstavku 31. člena izrecno določa, da se o vpisu v imenik odvetnikov odloča v upravnem postopku.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno. Strokovno znanje in izkušnje so res drugi pogoji, toda če se ti izražajo na tak način, ki lahko škoduje stranki, je to lahko okoliščina, ki vpliva tudi na ugotavljanje pogoja iz 7. točke 25. člena ZO.

Tudi pritožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ni utemeljen. Ne gre za kršitev postopka, če sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, ki niti ni bila zahtevana, ker je pravilno tožbi ugodilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek zato, ker tožena stranka okoliščin glede spornega pogoja ni popolno ugotovila. Ker mora biti dejansko stanje ugotovljeno po pravilih upravnega postopka in navedeno v obrazložitvi odločbe, na odločitev v upravnem sporu tudi ne morejo vplivati nove okoliščine, ki jih je tožena stranka navedla v odgovoru na tožbo in jih ponavlja v pritožbi.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS.